Mangart, 2.dan

Pot :   Mangrtsko sedlo, po slovenski smeri gor in italijanski smeri navzdol

Jutro na Mangartskem sedlu je bilo prvič v letošnjem poletju kar hladno. Malo nad lediščem.

Na tem čudovitem vrhu sva bila že večkrat ampak še nikoli po slovenski plezalni smeri.

Takole se prične.

Malo bolj težavnih in previsnih delov je nekaj, vendar se nama ne zdi to nič posebnega. 

Previdnost pa je itak  potrebna vedno.

Varovalnega pasu nisva potrebovala.

Prvi prelepi razgledi so tu, proti Bavškemu Grintavcu.

Veter je bil najin sopotnik.

Čudovit razgled z vrha Mangarta po naših vršacih so še povečali splošen užitek.

Redko imava to možnost, zato sva se na vrhu Mangarta ( 2677 m ) dala slikat. 

Selfijev namreč (še?) ne delava.

Razgledi z vrha so prav posebni, same gore povsod naokrog. Trudiva se jih prepoznati.

Mangart je kar obiskan vrh, zato sva počasi odšla navzdol po italijanski, lažji smeri.

Ker v hribe odhajava vedno zgodaj zjutraj, sva srečevala številne, ki so se vzpenjali.

Utrinek...

Pogled na Belopeški jezeri.

Na mangartskem sedlu sva šla še malo naokrog, vsepovsod je res prelepo.

Ni se nama mudilo v dolino.

Opažava da je letos veliko planik vsepovsod.

Pot ni bila dolga, zato sva se odšla namočit še na italijansko stran v Rabeljsko jezero.

Dan je bil popoln. Še več takšnih!

_____________