sobota, 30. november 2019

Menina planina

Pot: Lipa, Smolnik, Slopi, Biba planina, Vivodnik, koča na Menini planini, Goli vrh, Slopi, Lipa
Čas: okoli 8 - 9 ur
Razmere: rahlo megleno 
Višinska razlika: okoli 700 m

S prelaza Lipa sva zavila na označeno pot za Smolnik - 1002 m, 
ki se proti vrhu kar strmo vzpenja in je tudi kar lepo zaraščena s travami.
 Razgledov ni bilo. Želela sva raziskati greben Smolnika in Predkovico (1010 m).
Vse to sva lansko leto opazovala le od spodaj.
Tu pa ni več poti. Če ne bi bilo megleno, bi se verjetno kaj videlo v dolino.
 Po grebenu prideš najprej na Predkovico in za tem še na Medvedji vrh.
 Takoj za skalnatim prepadnim odsekom sva zavila navzdol po kraškem svetu,
 ki pa je bil ponekod prepadno strm. 
Pazljivost je bila nujno potrebna, ker je bilo mokro in spolzko.
 S Slopov vodi pot proti Biba Planini. Po njej pa prosto malo počez in malo navzgor. 
Občasno so se meglice razkrile in nama prikazale kratke utrinke čudovite planine.
Vmesni trenutki z malimi jezerci so se vrstili drug za drugim. Le koliko jih je? 

 Pastirski stan v zimi verjetno sameva.
 Za Bibo planino sva zavila spet malo po svoje med številnimi malimi vrtačami še na vrh Vivodnika.

Na vrhu Vivodnika (1508 m) se je razjasnilo vendar je bil razgled močno okrnjen, 
 ker so bile Savinjske Alpe v megli.
 V topli koči na Menini nas sva zopet srečala najinega planinskega prijatelja Milana.

Še bi se imeli kaj za pogovoriti, a se nama je mudilo nazaj, da pred temo zaključiva najino pot.
 Od koče sva zavila spet po občutku čez nove planjave in pašnike in tako odkrila 
marsikaj novega za naju. Tudi te simpatične vrtače na zgornji sliki.

 Pa zopet počez in počez po brezpotju do Golega Vrha (1426 m). 
Tokrat sva z vrha imela razglede na Savinjsko dolino.
 Potem sva malo pospešila navzdol do Slopov in mimo velike prepadne stene Smolnika. 
Pa nazaj do Lipe. Poiskala sva  svoj originalen pristop na Smolnik in nove potke do Menine in nazaj. 
Je res, da bi jih težko do potankosti ponovila a je ravno v tem čar brezpotij. 
Lahko zaključim, da je Menina zelo posebna kraška planina, s prelepimi samotnimi predeli. 
Tudi koča je vzorno vzdrževana in odprta vse vikende tudi v zimskem času.


 Statistika poti pokaže kje sva se potikala, tudi počitki so vključeni.

______________________












Ni komentarjev:

Objava komentarja