torek, 17. december 2013

Monte Verzegnis-Karnijske Predalpe


Izhodišče: prelaz Sella Chianzutan pri mestu Tolmezzo
Čas: 7 ur
Razmere: nad 1000 m pomrznjen sneg , toplo, brezvetra

Le kdo bi lahko vstal iz tople postelje ob tako nečloveški uri, kot je četrta ura v nedeljo zjutraj? In šel v mraz in dolinsko meglo? Tako kot vedno smo to naredili nekateri planinski navdušenci, osem nas je bilo in se odpeljali v ITA, kraj Tolmezzo v italijanskih Karnijskih predalpah. Za voznika je bila vožnja seveda malce naporna, za nas ostale pa kar prijetno dremava. Vsi skupaj pa smo se popolnoma prebudili ob obveznemu italijanskemu kapučinu.

Na prelazu Sella Chianzutan je bilo potrebno prvo poiskati izhodišče nato pa smo vzeli pot pod noge in odkorakali, vsak malo po svoje in s svojimi mislimi po strmini skozi gozd navzgor.
Kmalu se je bukov gozd razredčil in vstopili smo v svet travnikov, pod nami pa so se odprli prvi pogledi na dolino iz katere smo izšli in svet je postal takoj lepši in prijaznejši.
Prekoračili smo prva snežišča in po uri in pol hoje zagledali planino  Casera Val - 1661 m pod našim vrhom Monte Verzegnis -1914 m. Pod toplim soncem je samoumevno padla ideja, da bi malo posedeli in prvič izpraznili naše nahrbtnike.
Planina je bila umeščena prav lepo med vrhovi malo zasneženih Karnijskih Alp visokih okoli 1900 m do 2000 m nadmorske višine.
Nad planino so se prikazala obsežna snežišča in vstopili smo v prvo,  desno navzgor. V toplem soncu je bil sneg rahlo ojužen.  Kljub kar precejšni strmini, dereze še niso bile potrebne.
Z višjo nadmorsko višino pa smo dosegli , da so pogledi navzdol postajali vedno bolj lepi in bleščeči in menda tudi zato hodimo navzgor, da zamegljene doline in ves ta nori svet pustimo daleč spodaj pod nami.
Prispeli smo na greben Monte Verzegnisa, planina pod nami je postala silno mala, pričel je pihati rahel vetrič, temperature so se nižale in postale primerne višini, pogledali smo še na drugo stran grebena in seveda videli zopet nešteto gora Karnijskih Alp.

Opremili smo se kot je bilo potrebno, nataknili čelado, dereze na noge ter cepin v roke in zakoračili po grebenu navzgor, ki pa je bil mestoma ozek, prekrit z opastmi, ki smo se jih previdno izogibali. Pa se nam je zato občasno udiralo v snežne razpoke ob strani, zato je nekaj pazljivosti  bilo kljub temu kar potrebno.

Zadnji koraki proti vrhu,,,in lepa dolina z mestom Tolmezzo se je v celoti razkrila.
Z vrha je bil razgled seveda čudovit. Poznavalci teh planin so poznali veliko špičastih vrhov Karnijskih Alp, ki so jih seveda že osvojili,  jaz pa sem spoznala le bleščečo rumeno črto Jadranskega morja, ki se je svetlila na obzorju, ki pa žal na fotografiji ni zelo vidna.

Vrhovi Karnijskih Alp naokrog in vse naokrog so nam ponujali krasne motive za fotografiranje.



Sestopili smo po istem grebenu navzdol in včasih se res začudiš, kako ozek je lahko kak greben.
Z vrha naše gore se je razširil rahel pas oblakov in tako ponudil še lepši motiv za fotografijo.
 Fantje so se odločili, da gremo pogledat še naslednji vrh ter nato poiščemo pravo snežišče za spust navzdol.
Tudi na drugem vrhu je bilo vse prav, lepo in na svojem mestu. Pogled nazaj nam je pričaral Monte Verzegnis  še v lepši luči.
Za spust z gora so nam prav prišla obsežna, bolj ali malo manj strma snežišča. Snega je bilo ravno toliko, da se je prav lepo dalo odričati po zadnji plati navzdol.

Dan se je bližal kraju, sence so se daljšale, zapustili smo prekrasno osončene snežne planjave in zopet poiskali našo stezo za v dolino. Tako kot vedno je težko zapustiti prelepi planinski raj, zato smo si ga seveda še podaljšali v bivanju pod toplimi sončnimi žarki, konstruktivnimi pogovori o sobivanju na našem ljubem planetu  in zadnjimi dobrotami iz naših nahrbtnikov.
Kmalu se zopet vidimo, saj bodo prosti dnevi zopet tu.

Ni komentarjev:

Objava komentarja