Struška

Pusti rovt - Belska planina - Medvedjak - Struška - Pusti rovt
Čas: 4 ure s postanki

'Što se bijeli na goroj zelenoj? Jel to snijeg il su labudovi? Ak je snijeg, već bi skopnio i labudovi već bi poljetjeli. Njet je snijeg, njet su labudovi. Nit je šator Age Hasan Age.' ...  Narcise so!!!!

V mesecu maju je cvetenje narcis na pobočjih Golice ter Struške v polnem razmahu.  Za nedeljsko popoldne sva si zato izbrala krajšo krožno pot po pobočjih Struške.

Travniki so še vedno polni narcis. Ponekod so resda že odcvetele a v večini so še vedno v polnem cvetenju.

Na sedlu Kočna, med Golico in Struško, vodi steza levo na Golico in desno proti Struški. Izbrala sva Struško, ker se nama je zdelo to bolj primerno.

Kmalu sva zagledala prve redke narcise, nato pa so se že pričele družit v bele opojno dišeče poljane.

Rahel vetrič jih je zibal pred objektivom, zato jih je bilo težko fotografirati. Res lepo....

Pobočje Struške sicer sodi med manj poraslo z narcisami ampak tudi tu jih je več kot dovolj za omamno dehteče nedeljsko popoldne.

Kamor se ozreš, povsod so v večini. A pojavljajo se tudi druge alpske cvetice, ki bodo kmalu prevzele primat, ko bodo čez nekaj dni narcise končale z dobo cvetenja.





Prijetna steza naju je vodila dalje in dalje vse do avrikljev pod Belsko planino, pa še naprej do prelaza Medvedjak od koder se odcepi lepa planinska pot na sosednjo avstrijsko Koroško.

V današnjem nedeljskem popoldnevu nama je bila stezica res dobesedno z rožicami posuta.

Včasih mogočne bukve so danes postali simpatični štori iz katerih je nastal prijeten kotiček ob Belski koči. Od tukaj je dober pogled na Julijce in našega planinskega "očaka".
A že greva dalje po travnikih posejanimi z rožicami....

Še en pogled nazaj proti Golici....

...  nato pa dalje proti Medvedjaku, kjer stoji simpatično majhna kočica blizu razvalin starega pastirskega stana. Morda pa je bil to celo vojaški objekt; kdo bi zdaj to znal razbrati iz ostankov lepo skladanih kamnitih zidov?

Časa je bilo danes premalo za cel dan potepanja po planinah, še posebej, ker so se na zahodu že dvigovali oblaki v tihi grožnji, da bo prav kmalu zabliskalo in zagrmelo.

Raje bi sicer šla naprej  proti Belščici,Vajnežu in Stolu; kdo pa ne bi....

Steza pa naju je vodila spet nazaj med opojne trate narcis. To je res nekaj čudovitega.

Pogledi so bili zanimivi, ko sva opazovala oblake, ki so se trudili preiti naravno barijero Julijskih Alp.

Za najin fotoaparat pa so bile razmere pretežke, da bi uspel zajeti lepoto impresonistične pokajine, ki se je zelo hitro spreminjala pred najinimi očmi.

Golica je že izgubila množico nedeljskih obiskovalcev, pa tudi na Struški sva končno ostala sama.

Potem pa sva se tudi midva zelo hitro spustila v dolino in si počasi z avtom ogledovala nižinske travnike narcis, ki so jih nekateri že zlastninili. Ob koči Doma na Pristavi pa sva tudi midva naredila še en kratek sprehod ob jezercu in beli travnikih. Dan se je začel naglo prevešati v večer in čas je bil, da se odpraviva na dolgo pot v domače loge.