sreda, 21. september 2011

Gora Oljka

Moja "domača" gora je kot nikoli dokončana zgodba. In  zgodbe imamo vsi radi. Mogoče že zaradi spomina na otroštvo, tudi takrat so nam starši pravili zgodbe, pravljice in vse to se je zapisalo na naš bel nepopisan list otroštva. In z novimi zgodbami oživimo otroka v sebi in zaživimo njegove sanje in tako skupaj potujemo in svet okoli nas je tako lep.......


Nekaterih stvari ne moreš videti z očmi, vidiš jih lahko le s srcem, kar pa ni vedno lahko. To je verjeten vzrok, da sem si zaželela ponovno videti jutranjo zarjo z gore Oljke. Ob taki ideji, ne gre drugače kot da se v temi odpravim od doma, da bi prišla še pravi čas na vrh in ujela pogled na zarjo vzhajajočega sonca.

Z očmi se ni dalo predreti temne teme, ko sem tekla po gozdni poti navzgor. Pomagala mi je čelna svetilka. In ta svetla luč je kar naenkrat  ob temni gozdni poti opazila dvoje svetlih rumenih očesc, ki so me budno opazovale. Ustavila sem se tudi jaz in pomislila, da če bi poslikala ti svetli očesci, bi fleš osvetlil tudi njihovega lastnika. No naslednji trenutek pa sem pomislila, kaj če ima lastnik teh očesc zraven še velika usta z gromozanskimi čekani, kot volk iz pravljice o Rdeči kapici. Hm, hitro sem opustila misel na slikanje, da ne bi res zagledala  lastnika svetlih očesc in z podvojeno močjo odbrzela dalje. Seveda premikanje mej znotraj sebe je velik izziv življenja, jih odriniti daleč naprej pa še večji. In strah ima velike oči.....








In tako sem naslednje dni vsem okoli mene, kdor me je le hotel poslušati, pravila o dvoje očesc in tesnobi fotografiranja.., ni mi dalo miru ...in sem šla potem še nekajkrat v jutranji temi na goro Oljko.

Pred gozdom so me čakale znane učke domačih prebivalcev.
V gozdu so me tudi pričakale moje svetle male učke ampak nato pobegnile, ko sem se jih opogumila fotografirati. Dalje na gozdni poti pa so vame zrle rumeno zelene večje oči in tudi neslišno pobegnile preden sem jih uspela poslikati. In tako s "fotko" mojih gozdnih škratov ni bilo zaenkrat nič. Ena mala zgodbica pa je tu.

In tako sem fotografirala le jutranjo zarjo, pa še ta ni bila ena najlepših. Najlepše so tiste z vijoličnim ali živo oranžnim odbleskom sonca.....




























Ni komentarjev:

Objava komentarja