sobota, 27. februar 2010

Kum in Nebeška gora

Izhodišče: Radeče
Čas hoje: 4 ure do Kuma, 3.30 ure navzdol



Napovedan sončni dan sva začela uživati že zjutraj zato sva tudi izbrala daljšo pot na Kum, vse po J strani pobočij. Ob 8.15 sva se začela vzpenjati v prvi hrib in to točno nasproti cerkve v Radečah. Pot se vije med čedno urejenimi vrtovi hiš do ostankov starega gradu nad Radečami. Še malo navzgor in že gledava zasavsko dolino v megli pod seboj. Planinska pot na Kum iz Radeč večinoma vodi po lokalnih cestah, po kolovozih in seveda tudi nekaj po gozdnih poteh. Kot nalašč je za zimske pohode, saj naju sonce neprestano greje. Hodiva po pobočju Vranskega hriba, pobočje Jelova in po 2,30 ure prideva do križišča, kjer planinska pot vodi do Nebeške gore(958 m). Prvič sva slišala za to in takoj sva se odločila , da  skočiva še na ta najvišji vrh občine Radeče. Vrh je res lep, lepo grebenast, spodaj se vidi Zagrad, daleč v daljavi pa hrvaško Sljeme.  Pot je bila kopna, prvi zvončki in telohi so že naznanjali tople dneve.  Nadaljevala sva pot navzdol po drugi strani gore do doline , kjer se še vedno reče Čimerno, vsaj tako nama je povedal domačin, ko sva ga povprašala za nadaljevanje poti za Kum. Tu sva malo delala bližnjice, prečila cesto za Sitni kal, šla po pobočju Ključevice in gledala oddajnik na Kumu, ki se nama je občasno le prikazal. No, končno se je najini gazi pridružila še gaz iz Podkuma in prišla sva na vrh. Hodila sva točno 4 ure, s tem da naju je vmes zapeljala Nebeška gora. Razgled z Kuma tako kot vedno čudovit, če je le sončen dan, videlo se je vse do Triglava in cel komplet Kamniško Savinjskih Alp. Za pot navzdol sva izbrala Škratovo dolino in ko sva povprašala
domačinko ob poti,  zakaj tako ime, je rekla, da je dolina malo skrivnostna. No, nama se je zdela zelo čedna, s zapuščenimi hišami in mlini in potočkom, ki se vije med kamni porasli z mahom.  Najprej Nebeška gora in zadaj za njo v senci pa se skriva še Škratova dolina.Po 2.30 ure sva prišla do brega Save,kjer se lahko pelješ s cicko na drugi breg . Mož je bil navdušen, jaz pa malo manj, ko sem gledala deročo in naraslo Savo pod seboj. Zato sva lepo odšla peš še eno uro po stari cesti v Radeče in tako zaključila najin krog.

Ni komentarjev:

Objava komentarja