Vlašič planina , Paljenik

 

 Pot: izhodišče blizu planinskega doma grof Erik Brandis (na Galici),

 po označeni poti do planinskega doma Jusuf Pečenkovič, vrh Paljenik ter ob Paklarskih pečinah nazaj

Čas: okoli 2 uri do vrha. Pot je lahka. Višinska razlika okoli 600 m.

 

Nad mestom Travnik  se razprostira velika planina Vlašič. 

Njen najvišji vrh je Paljenik ali Upaljenik (1943 m) in drugi najvišji vrh je Vlaška Gromila (1919 m).  Planina Vlašič je sinonim za ovčarstvo, ovčji sir in pse tornjake, ki čuvajo svoje črede. 

Pri koči Jusuf Pečenkovič  je naju eden od njih pridno čuval in čakal kak priboljšek od najine malice. 

  Na planini je tudi zimsko središče Babanovac z nekaj smučarskimi progami. 

Planinski dom Jusuf Pečenkovič ( 1763 m) pa je odprt celo leto torej tudi pozimi, kar si velja zapomniti. Prostrani pašniki se razpostirajo vse do najvišje točke -1943 m, kjer se pozimi zaganjajo močni vetrovi, ki uravnavajo s snegom njihovo razgibano kraško površino z obilico vrtač in jarkov.

 Vlašič je poznan kot izrazito vetrovna planina, kar je pozimi lahko sila neugodno.

 Opazila sva, da ima planina Vlašič veliko obiskovalcev. 

Do višine 1400 m vodi lepa asfaltirana cesta iz Travnika. Danes, v nedeljo, se je odvijal precejšen promet vsaj do te višine, kjer se večina obiskovalcev sprehodi le po bližnjih travnikih 

in je le malo takih, ki se povzpnejo do koče Jusuf Pečenkovič.

Do vrhov pa jih je še manj. 

  Babanovec je pravo naselje hišic, vikendov in nekaj kmetij.

 Planina je dovolj velika, da se najdejo tudi mirni kotički za prenočevanje ali mirno kosilo.

 Avti se navadno parkirajo na prevoju planine - Galica na okoli 1400 m, kjer se odcepi kolovoz in slabša cesta do koče. Tudi midva sva storila tako. 

Zjutraj ob 8 uri sva bila tam sama, popoldne ko sva se vračala, pa je Galica bila polna avtov. 

 Mimo pečin se takoj prične vzpon, pot je označena s palicami na katerih so trakovi.

 Doline so bile zjutraj še zamegljene.

 

 Pot nadaljujeva mimo Paklarskih pečin in sten, ki se vzdigujejo nad mestom Travnik. 

Za planinsko kočo Jusuf  Pečenkovič pot zavije po travnikih navzgor. 

Že od daleč se lahko vidi oddajnike na vrhu Paljenika. 

 Tudi danes je na planini močno pihalo.

 

Na zgornji sliki je pogled po planini navzdol. 

Pod vrhom stojita dve stavbi. Poškodovani sta bili v zadnji vojni leta 1994 in še nista obnovljeni. 

Zanimivo zgodbo o tem dogodku sva izvedela od prijetnega sogovornika, ki sva ga srečala pri sestopu. 

Na vrhu (1943 m) sva v zavetju oddajnika na hitro pomalicala in se odpravila nazaj.

 Močan veter nama ni dovolil kaj veliko pohajkovanja na vrhu.

Po poti navzdol sva se razgledovala po dolini iznad prepadnega roba pečin. Opazovala sva Travnik na desni strani ter naselje Vitez in oddaljeno Zenico na levi strani. 

Na zgornji sliki so travniki Vlašiča do vrha  ter v ozadju koča.

 

Pri koči se nisva mogla odreči postrežbe na bosanski način; udoben kavč ter turška kava v džezvi. 

 

                 Navzdol je pot hitro minila. Mnogi obiskovalci so se šele v popoldanskem času 

odpravili na sprehode po travnikih. Veter je vse bolj naraščal in preganjal oblake nad planino.

Midva pa sva se vrnila v dolino še preden se je končal še en lep sončen dan.

____________

 

Zavidoviči - kamnite krogle

 

 Tokrat sva se odločila, da si greva pogledat "kamene kugle" v mestece Zavidoviči. 

Že dolgo veva za njih, vendar naju do zdaj pot nikoli ni vodila preko Zavidovičev,

zato sva si ta ogled tokrat dala v potovalni načrt že doma. Pa sva zdaj končno tu!

Velike krogle v Zavidovičih so pričeli raziskovati v letih 2004 in 2005. 

Glavno zanimanje se je pričelo , ko so našli več njih v naseljih okoli Zavidovičev.

Krogle so nanizane v manjših potokih ali grabnih v naseljih okoli mesta. 

Uradne geološke raziskave so se pričele med leti 2010 in 2016.

Geološke raziskave pravijo, da gre za naravne formacije. 

Po njihovi teoriji gre tukaj za velike konkrecije, ki nastanejo tako, da minerali kristalizirajo v peščenem okolju okoli nekega jedra, ter na ta način nastane trdno sferično telo bolj ali manj podobno krogli. Vendar takšnega izvora krogel ni mogoče dokazati, zato mnogi menijo, da so za nastanek odgovorni neki naši starodavni predniki, ki so v ustvarjanju krogel videli globok smisel in potrebo.

Tisti pa, ki se razumejo na zemeljska sevanja in zdravilne energije, pa so popolnoma prepričani, 

da so krogle še vedno svete, zdravilne in nabite s pozitivno energijo.

 Največja krogla v naselju Podubravlje je bila delno izkopana pred kakšnimi sedmimi leti, 

vsaj tako nama je zatrdil lastnik zemlje, kjer pol krogle gleda iz struge potoka.

 Našel in izkopal jo je sam. Trdi tudi, da je našel tudi nekaj ostankov nekakšnih starih temeljev hiš,

 ki pa naj bi se skladali z drugo teorijo o nastanku teh krogel. In sicer da so to ostanki starih civilizacij, ki so živele na tem področju. Uradne raziskave arheologov tega niso potrdile.

Premer največje krogle je okoli 3 m, po oceni pa naj bi tehtala več kot 30 ton.

Ogledala sva si le krogle na dveh znanih lokacijah, ker nama je to zadostovalo. Ostale lokacije so tudi v bližini, pa jih bova mogoče obiskala ob naslednji priložnosti.

Ker pa naša družina premore arheologa, geologa, matematika in statistika se zna dogoditi,

da napravimo sem tudi družinski izlet in skupaj ovržemo vse teorije nastanka in objavimo svojo. 

 

Vsekakor pa vsem priporočava takšne in podobne oglede, da se skromno spomnimo,

 kako malo vemo o dogajanjih v preteklosti in še tisto kar vemo, se dostikrat izkaže za zgrešeno.

 

___________________

 

Kozara in banja Vručica

 Planina Kozara se nahaja v severozahodni Bosni z vrhovi, ki niso višji od 900 m. 

Toda pravijo ji Krajiška ljepotica zaradi njenih listnatih in smrekovih gozdov ter bogate favne in flore. Področje Kozare je nacionalni park. Vstopnina je 4 BAM na osebo. 

V nekaterih delih parka je promet z avtom prepovedan, 

na primer na področju Mrakovice do Gole planine.

Na Mrakovici je postavljen monumentalen spomenik žrtvam socialistične revolucije in narodno osvobodilnega boja, ki je potekal tudi na območju Kozare.

Veliko obiskovalcev parka se pripelje le do tega spomenika, ki je edinstven v zasnovi, 

postavitvi in sporočilu zanamcem. 

 Po Kozari vodi več pohodniških poti na njene vrhove in stene.

 Midva sva želela prehoditi en del Kozare, zato sva se odločila  za krožno pot, pri kateri 

sva se povzpela na nekaj vrhov. Prehodila sva okoli 12 km ter okoli 800 višinskih metrov.

 Izhodišče sva imela pri koči Kotlovača. 

Od koče vodi strma gozdna pot do Bijelega kamna (667 m). 

Z vrha je lep pogled po dolini na ribnik Saničani pri mestu Kozarac.  

Vrh Bijelega kamna  so zgodaj zjutraj še pred nama osvojile divje koze.

Verjetno so bile iz malega tropa, ki stanuje spodaj v Kozji spilji, ki sva jo videla kasneje. 

 

 Po gladki steni je na Bijeli kamen  speljana tudi previsna ferata.

Nekje na najini poti sva opazila pojav, ko je drevesna goba tako hitro zrastla, 

da je zaobjela enoletno koprivo. To je bilo za naju nekaj novega.

Ob robu pečine Bijelega kamna je rezek vonj nedvoumno opozarjal na domovanje divjih koz,

veliko votlino in nekaj manjših. 

Drugi najin vrh je bil Zečiji kamen, kamor vodi še težja in še bolj previsna ferata ( 60 m), od prejšnje.

Vmes je slap Zovik, ki v času najinega obiska ni bil posebno vodnat.

Na Zečijem kamnu pa je domiselno izrezljano srce z mizico.

Krožno pot sva nadaljevala preko Glavuše (793 m) 

in se po šestih urah vrnila nazaj na izhodišče do koče Kotlovača.

Pot nadaljujeva proti Banja Luki. 

Banja Luka z okolico je znana po toplih vrelcih in te sva tudi našla 

ob reki Vrbas v kraju Srpske toplice. Te tople vrelce so poznali že stari Rimljani

 in v njih zdravili revmo ter kožne bolezni.

V poletnem času so bazenčki verjetno bolj obiskani, sedaj pa sva si kopel delila z nekaj domačini.

Voda je bila odlična, ne prevroča ampak ravno prav. 

V oktobru so dnevi že kratki in potrebno je bilo še pred mrakom poiskati

 dober prostor za prenočevanje. 

Tudi to sva dobro opravila in zato bova jutri sveža in spočita z veseljem nadaljevala načrtovano pot. 

_______________

 

Gola Plješivica

 Pot: planinska pot vodi iz Korenice blizu Plitvic; midva sva se tokrat peljala po cesti višje, le zadnje štiri kilometre sva šla peš do vrha.  

Ko sva se vozila do izhodišča za Golo Plješivico, sva se peljala tudi mimo mesteca Rastoke. 

Še nikoli se tu nisva ustavljala, tokrat pa sva to končno le storila.

Mestece leži ob reki Korani in je nekakšno predmestje Slunja, ki je tudi ob njej.

Prav zaradi te slikovite reke sva se tu ustavila za kratek sprehod.

Mestece se je razvilo iz stare vasi, kjer so bili nekoč številni mlini. 

V njej je naravno kopališče ter mnogo majhnih slapov v kaskadah, 

med katerimi so speljane simpatične sprehajalne stezice.

  Najin današnji cilj je bil skalnat vrh Gole Plješivice.  

V popoldanskih urah je pričel pihati silovit veter, zato sva se zapeljala proti vrhu kar z avtom.

 

Ko je bilo do vrha le še štiri kilometre, sva zaradi potrebe po vsakodnevni rekreaciji 

zapustila avto in preostanek poti opravila peš.  Močan jugozahodni veter nama je žal prinesel tudi oblake in naju pred vrhom popolnoma skril v gosti megli.

 Na zgornji sliki je pogled na Bihač. 

V trenutkih, ko je veter odpihnil oblake, sva ugotovila, da je Gola Plješivica (1646 m) 

res obiska vreden razglednik. 

  Meja med Hrvaško in Bosno poteka preko vrha po njenem skalnatem grebenu in zato lahko opazuješ dogajanje v dveh državah.

 Na vrhu je veliko ostankov starih vojaških zgradb, žal nama je vse to zakrila megla.

Zaradi vse hujšega vetra sva se hitro vrnila nazaj. 

Se pa oba strinjava, da bova Plješivico ob prvi priložnosti ponovno obiskala. 

 Pod Plješivico je mesto Bihač skozi katerega teče reka Una 

 Tudi ta dela prelepe majhne slapove in tokrat sva si vzela čas tudi za sprehod ob reki Uni.

 Obstaja legenda o nastanku imena Una. Ime so ji dali rimski vojaki, 

ki so se čudili njeni smaragdni lepoti in jo poimenovali Edinstvena (Una). 

In takšna je ostala do današnjega dne. 

Marsikje ob cesti stojijo lepo obzidani studenci s pitno vodo (ćesme), 

ki poskrbijo za osvežitev popotnikov in domačinov. 

Pri tem sva tudi midva našla potrebno svežino pred nadaljevanjem najine poti.

 

_______________________