Zavidoviči - kamnite krogle

 

 Tokrat sva se odločila, da si greva pogledat "kamene kugle" v mestece Zavidoviči. 

Že dolgo veva za njih, vendar naju do zdaj pot nikoli ni vodila preko Zavidovičev,

zato sva si ta ogled tokrat dala v potovalni načrt že doma. Pa sva zdaj končno tu!

Velike krogle v Zavidovičih so pričeli raziskovati v letih 2004 in 2005. 

Glavno zanimanje se je pričelo , ko so našli več njih v naseljih okoli Zavidovičev.

Krogle so nanizane v manjših potokih ali grabnih v naseljih okoli mesta. 

Uradne geološke raziskave so se pričele med leti 2010 in 2016.

Geološke raziskave pravijo, da gre za naravne formacije. 

Po njihovi teoriji gre tukaj za velike konkrecije, ki nastanejo tako, da minerali kristalizirajo v peščenem okolju okoli nekega jedra, ter na ta način nastane trdno sferično telo bolj ali manj podobno krogli. Vendar takšnega izvora krogel ni mogoče dokazati, zato mnogi menijo, da so za nastanek odgovorni neki naši starodavni predniki, ki so v ustvarjanju krogel videli globok smisel in potrebo.

Tisti pa, ki se razumejo na zemeljska sevanja in zdravilne energije, pa so popolnoma prepričani, 

da so krogle še vedno svete, zdravilne in nabite s pozitivno energijo.

 Največja krogla v naselju Podubravlje je bila delno izkopana pred kakšnimi sedmimi leti, 

vsaj tako nama je zatrdil lastnik zemlje, kjer pol krogle gleda iz struge potoka.

 Našel in izkopal jo je sam. Trdi tudi, da je našel tudi nekaj ostankov nekakšnih starih temeljev hiš,

 ki pa naj bi se skladali z drugo teorijo o nastanku teh krogel. In sicer da so to ostanki starih civilizacij, ki so živele na tem področju. Uradne raziskave arheologov tega niso potrdile.

Premer največje krogle je okoli 3 m, po oceni pa naj bi tehtala več kot 30 ton.

Ogledala sva si le krogle na dveh znanih lokacijah, ker nama je to zadostovalo. Ostale lokacije so tudi v bližini, pa jih bova mogoče obiskala ob naslednji priložnosti.

Ker pa naša družina premore arheologa, geologa, matematika in statistika se zna dogoditi,

da napravimo sem tudi družinski izlet in skupaj ovržemo vse teorije nastanka in objavimo svojo. 

 

Vsekakor pa vsem priporočava takšne in podobne oglede, da se skromno spomnimo,

 kako malo vemo o dogajanjih v preteklosti in še tisto kar vemo, se dostikrat izkaže za zgrešeno.

 

___________________

 

Kozara in banja Vručica

 Planina Kozara se nahaja v severozahodni Bosni z vrhovi, ki niso višji od 900 m. 

Toda pravijo ji Krajiška ljepotica zaradi njenih listnatih in smrekovih gozdov ter bogate favne in flore. Področje Kozare je nacionalni park. Vstopnina je 4 BAM na osebo. 

V nekaterih delih parka je promet z avtom prepovedan, 

na primer na področju Mrakovice do Gole planine.

Na Mrakovici je postavljen monumentalen spomenik žrtvam socialistične revolucije in narodno osvobodilnega boja, ki je potekal tudi na območju Kozare.

Veliko obiskovalcev parka se pripelje le do tega spomenika, ki je edinstven v zasnovi, 

postavitvi in sporočilu zanamcem. 

 Po Kozari vodi več pohodniških poti na njene vrhove in stene.

 Midva sva želela prehoditi en del Kozare, zato sva se odločila  za krožno pot, pri kateri 

sva se povzpela na nekaj vrhov. Prehodila sva okoli 12 km ter okoli 800 višinskih metrov.

 Izhodišče sva imela pri koči Kotlovača. 

Od koče vodi strma gozdna pot do Bijelega kamna (667 m). 

Z vrha je lep pogled po dolini na ribnik Saničani pri mestu Kozarac.  

Vrh Bijelega kamna  so zgodaj zjutraj še pred nama osvojile divje koze.

Verjetno so bile iz malega tropa, ki stanuje spodaj v Kozji spilji, ki sva jo videla kasneje. 

 

 Po gladki steni je na Bijeli kamen  speljana tudi previsna ferata.

Nekje na najini poti sva opazila pojav, ko je drevesna goba tako hitro zrastla, 

da je zaobjela enoletno koprivo. To je bilo za naju nekaj novega.

Ob robu pečine Bijelega kamna je rezek vonj nedvoumno opozarjal na domovanje divjih koz,

veliko votlino in nekaj manjših. 

Drugi najin vrh je bil Zečiji kamen, kamor vodi še težja in še bolj previsna ferata ( 60 m), od prejšnje.

Vmes je slap Zovik, ki v času najinega obiska ni bil posebno vodnat.

Na Zečijem kamnu pa je domiselno izrezljano srce z mizico.

Krožno pot sva nadaljevala preko Glavuše (793 m) 

in se po šestih urah vrnila nazaj na izhodišče do koče Kotlovača.

Pot nadaljujeva proti Banja Luki. 

Banja Luka z okolico je znana po toplih vrelcih in te sva tudi našla 

ob reki Vrbas v kraju Srpske toplice. Te tople vrelce so poznali že stari Rimljani

 in v njih zdravili revmo ter kožne bolezni.

V poletnem času so bazenčki verjetno bolj obiskani, sedaj pa sva si kopel delila z nekaj domačini.

Voda je bila odlična, ne prevroča ampak ravno prav. 

V oktobru so dnevi že kratki in potrebno je bilo še pred mrakom poiskati

 dober prostor za prenočevanje. 

Tudi to sva dobro opravila in zato bova jutri sveža in spočita z veseljem nadaljevala načrtovano pot. 

_______________

 

Gola Plješivica

 Pot: planinska pot vodi iz Korenice blizu Plitvic; midva sva se tokrat peljala po cesti višje, le zadnje štiri kilometre sva šla peš do vrha.  

Ko sva se vozila do izhodišča za Golo Plješivico, sva se peljala tudi mimo mesteca Rastoke. 

Še nikoli se tu nisva ustavljala, tokrat pa sva to končno le storila.

Mestece leži ob reki Korani in je nekakšno predmestje Slunja, ki je tudi ob njej.

Prav zaradi te slikovite reke sva se tu ustavila za kratek sprehod.

Mestece se je razvilo iz stare vasi, kjer so bili nekoč številni mlini. 

V njej je naravno kopališče ter mnogo majhnih slapov v kaskadah, 

med katerimi so speljane simpatične sprehajalne stezice.

  Najin današnji cilj je bil skalnat vrh Gole Plješivice.  

V popoldanskih urah je pričel pihati silovit veter, zato sva se zapeljala proti vrhu kar z avtom.

 

Ko je bilo do vrha le še štiri kilometre, sva zaradi potrebe po vsakodnevni rekreaciji 

zapustila avto in preostanek poti opravila peš.  Močan jugozahodni veter nama je žal prinesel tudi oblake in naju pred vrhom popolnoma skril v gosti megli.

 Na zgornji sliki je pogled na Bihač. 

V trenutkih, ko je veter odpihnil oblake, sva ugotovila, da je Gola Plješivica (1646 m) 

res obiska vreden razglednik. 

  Meja med Hrvaško in Bosno poteka preko vrha po njenem skalnatem grebenu in zato lahko opazuješ dogajanje v dveh državah.

 Na vrhu je veliko ostankov starih vojaških zgradb, žal nama je vse to zakrila megla.

Zaradi vse hujšega vetra sva se hitro vrnila nazaj. 

Se pa oba strinjava, da bova Plješivico ob prvi priložnosti ponovno obiskala. 

 Pod Plješivico je mesto Bihač skozi katerega teče reka Una 

 Tudi ta dela prelepe majhne slapove in tokrat sva si vzela čas tudi za sprehod ob reki Uni.

 Obstaja legenda o nastanku imena Una. Ime so ji dali rimski vojaki, 

ki so se čudili njeni smaragdni lepoti in jo poimenovali Edinstvena (Una). 

In takšna je ostala do današnjega dne. 

Marsikje ob cesti stojijo lepo obzidani studenci s pitno vodo (ćesme), 

ki poskrbijo za osvežitev popotnikov in domačinov. 

Pri tem sva tudi midva našla potrebno svežino pred nadaljevanjem najine poti.

 

_______________________

 

Veliki Travnik in Komen

 Pot: potok Žep nad Ljubenskimi Rastkami, zapuščena kmetija Robnik, Robnikova planina, 

Veliki Travnik, Komen, Bezovec, Telečje peči, potok Žep, Planinc, Grunti

Višinski metri: 1100 m, dolžina poti 13,5 km   

Vsako leto greva vsaj enkrat na Komen. Po različnih poteh.

Tokrat sva od potoka Žep krenila strmo navzgor proti stari že dolgo časa zapuščeni Robnikovi domačiji. Steza je bila drseča saj je bila pokrita z veliko odpadlega listja. 

Na Robnikovi planšariji se je pokazalo sonce in osvetlilo lepo jesensko pokrajino.

Steza je lepo označena in kmalu prideva do koče na Velikem Travniku, 

ki je bil rahlo popršen s snegom...

..in nato nadaljujeva  dalje do Turnovke (1637 m).

S stolpa na Turnovki je bil prelep razgled na Raduho in Ojstrico...

 

 ... nadaljevala sva še na Komen(1684 m)...

... pogledala na Peco ...

... ter na Olševo ter za njo skrit kar lepo zasnežen Obir.

Na Komnu je danes potekala delovna akcija. 

Na njegovi planoti se je pričel zaraščati gozd in prostovoljci so to očistili. 

Pot s Komna navzdol je nama hitro minila.

Uživala sva ob pogledu na jesenski gozd in zlate macesne v njem,

pod Telečjimi pečmi prečila potok Žep malo nad slapom do Planinca in kmalu sva bila tudi do izhodišča. Lep jesenski dan je za nama.

_________________

 

Načrt poti: Turčija, Gruzija, Armenija

Da ne pozabiva kje in kaj sva doživela na letošnjim jesenskim potovanjem, 

tukaj postavljava še skice  najine poti. Mogoče pa bo to še komu koristilo. 

 

Prevozila sva okoli 13000 km dobrih in slabih cest in kolovozov in pri tem spoznavala deželo, 

ljudi in njihovo kulturo in običaje. Pri načrtovanju poti sva poleg knjižnih vodnikov uporabila vse kar sva našla na spletu. V veliko pomoč nama so bili tudi napotki najinih sinov ter blog POTUJOČI BRLOG, 

kjer avtorja na zelo prijeten način predstavita številne zanimivosti, 

različne dogodivščine ter potrebne informacije o poti.  

V Turčiji sva tokrat le prevozila in opazovala lepo in prostrano deželo ter ob tem 

obiskala še nekaj znamenitosti.

Gruzija naju je navdušila predvsem s Kavkazom ter njegovimi ledeniki. 

Opravila sva devet pohodov v devetih dneh, od tega štiri  preko višine 3000 m... 

 Tudi Armenijo sva prevozila v celoti. Škoda da je nama nagajalo vreme, pa se zato nisva povzpela na najvišji vrh Mont Aragats, ki sva ga nameravala osvojiti. 

V tistih dneh, ko sva bila tam, je gore močno zasnežilo; lepšega vremena pa tudi nisva dočakala. Armenija je dežela z mnogimi starimi znamenitostmi in pestro zgodovino. 

Ko se z njo bolj seznaniš, ti seže v srce.

Če bi bile te dežele bližje, bi se gotovo večkrat vračala tja.