Turčija: od mesta Amasya preko Derebasi virajlari do Gruzije

 

Pot: Amasya, Bayburt, Derebasi virajlari, Rize, gruzijska meja 

V četrtem dnevu potovanja sva prevozila zadnjo tretjino velike turške planote v smeri vzhoda.

AVTOCESTE: turške avtoceste ( štiripasovnice ) povezujejo nekaj večjih mest v Turčiji in so plačljive s HGS cestnino. Ostale avtoceste ( dvopasovnice ) povezujejo večino mest, so lepo vzdrževane in dobro pretočne, razen ko prečijo mesta. Turški vozniki so hitri in spretni šoferji.  

Pokrajina v vzhodnem delu planote se je spremenila. Peščene barve so bile povsod. 

Veliko je manjših ali večjih večinoma akumulacijskih jezer.

 Zato ni bilo težko najti lepega ambienta za prenočevanje. 

Na gornji sliki je eno od nama prijetnih prenočišč nekaj kilometrov za Amasyo proti vzhodu. 

Žal nekatera jezera niso primerna za kopanje. V nekaterih pa gojijo ribe.

Delno zajezeno jezero Kilickaya v pokrajini peščenih barv.

 

 

Pokrajina okoli mesta Sebinkarahisar nama je bila tudi všeč.

Mesto Sebinkarahisar leži na sedlu med dvema temnima osamelcema.

Vas z obdelanimi polji na visoki planoti ni osamljena. Videla sva jih presenetljivo veliko.

Nad videzom pokrajine sva bila vedno znova navdušena.

Proti koncu vzhodnega dela sva se nekajkrat peljala preko 1800 m visokih prelazov.

Prišla sva do mesta Bayburt in tu so naju kontrolni organi prvič ustavili in preverili najine dokumente.

Odločila sva se da je že čas, da se s planote spustiva do Črnega morja. 

Najbližja cesta je bila od mesta Bayburt do mesta Of .

Poslovila sva se od prelepih barv te turške planote 

ter se od mesta Bayburt zapeljala na 2330 m visok prelaz Anzer Yaylasa. 

Z južne strani je cesta večkrat precej strma a lepo asfaltirana. 

Tu sva malo bolj pregledala nadaljevanje najine poti in ugotovila, da sva se nenačrtovano znašla nad  najzahtevnejšo gorsko cesto Derebarsi Virajli.

 Po krajšem družinskem posvetovanju je bila sprejeta šoferjeva odločitev, da se ne bo vračal nazaj.

Malo kasneje se je izkazalo, da se vrniti gor več ne moreš, ker nimaš kje obrniti avta 

in z rikverc vožnjo prispeš sigurno le navzdol ...

Cesta se je prelevila v ozek makadam in srečanja z nasproti vozečimi avtomobili so potekala zelo počasi in v tako intimni bližini, da smo se imeli res čas dobro spoznati.

Cesta je speljana v slikovitih prepadnih serpentinah, ki so tako ostre, da v zavoju ne smeš narediti napake, ker bi to bila tvoja zadnja.

Ko sva prevozila najlepše serpentine so se pričele pojavljati hišice...

... z gostinsko ponudbo, kjer si lahko ponovno privežeš svojo morda preveč pretreseno dušico.

Toliko sva bila zaposlena z najino vožnjo, 

da sva pozabila posneti kakšno zgovorno fotografijo s teh serpentin. 

Zato sva tukaj za spomin pripopala še dve zgovorni fotografiji, ki sva jih našla na spletu.

 

 

 

 

 Pogledala sva si še zelo turistično mesto Uzungol ob jezeru.

Podobno je italijanskim turističnim mestom v Dolomitih.

Mesto Rize ob Črnem morju pa je prestolnica turškega čaja. 

Vsa mesta do gruzijske meje so precej turistična z lepimi in čistimi plažami ob morju. 

Takšna je tudi zadnja plaža v Turčiji, kjer se  kopajo predvsem moški in otroci. Ženske se ne kopajo ali gredo v vodo oblečene; nekaj mladenk pa je bilo v črnih enodelnih kopalkah. 

___________

 

 

Turčija: od doma do mesta Amasya

Potovanje do Gruzije sva že doma načrtovala opraviti v petih dneh, 

zato sva večinoma vozila po avtocestah. 

Od Zagreba do Beograda je cesta slabše vzdrževana, medtem ko je avtocesta od Beograda do Niša presenetljivo dobra, brez gneče in z lepimi avtocestnimi postajališči. 

Velja se ustavit na postajališču Lozovačka česma. Tu je brezplačno dostopen  močan izvir dobre in okusne mineralne vode, ki še posebej prija v vročih poletnih dneh. 

Zato se tukaj ustavijo vsi, ki izvir že poznajo, tudi midva ga nisva izpustila.

 Mejni prehod v Bolgarijo je do sedaj nama bil vedno tekoč. V Bolgariji se nisva ustavljala. 

Vozila sva namreč skozi močne plohe in nevihte, ki sva jih dohitevala eno za drugo.

Na mejnem prehodu v Turčijo pa je carinike zanimalo le kaj imava v velikih nahrbtnikih v prtljažnem prostoru in kam sva namenjena. 

Vedno sva na mejah vesela lahkih vprašanj ...

Na meji sva zopet zamudila nabavo HGS nalepk za uporabo turških  avtocest.

Nakup najlažje opraviš v birojih ob meji, kjer znajo angleško.

 A delajo samo med deveto in sedemnajsto uro. Torej sva spet morala v naslednjih dnevih to urediti drugje. Poiskati je namreč treba PTT urad v kakem večjem mestu najkasneje v 15 dneh po prihodu ali pa ti cestnino zaračunajo cariniki na meji, preden lahko zapustiš Turčijo.

Tam plačaš tudi vsa srečanja s tistimi cestnimi radarji, ki jim nisi posvetil zadosti pozornosti 

in jim nisi izkazal dolžnega spoštovanja.

Čez Bospor sva se zapeljala čez najsevernejši most. 

V mestu Sakarya pa sva zapustila turško avtocesto. 

 Pričela sva s prečenjem velike turške planote proti vzhodu.

Sledila so si večja mesta Bolu, Tosya. Okoli Tosye je pokrajina čisto vulkanska. 

Zvedela sva, da je tu že od nekdaj potresno zelo aktivno območje, zato ostankov starodavnih arhitekturnih mojstrovin tkaj ni najti.

V mestu Amasya pa sva se ustavila za ogled. 

Leži ob reki Yesilirmak.in ima veliko starih mostov... 

...ter lepo ohranjeno staro mestno jedro.

V steni hriba nad mestom so vklesane grobnice starodobnih kraljev. 

Vstopnina za ogled tega muzeja na prostem je 200 TLir.

 

Nad mestom na hribu s kraljevskimi grobnicami pa stoji velika utrdba.

Z nje je pogled na mesto res popoln. 

 

 

 

Utrdba Hersena datira v obdobje okoli 3200 p.n št. Tisočletja je bila ohranjena in njeno ime pomeni prelepo mesto nad reko. Pod utrdbo je veliko skrivnih rovov, ki so služili za oskrbo.

  Na ogledu mesta sva resnično uživala, kljub turistični gneči in vročini krepko nad 30 stopinj.

 Ob nabrežju reke je sprehejalna pot kjer so postavljeni kipi vladarjev mesta

 in opisane njihove življenjski dosežki.  

Pozno popoldan sva se odpravila naprej. Jutri naju čaka spet dolga pot, 

pa se bo dober večerni počitek zelo prilegel. 

 

___________ 

 

Od Slemena do Velikega travnika

Pot: Sleme, Smrekovec, Krnes, Komen, Veliki travnik, Turnovka  ter nazaj

Prav lepo je potekala najina hoja po slovenski transferzalni poti. 

Tokrat sva nosila težka nahrbtnika, 16  in 20 kg. Želela sva namreč preiskusiti sebe in opremo, 

ki jo bova v kratkem potrebovala na najinem naslednjim daljšim potovanjem.  

 Do koče na Smrekovcu nisva srečala nikogar. 

Naprej proti njegovem vrhu pa je bil živahen pohodniški promet v obe smeri.

Smrekovec (1577 m). 

Lepe travnate planjave proti Krnesu (1613 m) so naju znova navdušile.

Komen (1684 m) ter v ozadju Peca. 

Gužva obiskovalcev je bila le na Smrekovcu. Od tam naprej pa je bilo spet vse mirno,

 Dež v prejšnih dnevih pa je poskrbel, da je bilo ob poti obilo gob. Malih in velikih  jurčkov.

Od Slemena do Travnika z obiskom vseh vrhov je okoli 20 km poti ter okoli 900 višinskih metrov,

 vsaj tako nama je naračunal stric Google. Bližal se je že konec dneva, midva pa sva bila še kar pri koči na Travniku, ki pa je bila v tistih dneh  domovanje skavtov. Koča je bila v celoti zasedena. 

Zato sva postavila svoj bivak na bližnji Turnovki. 

Naslednje jutro sva se odpravila od Turnovke nazaj čez Komen do izhodišča na Slemenu.

Pogled s Komna na Golte ter zopet po lepih travnatih planjavah nazaj.

Zanimivo nama je bilo, da ta del slovenske planinske poti sploh ni tako kratek. 

Je tudi del znane koroške poti K24. In ravno v teh dneh je tu potekal tudi Ultra trail K24. 

Gorski tekači so štartali dan kasneje, ko sva jih spremljala pod Olševo.

 

______________________

 

  

 

Jerebičje

 

 Pot: Pavličevo sedlo, Jerebičje ter nazaj

 Čas: okoli 7 ur s postankom na vrhu

 

  Jerebičje je prelep greben nad samotnim Matkovem kotom. 

Rada izbirava samotne poti po možnosti še z lepimi razgledi in če se le da še kaj novega. 

Iz smeri Pavličevega sedla tod še nisva hodila, zato sva se veselila poti. 

Domnevala sva, da bo to krajša pot, saj sva imela včeraj težji in daljši pohod. 

Pa ni bilo ravno tako.  

 

  S Pavličevega sedla sva krenila po lepi gozdni cesti ter nato po čedalje slabših gozdnih vlakah

 navzgor v smeri Jerebičja. Ko je zmanjkalo primernih vlak v najini smeri,

 sva nadaljevala skozi vedno redkejši gozd; občasno tudi prek blata in precej zaraščenih livad. 

Čez kakšno uro sva končno stopila na staro "graničarsko pot" ter nadaljevala po njej. 

  Tudi ta pot je ponekod precej zaraščena, drugje, predvsem v gozdu, pa je prav prijetna. 

 

 Prav na avstrijsko slovenski meji ( ali malo bolj na slovensko stran?) 

 je postavljena nova lesena brunarica, zelo prijetna na pogled.

 

 Graničarska pot je od tu naprej postala bolj sledljiva in zato sva se hitreje bližala najinemu cilju.

 

 Greben Jerebičja ni hudo visok, je pa na obe strani prepaden, zato ta pot ni zelo "na komot"... 

 

 Na vršnem grebenu se odpirajo vedno lepši razgledi.

 

 Vrh Jerebičja (1762 m).

 

 Razgled vse naokrog pa je res enkraten; podoben kot na bližnji Krnički gori.

 Na spodnji sliki je približana Ojstrica, Babe ter Planjava, 

pred njo pa gozdnati greben nad Logarsko dolino z vrhom Savinjeka. 

Proti zahodu pa so Matkova kopa v ospredju, Mrzla gora, Grintovec, Kočna ter Velika baba 

(na spodnji sliki od leve).  

 Najbolj slikovit pa je Matkov zob pod Matkovo kopo. 

 Pa še pogled na del najine prehojene poti od Pavličevih sten.  Po zasluženi malici ter naužitimi pogledi naokrog sva se pričela vračati. 

Tokrat je šlo le malo gor in več dol. Pri vračanju pa sva se strogo držala stare"graničarske poti". 

  Ustavljala sva se le ob borovničevju, ki ga je tukaj veliko, borovnic pa le malo.

 Kljub temu sva jih nabrala dovolj, da sva se jih najedla.

Ker sva na povratku pridno sledila graničarski poti, 

sva iz gozda izstopila točno na Pavličevem sedlu brez vseh orientacijskih izzivov. 

Za spremembo nama je tokrat to kar odgovarjalo. 

Še bova prihajala na to Jerebičje. Mogoče le z drugim pristopom.

Julija na borovnice in konec oktobra gledat s soncem ožarjene macesne.

 

_________________