planina Vodol

 Pot: Kosmačeve Rastke, pl.Cirkovnica, koča na Loki pod Raduho, pl.Vodol, Kosmačeve Rastke

Razmere: vetrovno, zameti s pršičem, ponekod spihano in pomrznjeno

Na najinem običajnem parkirnem prostoru sva pustila avto. 

V tem zimskem jutru in novozapadlem snegu, cesta do Konjskega vrha še ni bila splužena.

Do te zimske pravljice, ki jo kaže gornja slika, sva se kar namučila. 

V naših gorah tokrat do višine kakšnih 1100 m ni dovolj novega snega. 

Do te višine pa sva se vzpenjala po strmi planinski poti skozi gozd. 

Zaradi razmočenega zemljišča in listja ter pomanjkanja snega, so se nama na smučeh delale cokle, 

ki so vsako smučko obtežile še za kak kilogram ali dva. 

Čisto nepotreben trening za jačanje najinih nog.

Bilo je pestro in naporno a sva vedela, da se splača potrudit za veselje, ki naju čaka kasneje.

Pred kočo na Loki je pihal močan in mrzel veter, ki je ponekod ustvarjal velike zamete, 

drugod pa gladil ledene grbine.

 Ampak to ni toliko pomembno, samo da lahko okušava to bleščečo belino.

Na Loki ( 1534 m ) sva bila spet med prvimi še sama, tako sva lahko v miru pomalicala 

in uživala v zavetju koče. Potem pa so začeli prihajati novi in novi pohodniki željni gorske svežine. 

Ker nisva več željna takega prometa, sva predčasno odsmučala navzdol.

Sklenila sva namreč, da za spremembo obiščeva planino Vodol ( 1350 m ), 

kajti proti vrhu Raduhe je bilo megleno in je močno pihalo. Enako je bilo stanje na Javorju.

Umaknila sva se torej močnemu vetru in nepotrebni družbi ter uživala dalje v beli opojnosti.

Res je bilo lepo...

...ujeti tak dan v naši stvarnosti...

... je za nas uživače ...

...nekaj enkratnega.

Že sva bila ob vznožju planine Vodol.

Tu sva bila sama na zasneženih poljanah, nad nama pa Jelovec, ki danes ni bil dostopen s smučmi.

Čudovita samota...

...ter razgledi naokrog.

Urezala sva smučino prek zametov do bližnje pastirske koče...

...uživala v nastavljanju sončnim žarkom v zavetju koče pred hudim vetrom.

Čakal naju je prijeten spust po planini Vodol ter nato še po zasneženi cesti navzdol.

Smuka navzdol je bila tokrat drugačna zaradi spremenljivih snežnih razmer na cesti in ob njej.

Ampak je šlo. Samo da se lahko peljeva dol neglede na razmere.

Takole burno pa je izgledalo vremensko dogajanje v smeri Rogatca in Menine.

Tu pri nas pa je na srečo potekal spet en lep zimski dan.

Bolj sva se bližala avtu, manj je bilo snega. 

Tako izgleda malo čudno, ko nekdo prismuča iz gozda tam kjer skoraj ni snega.

Nepoučeni bi se zares čudil.

__________________

Uršlja gora

 Pot: Ciganija, Križan, Uršlja gora ter po zimski poti nazaj

Razmere: sneg skorjast, ponekod že kopno, južno ter oblačno, po stezah ponekod ledeno.

Ja, meteorologi so zjutraj rekli, da bo baza oblakov na okoli 1500 m, 

v severni Sloveniji pa da bo celo sončno. 

No že vedo, sem rekla in sva šla preverit, če bo res tako.

Na križanovih travnikih sva ugotavljala, da imajo sončno južno od nas, ter da je baza oblakov

 precej nad  1500 m. No, meteorologi že vedo; mogoče bo kaj drugače v naslednjih urah.

Prva razglednica z vrha Urške - 1699 m je bila taka, da je sončno še vedno 

precej južneje od naju in meteorolgov. Tam nekje daleč za Zasavjem.

Druga razglednica (zgoraj) s hribov pokaže, da baza oblakov ni na 1500 m, 

ampak višje od Ojstrice torej nad 2300 m.

Tretja razglednica pokaže, da tudi v severni Sloveniji ni razjasnitve!

(kje pa je Peca, če ne v severni Sloveniji?).

In tako sva spoznavala, da je najina pot k soncu bila misija nemogoče danes. Pa nič hudega. 

Sva uživala v kosilu na prostem. (v dolini itak ne smemo jesti zunaj, menda).

Pa sva še uživala ob pogledu na najino smučišče 5*- Jelovec. 

Od tu je lep pogled na Javorje, Raduho ter dalje na Ojstrico ter Veliki vrh.

In nato tale zgornja razglednica pa res pokaže, da je bilo sonce severno, 

le da to ni severna Slovenija ampak nekje v Avstriji, kar daleč gor.

Na poti h soncu sva hodila in uživala kot vedno....

... pa še malo se igrala s sodobno igračko, ki je nama priznala za danes 732 m višinskih metrov

 ter 10 km poti v povprečju 4 km na uro. Kar v redu za naju.

Hitreje nama ni več treba.

______________

Javorca

 

Pot: cesta na Golte - Gosteče - Javorca in nazaj

Megla je bila vsepovsod v dolinah. 

Letos je toliko megle; tiste taprave in tudi tiste v glavah ljudi, se mi zdi.

Zato sva sklenila narediti en hiter skok ven iz megle. Kam?

Pogledala sva kaj kažejo spletne kamere na naših hribih.

Potem odločitev ni bila več težka in tudi uspeh je bil zagarantiran.

Z avtom sva se zapeljala tik nad meglo, ki je tokrat segala skoraj do Gosteč. 

Od tam sva peš nadaljevala  proti Goltem, ki so že bile osončene v polni meri.

Splačalo se je.

 Zlato sonce je bilo vsepovsod daleč naokrog nad belimi jezeri dolinske megle.

Zdaj že veliko ljudi ve, da je D vitamin sila pomemben za naše zdravje in počutje. 

Sonce nenadoma ni več naš sovražnik, ki mu je treba z močnim faktorjem v kremah 

preprečiti dostop do kože, ampak je spet naš zaveznik in podpornik. 

Zna bit, da bodo tudi ostali deli velike Resnice kmalu ljudem pravilno razodeti. 

... še vedno na poti k soncu...

_________________

Jelovec - ponovno

 

Pot: Kosmačeve Rastke, planina Cirkovnica, koča na Loki pod Raduho, Jelovec, Javorje, pl. Vodol, Kosmačeve Rastke

Razmere: delno oblačno, južen sneg

Višinska razlika: okoli 900 m

Naravni sneg je zadnja leta postal sila redka dobrina, zato je pametno, da ga užijemo dokler je. Ker nama je bilo včeraj zelo lepo, sva se odločila, da zgodbo ponoviva

. 

Iz Kosmačevih Rastk je bila cesta že nekoliko bolj zvožena, pa naju to ni pretirano motilo. 

Še vedno je bilo dovolj snega za smuči.

Spet sva se vzpenjala po planinski poti do planine Cirkovnica in nato do koče na Loki.

Kmalu sva bila nad meglo v dolini.

Za spremembo sva tokrat krenila navzgor po planinski poti od koče na Loki proti planini Javorje.

Kmalu sva pot zapustila in ob gozdni meji krenila povprek čez pašnik direkt proti vrhu Jelovca.

 Vzpon sva skrajšala za dobro uro, je pa zato bila pot bistveno bolj strma.

Sneženo zimsko okrasje je že odpadlo s smrekic in borovcev saj je bila včerajšnja odjuga premočna.

In odjuga še kar traja tudi danes.

Pogled na vrh Raduhe ter na oblake je nakazoval, da se danes sončila ne bova.

Ampak pogledi naokrog so še vedno bili vredni vzpona sem gor. 

Pa tudi smuka bo še dobra, sva složno ugotavljala.

Na spodnji sliki je levo Rogatec s Kašno planino, na sredini prelaz Rak ter zamegljena dolina Podvolovljeka in desno v ozadju Velika planina.

Tudi tokrat sva najin vzpon zaključila nekaj metrov pod vrhom Jelovca - 1845 m. 

Na isti točki kot včeraj.

Sedaj pa navzdol.

Tu pa bova vrezala nekaj novih smučin na nepopisano podlago. Juhuhuuuu!!!

Poezija v belem je trajala neprekinjeno vse do planine Javorje, 

kjer je naju zopet tiho čakala najina klopca.

Po izdatnem počitku je sledilo še poldrugo uro dolgo smučanje do avta v Kosmačevih Rastkah. 

Ta pot, ki sva jo danes opravila, nama zelo odgovarja in res na njej uživava. 

Ko bo zapadel v gorah nov sneg, bova gotovo tukaj spet smučala. Pa še kje drugje, seveda.

Zimskih pravljic se nikoli ne naveličava.

_________________