Kompotela

Izhodišče: planina Jezerca pod Krvavcem
Višinska razlika: okoli 600 m
Razmere: zimske

Zima se je pričela. Zaenkrat le v gorah z novozapadlim snegom. 

Juhuhu ... gremo gledat koliko je snega tam gor visoko nad dolinami.

Pod Krvavcem je bilo kakšnih 10 cm suhega snega.
Kmalu sva delala gaz proti vrhovom nad Krvavcem. 

Nameravala sva narediti krožno pot: Kompotela, vrh Korena
in na Krvavec nazaj.

Drevje v dolini je še imelo svoje zlatorumeno okrasje,
najbolj so žareli macesni. Saj je sedaj njihov čas.

Prava zimska pravljica je bila ta dan:
modro nebo, žareči macesni, sneg in megle v dolini.

Bolj sva se vzpenjala več snega je bilo.

Doline so bile v megli, na vrhu pa sončni raj.

Vstopila sva v dolino Koren, mimo koče še dalje proti vrhu Kompotele in takrat so se nenadoma pripodile megle in zakrile vse vrhove gora.

Videlo se ni nič, snega pa je bilo vedno več. Tukaj sva bila prvič pa ni bilo smiselno iskat krožno pot po grebenu nazaj na Krvavec.

Zadovoljiti sva se morala le z vrhom Kompotele  ( 1989 m )
pa je bilo tudi to dovolj, saj je bilo proti vrhu snega že do kolen.

Z razgledi tokrat ni bilo nič, zato sva se vračala po isti poti
nazaj do idilične planine Koren.

Ustavila sva se na malici pri prijazni koči, ki vabi planince.
Kaj le pomeni ta "non stop" okrepčevalnica?

Prijetno naju je presenetil samopostrežni, lično urejen bife, 

ki je na voljo planincem res non - stop.

 Vse ti je na voljo, skrinjica za prispevke pa je pritrjena na pultu.
Bi bilo lepo, če bi se ta ideja prijela še kje na naših planinah. Ocena: +10!
Pa še sonce je znova posijalo in ni se nama več nikamor mudilo.

Ampak dnevi so kratki; prehitro je prišel čas, 

ko sva se morala odpraviti nazaj v dolino.

Znova sva občudovala macesne, ki so žareli v svoji zlati barvi na belem ozadju.

Težko se je vračati nazaj v dolinsko meglo, ko je tu zgoraj tako sončno in toplo. 

Vendar so se v popoldanskem času tudi v dolini megle razkadile,

v gorah je postajalo hladno in tako nama je bilo malce lažje zapustiti  

ta naš lepi gorski svet. 

_____________________________

Vajnež, Potoški stol, Stol

Izhodišče: Valvazorjev dom pod Stolom
Čas: 9 ur
Razmere: sneg se prične na okoli 1600 m, nad 1800 m je do 20 cm snega z zameti, ponekod je sneg trd in zapihan; zelo vetrovno, težje zimske razmere
Višinska razlika: okoli 800 m

Našo planinsko turo smo pričeli v jutranjem mraku izpred Valvazorjevega doma  v smeri kažipota do Pristave.

Z gozdne ceste smo kmalu zavili levo na neoznačeno stezico, ki vodi proti vrhovom Belščice. V gozdu smo presenečeno zagledali dve ovci, ki sta se očitno namerno ali nenamerno izgubili in skupaj z nami občudovali Julijce, 

ki so zažareli v jutranji svetlobi.

Kakšna ura hoje navzgor  skozi gozd je bila potrebna, 

da smo dosegli pas ruševja in prvih trat.

Kmalu smo bili na zasneženih planjavah pod Belščico. 

Ubrali smo jo mimo starega bivaka, ki je našim graničarjem služil v zavetje preden smo ukinili mejni nadzor.

Gorski svet je bil tokrat pobeljen s prvim snegom prihajajoče zime. Pobočja so se bleščala v jutranjem soncu, mi pa smo v tišini dneva srkali vse te ledene lepote.

Razgledi so bili odstrti vsenaokrog. V ozadju desno se bohoti Golica, ki je presenetljivo še brez snega, levo pa je Dovška baba.

Povzpeli smo se na greben Belščice in po njem stopili na Mali vrh ( 2017 m ). Nato smo se usmerili nazaj proti masivu Stola.

Pričel je pihati močan JZ veter, ki je v sunkih dosegal do 90km na uro. 

Kljub močnemu vetru je bilo doživetje zime na grebenu enkratno.

Razmere so bile povsem zimske. Ponekod smo zagazili v snežne zamete, drugod pa previdno stopali po trdem, zglajenemu snegu in ledu.

Zamislili smo si pot povsem po grebenu in naslednji dvatisočak 

je bil Vajnež ( 2104 m ).  Bliskovit poteg rokavic z rok, 

kakšna fotografija ali dve, potem spet hitro in previdno naprej, 

da nas hud veter ne bi pometal dol z grebena.

Kljub mrazu, ki je ogrožal naše kosti smo znali uživat v zimski idili. 

Razpršena svetloba je oblivala naš greben, zasnežene vršace  

in pokrajino okrog nas.

Na vrsti je bil Potoški Stol ( 2014 m ), ki smo ga hitro zapustili.

Sledil je grebenski vzpon na Stol. Strmina proti vrhu je bila res huda, tako smo tudi ocenili, ko smo našo pot kasneje opazovali od Prešernove koče 

s sosednjega, Malega Stola.

Na vrhu Karavank, Stol ( 2236 m ).

Hitro fotografiranje na vrhu je bilo izvedeno v orkanskem vetru; 

Tudi nekateri fotoaparati so nam zatajili poslušnost zaradi mraza. Sledil je hiter  sestop proti Malemu Stolu, kjer smo si našli zavetje ob Prešernovi koči.

Od tod smo v miru opazovali dogajanje v dolini in tudi našo prehojeno pot.

Sledila je izdatna okrepčilana malica, ki nam je prav vsem teknila.

Sestopili smo mimo Finžgarjeve skale preko Zabreške planine nazaj do Valvazorjevega doma. Pred nami se je tokrat razprostrirala Begunjščica.

Krog je bil zaključen, zadovoljstvo nam je vsem sijalo z obrazov.

  Letos smo nepričakovano hitro, že v začetku oktobra, okusili prave zimske razmere. Če bo zima v gorah še naprej tako velikodušna, 

si obetamo še obilo zimskih radosti v beli tihoti. 

______________________________

 

Grintovec čez Dolge stene in Skuta

Izhodišče:  dolina v Koncu
Pot: Kokrško sedlo - Grintovec čez Dolge stene - Mlinarsko sedlo - Skuta - bivak pod Skuto - Žmavcarji
Čas: 11 ur
Višinska razlika: 1700 m

Že večkrat sem gledala jugovzhodni greben, ki poteka do vrha Grintovca. Po njem sicer ne poteka označena pot toda na pogled se je zdel prav lepo prehoden. Zato sva vstopila nanj s poti, ki sicer vodi do bivaka ter dalje na Skuto. Ta predel se imenuje Dolge stene in za začetek sva ujela prav lepo potko, ki je vodila čez travnike v najini smeri.

Levo navzdol se je prav lepo videl bivak pod Grintavcem in Veliki podi.

Pot se je vila med planinskimi travami. Kar naenkrat sva zagledala stražarja ovčje črede, 

ki naju je očitno opazoval in gruntal, če sva nevarna in kam bova skrenila.

Za grebenom na sočnem travniku pa se je pasla zadovoljna čreda ovc, ki je ni motil najin mimohod.

Travniški svet je zamenjal skalni svet, na katerem se je pot izgubila, oziroma je ni bilo več. Klasika. 

Zdaj je bila potrebna najina intuicija in smisel za orientacijo. Tokrat teren ni bil ne tehnično ne orientacijsko zahteven, 

tako sva plezala navzgor vsak po svoje, a sva se redno srečevala na ključnih mestih.

Večkrat sva se ozirala navzdol na prehojeno pot.

Med skalami sva poiskala še dovolj primerno pot za vzpon na vrh.
Malo pod njim sva se pridružila markirani poti čez Streho.

Še en pogled navzdol na prehojen svet ...

... potem pa že pogled na Dolgi hrbet in Skuto, ki sta naju danes še čakali.

Še zadnji metri  vzpona na vrh Grintavca - 2558 m.

Sledila je malica na vrhu, kot vedno tudi tokrat v družbi kavk, ki rade prosjačijo za hrano.

Najmanj tri so bile vedno v čakalni vrsti.

Z vrha sva sestopila na Mlinarsko sedlo od koder se je najin prehojen greben videl v vsej svoji veličini.

Pihal je močan vzhodni veter in upala sem, da bo razgnal oblake, ki so se občasno nabrali ob vrhovih.

Jezerska dolina pa je mirno počivala v svojem zelenju.

S Štruce - 2457 m je veličasten pogled na Skuto, ki naju je že čakala.

Kmalu sva s pobočja Skute gledala nazaj na prehojeno pot:
Grintavec, Mlinarsko sedlo in Dolgi hrbet.

Večinoma pa sva seveda gledala naprej proti Skuti.

Na vrhu Skute - 2533 m se nisva dolgo zadrževala, ker se je v kotlu na severu pričelo kuhati nekaj temnega.

 Pogled z vrha Skute pa je prekrasen. V ospredju je podolgovata Štruca, 

zadaj pa ostali najini prehojeni  hribčki in grebenaste Dolge stene proti vrhu Grintavca, ki sva jih prehodila.

Na drugo stran pa je v ozadju vedno vidna Ojstrica.
Sestopila sva po markirani poti navzdol...

Sestop do bivaka pod Skuto je prav imeniten,
saj gojzarji dobro primejo na trdni skalni podlagi.

Pot do bivaka označujejo kamniti možici, saj ga je nemogoče videti,
dokler nisi skoraj pri njem.

Bivak pod Skuto je bil nanovo postavljen v poletju 2015. Izgleda prav imenitno.

Od tu je prekrasen razgled na Tursko goro - levo in Brano desno.

In prišel je zopet čas za spust v dolino. Tokrat skozi Žmavcarje,
preko nekaj melišč in travnikov nato skozi gozd.
Planinski krog je bil po trinajstih urah uspešno zaključen.
Pot je res bila res dolga, a izredno lepa, zato vedno vredna truda.