Tunizija, do Ras Angele pa do Al Kafa

 

Pot: izkrcanje s trajekta v Tunisu, proti zahodu ob obali do mesta Bizerte, na rt Ras Angela, 

nato proti jugu do mesta Al Kaf

V Tunisu je trajekt pristal okoli 11h zvečer. Od trajekta smo se v koloni zapeljali do prvih mejnih kontrol. Kontrola potnih listov ter prometnega dovoljenja je bila opravljena nekajkrat nato pa je sledila carinska kontrola. Kakšnih 100 bolj ali manj natovorjenih vozil je stalo v osmih pasovih. Pred tem nam je uradnik potisnil v roko dva lista, češ naj ju izpolnimo. Eden je bil v arabščini, eden v francoščini. Ustrežljivi "souradnik" nam je izpolnil oba obrazca (seveda ne zastonj) nato pa smo čakali še carinika za pregled vozila. Za tem pa smo morali še žigosati potne liste na nekem drugem okencu. Tudi tu je delo potekalo brez zahodnjaške naglice.Poleg tega je potrebno izpolniti še uvozni dokument za avto.  Na meji je pametno zamenjati tudi denar v domačo valuto (tunizijski dinar). Po več kot treh urah ubadanja s carinskimi procedurami smo si v zgodnjih jutranjih urah še v temi poiskali najbližje prenočišče. 

Našli smo ga na velikem parkirišču v Kartagini (zgornja slika) in hitro odspali preostanek noči.

Še vedno pod vtisom carinskih postopkov smo se odpeljali v mesto Bizerte ob Sredozemlju, 

kljub nedelji kupili dovolj GB interneta in se uspešno vključili v živahne tokove mestnega prometa.

Obiskali smo še tržnico ter staro medino, ki pa ni živahno polna kot je velikokje drugje.

 

Najsevernejša točka Afrike je rt Ras Angela. Se spodobi iti tudi tja, pa smo si ga ogledali, se slikali ter malo namočili v sredozemskemu morju. Čeprav je pihal močan veter, morje ni bilo hladno,

priznali smo mu okoli 18 C. stopinj.

 Skoraj do rta vodi makadamska cesta nato pa se je potrebno sprehoditi še po skalnati obali na najsevernejši rt Afrike.

Pred rtom so majhne sipine mivke in lep gozd borovcev in evkaliptusov.

 Po slabši makadamski in asfaltni cesti je sledil premik proti alžirski meji in mestu Al Kaf .

Ta severni del Tunizije je gričevnat ves obdelan s polji boba, pšenice ter ostalih žit.

Pogled na svetla zelena polja je pomladansko lep.

Pred mestom Al Kaf nas je dohitela noč. Našli smo prostor  za prenočevanje ter zjutraj ugotovili,

 da je v naši neposredni bližini vrelec vroče termalne vode z malim bazenčkom v katerem se namakajo domačini. Bazen je bil pogosto zaseden ampak tudi za nas se je našla prijetna kopel. 

Prostora je točno za štiri osebe.

Sledilo je mesto Dougga. Tu so najbolje ohranjeni rimski ostanki. Mesto je uvrščeno na Unescov seznam svetovne dediščine. Arheološko najdišče ima prelepo lokacijo na vrhu hriba in je res veliko ...

... in vredno ogleda. Vstopnina je osem tunizijskih dinarjev na osebo. (cca 2,2 €)

 

V mestu so ostanki gledališča, term, hiš, Capitola, templjev ter ostalih objektov.

Sledilo je mesto Al Kaf. Tudi to je zgodovinsko pomembno mesto v severnozahodni Tuniziji ob vznožju gorovja Dorsale.

 

Obiskali smo veliko trdnjavo na vrhu mesta od koder je lep razgled na gričevnato pokrajino

 ter celotno mesto pod njo. 

 

Al Kef je kar veliko mesto z živahnim prometom ter temu primerno gnečo.

Za ogledom mesta smo načrtovali premik do mizaste gore ali Table of Yugurtha. Že 60 kilometrov pred njo so nam zaradi naše varnosti na vojaški kontrolni točki dodelili policijsko spremstvo s prižganimi lučmi. Tako smo prednostno oddrveli novim dogodivščinam naproti ...

(zgodba se bo nadaljevala... verjetno že jutri ...)

______________________

 

Tunizija, premik do vkrcanja na trajekt

 Lansko potovanje po Maroku in Zahodni Sahari nama je vsadilo željo, da želiva še bolj spoznati afriško puščavsko področje. Tako je bila letošnja ideja, da poleg Tunizije obiščeva še Alžirijo, ki se v zadnjih letih bolj odpira tujim obiskovalcem. Po pregledu zadnjih informacij sva ugotovila, da je Alžirija dostopna popotnikom samo v severnem predelu. V južni gorati svet pa trenutno nimamo dostopa, ker popotnike sicer prijazne cestne kontrole zavračajo.

Zato bova letos obiskala le Tunizijo, za katero pravijo, da je v aprilu najboljši čas glede vremena in znosnih temperatur. V puščavi še ni prevroče, v severnih predelih pa so že temperature zgodnjega poletja. Vsaj vremenska statistika zadnjih let tako kaže.

  Tokratna ekipa je štela štiri člane, Emil in Eka ( NJUN BLOG ) s kombijem VW T6, 

ter midva s kombijem VW T5. Vkrcali se bomo na trajekt družbe GNV, 

ki redno pluje iz Civitavecchie do Tunisa. 

Pot nas  je vodila mimo Benetk, Bologne ter skozi Toskano, kjer smo malo opazovali toskansko gričevnato pokrajino. V Toscani smo prenočili na mirnem prostoru... 

 

 ...se nato pripeljali do Civitavecchie in se po obveznem večurnem čakanju na terminalu vkrcali na trajekt družbe GNV, ki nas bo jutri pripeljal v Tunis.

____________________

 

 

Menina s smučmi

Pot: Okrog pri Motniku, Biba planina, koča na Menini planini in nazaj

Razmere: temperatura cca -10 stopinj, ponekod zameti, drugod spihano

Smuka: previdno zaradi čuvanja smučk

Po Menini planini rada pohajava na smučeh, kadar so vsaj minimalni pogoji za to. 

Iz vasi Okrog sva krenila po slabo zasneženi in prevoženi cesti 

ter z nje kmalu zavila na planinsko pot proti Bibi planini ( na zgornji sliki). 

  Vzpon z Bibe planine na Goli vrh (Šavnice) ter posledično lep spust, je odpadel zaradi spihanega pobočja, zato sva opravila pohod do koče na Menini planini.

 

Kljub neugodnim razmeram za smučarijo je bila pokrajina zelo lepa. 

Vsa drevesa so bila oddeta poleg snega še v debelo ivje.

Do koče na Menini planini sva potrebovala dobre tri ure.

 

Pred sabo sva zagledala kočo in presenečena opazila dim, ki se je vil iz dimnika.

V zimskem času je namreč koča odprta le med vikendi.

 Tokrat je bila koča odprta ves teden. 

Planinsko društvo Gornji grad ima organizirano zimovanje za otroke in tako je bila koča polna otrok. 

V topli koči sva si tudi midva pogrela premrle prste in malicala ob vroči krušni peči..

Za nazaj sva izbrala pot po cesti, ki večinoma omogoča poleg hoje še smuko.

 

 

Na vseh smrekah je bilo poleg snega še zelo debelo ivje, kar je pričaralo čudovito kuliso.

Kar nisva mogla mimo brez da bi fotografirala za arhiv spominov, ki zna nekoč priti prav.

Za Bibo planino je dolg travnik, po katerem v ugodnih razmerah lahko zelo uživaško smučaš. 

Tokrat sva smučala počasi in previdno po večinoma spihanem pobočju..

Sledil je še previden spust po cesti nazaj do vasi Okrog.

Zaključila sva, da je bil dan z ovirano smuko kljub vsemu vreden truda. 

Smučke niso utrpele večjih poškodb, midva pa sva užila zimo v zgovorni tišini.

__________________

 

Veliki Travnik s smučmi

Pot: Planina nad Ljubnim ob Savinji, Veliki Travnik in nazaj

Višinska razlika: okoli 700 m

Ocena smuke: ***(od 5) zaradi goste megle, sneg pršič

Na 950 m nadmorske višine je bilo še okoli 20 cm snega. 

Cesta, ki vodi na Komen ni bila splužena, bila pa je nekaj 100 m prevožena s traktorjem ...

... kasneje pa so bile na cesti vidne le še sledi motornih sani, kar pa naju ni motilo.

S ceste sva zavila na eno od gozdnih vlak in se kasneje priključila planinski poti proti Travniku.

Pri koči na Velikem Travniku ( 1600 m) naju je pričakala gosta megla, zato sva se soglasno odločila,

 da se bova zaradi megle in spihanega pobočja tokrat odpovedala smuki s strme Turnovke.

Na kratko sva se odpočila v zavetju koče ...

..

... in se nato vrnila po isti poti nazaj.

Še vedno naju je spremljala gosta megla ter temperatura blizu -10 stopinj.

Kljub vsemu sva na gozdni cesti naredila nekaj zavojev. 

 

 

Ura spusta s smučmi v  pršiču vedno poplača trud dolgega vzpona.

________

 

 

Rastočka planina s smučmi

Pot: kmetija Goltnik, Konečka planina, Rastočka planina ter nazaj 

Vremenska napoved se je uresničila in zapadel je sneg. 

Takoj naslednji dan sva se odpravila preverit snežne razmere na bližnjo planino - Golte. 

Blizu kmetije Goltnik sva parkirala in ker cesta ni bila splužena, sva ocenila,

 da so razmere primerne za smuči. Na njej je bilo dobrih 10 cm snega.

Z višino je debelina snežne oddeje hitro naraščala.

 Do Konečke planine so bile pred nama sledi motornih sani.

Nad Konečko planino pa se je pričelo tisto najlepše. 

Sama sva rezala smučino po zasneženi cesti.

Za trenutek so se megle razmaknile in nad nama se je prikazal Boskovec.

Smreke so oddete v belino in gluho tišino ... ah kako je lepo.

Na Rastočki planini, pri okoli 1500 m višine sva pokukala ven iz megle.

Nadaljevala sva proti koči kjer običajno malicava.

Koča naju je pričakala v soncu.

Bila sva le malo nad meglo v dolini.

Nihče ni zmotil zimske idile nad oblaki.

Dolgo sva se nastavljala soncu hvaležna za lep zimski dan.

Za zaključek dneva je sledilo tisto najlepše, juhuhu navzdol. 

Kmalu sva potonila nazaj v meglo a tista slaba urica spusta navzdol,

 je poplačala več kot dvourni vzpon.

 In takšen je bil najin podpis pri zadnjem zavoju pred avtom. 

Nekaj cm snega na travnati podlagi je bilo dovolj, 

da so naju smuči pripeljala točno do izhodišča.

 

__________________