Boč

 

Pot: vas Studenice pri Poljčanah, Boč, koča pod Bočem, Studenice

Razmere: mrzlo, poti so pomrznjene in spolzke, nemarkirana smer do vrha.

Čas: 5-6 ur s postanki

Tokrat sva se na tega osamelca Karavank odpravila iz Studenic pri Poljčanah.

Že prej sva doma ugotovila, da na Boču nisva bila že trinajst let in

da je zdaj primeren čas in razmere, da ga spet obiščeva.

S te severne senčne strani ni markiranih poti.

 Za studencem v Studenicah (mimogrede; je menda šesta najboljša pitna voda v Sloveniji, zvedela od domačina, ne od strica Googla), sva se odpravila po edini poti v gozd.

Sledila je stara rimska cesta, hodila sva po njej in kolovozih do krmišča za divjad,

 ki je zajeto na gornjih slikah. 

Pot je bila rahlo popršena s snegom, zato spolzka. Nisva naletela na človeške sledi, je pa bilo veliko živalskih, ki sva jih poskušala določit.

Zapustila sva kolovoz ter se usmerila naravnost gor v strmi breg in tako kmalu dosegla cesto, 

ki sva se ji priključila malo pred vrhom.

Najprej sva obhodila prvi vrh z velikim komunikacijskim stolpom, 

ki ga obkroža varovano vojaško območje.

Od tam sva stopila še do visokega razglednega stolpa na vrhu Boča (978 m)...

...ter z vrha užila lep razgled v dolino ter daleč naokrog.

Pokrajina okoli naju je bila zimsko okrašena. 

Veje in vejice so bile obložena s svetlečimi kristali mešanice snega, ledu in ivja.

Z vrha sva sestopila po drseči sončni poti, senčna pot je še vedno zaprta zaradi padlega drevja. 

Koča pod Bočem je lepo obnovljena. 

Pričakala naju je obsijana s soncem, zato sva se ob njej kar dolgo zadržala. 

Ob koči je tabla s katere sva se seznanila, da hodiva po krajinskem parku.

Za pot nazaj do Studenic sva se odločila za severozahodno stran po označeni poti za Poljčane. 

Kmalu sva jo zapustila in se po severni strani Boča počasi spustila do izhodišča. 

Najino krožno pot sva zaključila s prehojenimi 11 km in 850 višinskimi metri.

Uršlja Gora

 

Pot: Sleme (Ciganija), Križan, Uršlja gora ter nazaj

Zopet je zapadlo nekaj snega v sredogorju, pa sva šla preverit na teren aktualno stanje snežnih razmer. 

Na Ciganiji (zgornja slika) je naju obsijalo sonce in razkrilo, da ga je dobrih deset centimetrov

 pri temperaturi  minus 8 stopinj C.

Cesta je bila splužena do edine vikend hiške, ki je približno na pol poti do Križana.  

Od tam pa je že bila sveža gaz vse do vrha Uršlje gore.

Proti vrhu Uršlje gore je bilo še malo več snega, vendar še vedno premalo, 

da bi se skrila vsa visoka trava.

Rahle meglice so ustvarjale lepo kuliso okrog sosednjih gora, 

ki so se jasno začrtovale še daleč do roba obzorja.

Iz doline se je  pričela dvigovati megla, ki je kmalu zakrila razgled proti jugozahodu.

Naša in avstrijska Koroška sta bili zasneženi, na drugi strani gore v savinjski dolini 

pa še ni bilo nič belega. Prav zanimivo je bilo to pogledati.

Koča na vrhu je bila čez vikend odprta,

 pa smo se lahko za okrepčilo okoristili z odlično ponudbo jedi in pijač. 

Predvsem pa smo se zadovoljno umaknili pred vetrom in mrazom v toplo zavetje.

Iz prelepe zimske pokrajine na vrhu, sva se vračala po zimski poti nazaj.

Upava, da bo tudi letošnja zima dovolj radodarna z obilico snega,

da bova proste dneve lahko preživljala v objemu bele svežine.

_________________

  

Kotečnik.....Malič

Pot: Liboje, Kotečnik, Gozdnik, Šmohor, Malič, Liboje 

Tokrat sva se te lepe krožne poti lotila v obratni smeri kot lansko leto.

 Za kamnolomom v Libojah sva prečila potok Bistrica ter po kolovozih navzgor do plezališča, 

natančneje, do sektorja Kača

Levo od Kače sva se usmerila navzgor, prečila skalnati rob do vrha Kotečnika (772 m) 

ter nadaljevala po grebenu dol do sedla. 

Od tam sva se po strmi poti čez travnik in gozd povzpela na Gozdnik.

Vrh Gozdnika (1090 m) je sameval. Bilo je rahlo megleno ob spremljavi hladnega vetra.

Pri sestopu z Gozdnika so se megle razkadile in do Šmohorja se je že naredil prijeten jesenski dan.

Stare lipe na Šmohorju so še veno tam.

Koča na Šmohorju je celo leto (razen ponedeljkov) odprta, dobro oskrbovana in s prijazno postrežbo.

Pot sva podaljšala še na Malič, dol z vzletišča dalj časa ogledovala Laško z okolico ....

... ter nekaj minut kasneje stopila še na vrh Maliča (936 m) ter se nato takoj obrnila navzdol.

Sonce je že zašlo za Gozdnikom, 

ko sva v rahlem mraku dosegla najino izhodišče pod Kotečnikom.

Na tej lepi krožni poti je GPS aplikacija tokrat pokazala 15.9 km ter 1350 višinskih metrov.

Naslednjič bova najino krožno pot še rahlo razširila.

Tako sva vsaj sklenila v analizi dneva zadovoljna in 

našpičena za nove pohodne izzive.

____________

Komen

Pot: Grunti (nad Ljubenskimi Rastkami), Planinc, patizanska bolnica, sedlo Hlipovec, 

Komen, Telečje peči, Grunti

Ko se pelješ po cesti iz Ljubnega do Rastk in naprej proti Planini, 

se vidijo posledice letošnjega katastrofalnega neurja in poplav.

Na vsakoletni jesenski pohod na Komen sva se tokrat odpravila z Eko. 

Hitro smo bili pri lepo obnovljeni Planinčevi domačiji.

Sledil je vzpon skozi strm gozd do "hotela Goba"....

...nato do partizanske bolnice ter prek sedla Hlipovec na vrh Komna.

Razgled s Komna (1684 m) je bil jasen zaradi dežja v prejšnjih dneh. 

 Velika Zelenica, Ojstrica, Rinke ter Raduha ( z leve) ter Olševa in Peca na severni strani Komna. 

Počitek v zavetrini kapelice ter malica z razgledom. Kaj češ še lepšega?

Odpravimo se navzdol in "gruntamo" ali bi sneli rokavice in si nabrali brusnic. 

Še vedno se bleščijo s trav. 

Mrzel veter nas prepriča, da rokavice ostanejo na rokah, brusnice pa tudi na svojem mestu.

Spust s Komna je strm neglede na pot ki jo izbereš. 

S Telečjih Peči se nam nudi pogled na kmetijo Planinc s ptičje perspektive.

Po lepih travnikih smo se spustili pod stenami Telečjih Peči do Žepa in ga uspešno prečili.

Krog smo ponovno zaključili pri Planinčevi domačiji.

Sledilnik je pokazal, da smo prehodili 10.3 km in napravili 952 višinskih metrov. 

Zadovoljni smo se odppeljali proti domu, saj smo dobro preživeli kratek jesenski dan.

_____________