Likijska pot poteka ob Sredozemskem morju od Antalye do mesta Fetiye
po gorati in močno razbrazdani pokrajini, Likiji.
Pot ni enoznačna, ampak je sestavljena iz mnogo krajših ali daljših odsekov in variantno začinjena.
V opisu je navedeno, da boš premagal kar 500 km v kolikor prehodiš čisto vse variante poti.
Poti potekajo od zaliva do zaliva, skozi borove gozdičke in mimo antičnih ostankov
pa tudi prek vrhov pogorja Taurus.
Tudi midva sva prehodila nekaj najlepših delov te poti,
tako da se je nabralo v nekaj dneh okoli 30 km.
Za začetek sva prehodila pot od naselja Tekirova do plaže Kleopatra,
ki pa se nama ni zdela nič posebnega.
Ampak semkaj sta se hodila kopat Mark Antonij in Kleopatra,
pa ta običaj negujemo močno zaljubljeni pari vse do danes.
V drugem dnevu je prišla na vrsto pot na planino Chimare nad Ciralijem.
Planina je visoka okoli 500 m in na njenem pobočju je del kjer gorijo večni ognji.
Tukaj je področje, ki ga je oblikovala vulkanska dejavnost,
sedaj pa se kažejo nekatere postvulkanske aktivnosti, kot so topli izviri vode in poostejši potresi.
V tem primeru pa preko razpok iz zemeljske notranjosti izhaja metan.
Kdo je tukaj prvi prižgal plinsko kurjavo se seveda ne ve,
ve pa se, da so lokalni prebivalci tukaj častili svojo boginjo Ognja,
ji prinašali žrtve v tempelj, da se ne bi preveč jezila naje.
Ostanki tega templja so še ohranjeni.
Sedaj pa tako domačini kot turisti uporabljajo simpatične ognje za pečenje
in druženje ob večerih na piknikih.
Tudi v času najinega obiska je bilo tukaj vsaj sto ljudi,
kar naju je zelo presenetilo, ker ni bilo med vikendom.
Ti ognji ne ugasnejo že od nekdaj, včasih gorijo bolj, včasih manj.
Menda se jih vidi tudi z morja.
Nad naseljem Cirali se ob ustju dviga stara antična naselbina Olympos.
S strani Ciralija se do nje pride po dolgi peščeni plaži, ki je znana tudi po tem,
da tu velike želve polagajo svoja jajca. Vsaj pred leti je še bilo tako,
sedaj ob turističnem vrvežu so se tudi želve verjetno odselile drugam.
Nato sva opravila še del poti od Ciralija do Tekirova. Ta del poti je res prekrasen.
V ozadju se bleščijo bele gore Taurosa, v sredini je rdečkasto obarvano pogorje nižjih planin,
nato so zeleni borovci in spodaj turkizno morje s peščenimi plažami.
Plaže v zalivih so prekrite s temno mivko in malimi temnimi prodniki in peski.
Seveda sva se v zalivih pridno kopala, morje je zelo toplo tam okoli 25 ali 26 stopinj.
Ta del poti je prelep predvsem zaradi barvitosti kamenin.
Četrti ali peti pohod, ne vem več kateri, sva opravila do svetilnika Gelidoniya.
Stezica je prav lepo uhojena, vendar je ob opoldanski vročini ta pot kar naporna.
Dobro je, da sva tukaj oktobra in ne sredi poletne vročine.
Tudi tu se premaga kakšnih 300 m višinske razlike.
Svetilnik in otočke Devecitasi Adasi na koncu rta je lepo za videt.
Otočki in čeri tega rta so v preteklosti postali grob mnogih ladij in pomorcev,
zaradi zahrbtnih tokov in vrtincev, ki jih ustvarja visoko morje.
Eno teh ladij iz XV. stoletja so arheologi dvignili z dna, jo restavrirali in
sedaj jo lahko občudujemo v bližnjem muzeju.
Odpeljala sva se dalje ob morju mimo mesta Finike, ki ima prelepe peščene plaže vse do mesta Demri. Tudi tu vodi Likijska pot.
Nad mestom so ostanki antičnega mesta Myra s trdnjavo na vrhu...
...in ostanki grobnic, ki so vklesane v skalo, da bi ohranile večen spomin na pomembne pokojnike.
Delno je ohranjen tudi teater ter še nekaj ruševin starega antičnega mesta. Imava občutek, da sva v Turčiji do zdaj videla več ostankov antične Grčije, kot lani v matični Grčiji.
Do sedaj v Turčiji nisva videla veliko avtodomov, pa sedaj veva zakaj.
Vsi so bili tu na dolgi in veliki peščeni plaži pred mestom Finike in to tik za znakom,
ki jim prepoveduje parkiranje.
Tega pa ne bova tukaj komentirala.
_____________
Objave
