Grčija 2022 - pot do Albanije

 Mnogo let je minilo odkar sva bila v Grčiji, pa sva sklenila, da to storiva letošnjo pozno jesen. 

Krenila sva kar po jadranski magistrali, preko Hrvaške, Črne Gore in Albanije,

 ter se na poti ustavljala po trenutnem navdihu ali potrebi, saj se nisva omejila s časom.

Sklenila sva tudi, da bova sproti beležila na blogg vtise s poti.

ČEZ HRVAŠKO, 13. in 14. oktober 2022

 

Po Jadanski magistrali se rada voziva in se še vedno rahlo nasmehneva ob imenih vasi skozi katere voziva, kot so Ivan lomi vrat, Duši krava in podobno. 

Kopanje v morju vedno prija in tudi ostri in pogosti ovinki so nama že zdavnaj zelo domači.

Tako sva se že naslednji dan peljala čez novi Pelješki most. 

Lep je, vitek in eleganten;  dolg pa kar 2.4 km.

Mostnine ni.

 

Mimo Dubrovnika greva tokrat brez kapučina na pomolu ob Stari luki in še dalje do Prevlake,

 kjer sva si dodobra ogledala trdnjavo na koncu polotoka.

 

 Uživala v razgledu na Kotorski zaliv ter mimovozeče potniške križarke, še posebej ponoči, 

ko izgledajo kot okrašene novoletne jelke polne lučk.

 Z najvišjega vrha Prevlake, Kupice je Kotorski zaliv lepo viden. 

Nama je sicer nagajalo malo megleno vreme tako da na razgledovanje še prideva.

 

ALBANIJA, 14 in 15. oktober 2022

 

Na meji s Črno goro še vedno zahtevajo prometno dovoljenje za vozilo, 

postopek zahteva nekaj časa, nato pa ti zaželijo lepo potovanje. V Črni gori se nisva ustavljala. 

V zgodnjem popoldnevu sva prečkala še mejo z Albanijo, kjer pa se nas je bilo več čakajočih na prehod, zato je bilo potrebno biti potrpežljiv še kakšnih 30 minut.

Čez severno Albanijo se tudi nisva ustavljala, ker sva jo spoznavala že v lanskem letu.

 Prvi predviden postanek je bil v mestu Berat ali mestu tisočerih oken.

Staro mestno jedro je pozidano v oba nasprotna skalnata bregova,

 pa je res lepo gledat bele hiške z velikimi okni. 

 

 Tudi trdnjava na vrhu starega mesta je lepo obnovljena in vredna ogleda.

Enkratni pa so tudi takšni prizori, ko se stare navade nočejo ukloniti novim transportnim razvadam. Naju kar prevzame nostalgija za časi, ko smo gledali na cesti brihtne živali ne pa v brihtne telefone.

Za ogled Berata sva naredila skok stran od morja za kakšnih 40 km. Tudi ta vožnja je zanimiva,

 saj ob cesti lahko opaziš veliko ekstravagantnih zgradb poleg običajnih hiš povprečnih zemljanov.

 

 Unikatna je tale hiša upokojenega kapitana dolge plovbe.

 

 

Na spodnji sliki je pogled na mesto Orikum 

in hribovito gorsko pregrado za katero se pokrajina spremeni.

Povzpneš se na 1030 m višine in pogled navzdol na drug tip obale se je razkril iz meglic.

 Pogled dalje po albanski obali proti jugu.

 Spodaj je vasica Ileas pod katero je kanjon Gjipe. In odpira se Jonsko morje.

Lep sončen dan se je končal z običajnim sončnim zahodom ter kopanjem v toplem morju 

s kakšnimi 23 ali 24 stopinjami in to sredi oktobra.

ALBANIJA, 16. in 17. oktober 2022

 

Lepi sončni dnevi kar vabijo na plaže, pa sva jih obiskala nekaj na poti proti jugu.

 

Plaže so lepe, toda nekatere so težko dostopne. 

Tole je cesta do plaže Gjipe, ki leži ob izhodu iz slikovitega kanjona z istim imenom. Nekateri se po takšnih cestah pripeljejo s primernimi terenskimi avtomobili, 

midva sva jo obiskala peš.

 

 

 

 

Plaža Gjipe.

Najlepše plaže so okoli mesta Himare.

 

Sklenila sva, da obiščeva tudi staro osmansko mestece Gjirokaster , 

čeprav ne leži ob najini poti na jug. 

 

Preko gorske pregrade sva se oddaljila od morja in uzrla drugačno pokrajino. 

Gjirokaster je sicer sedaj zelo veliko mesto, 

vendar je stari del mesta pod Unescovo zaščito kot kulturni spomenik in je res vreden ogleda, saj je stara arhitektura odlično ohranjena in vzdrževana.

Spet sva se vrnila do Jonskega morja ob mestu Sarande in nadaljevala proti arheološkemu parku Butrintit, ki ga nameravava obiskati jutri.

Jutri tudi zapustiva Albanijo in doseževa še grške vode.

 

ALBANIJA, 18. oktober 2022

Albanijo zapuščava mimo Butrintita, kjer je znan arheološki muzej na prostem. 

Čez ozek kanal neprekinjeno vozi kar brod, privezan na dve zajli, 

na katerem je prostora za dva osebna avtomobila, ter kakšnega pešca, kolesarja ali motorista.

 Edino pešci se vozijo brezplačno; midva sva plačala 7 €.

Na gornji sliki je pogled na trdnjavo ob kanalu, preko katerega vozi brodnik.

Na albanskogrški meji ni zastojev, edino cesta je zavita skozi dva velika krožišča tako inteligentno,

 da komaj najdeš pravi izvoz.

_________________

Life of Mars; pot ter ferata

Pot: Mestece Metajna na Pagu, pot Life of Mars (leva in desna), ferata, Metajna

Bližalo se je nekajdnevno poslabšanje vremena zato sva kar pohitela. 

Sestopila sva s Sv.Vida, se zapeljala v Metajno. 

(cesta med Bošano in Novaljo je v osrednjem delu prevozna le s štirikolesnim pogonom 

pod vodstvom izkušenega šoferja, pa še to težko).

V Metajni sva peš zavila najprej desno ob plaži in nadaljevala okoli polotoka do uvale Ručica. 

Hoja je potekala gladko in sprehajalno, 

vendar je bila tista ura hoje povsem nepotrebna, če greš na ferato.

Prečkala sva zaliv Ručica in končno stopila na pravo pot. 

Pokrajina je enkratna s toplimi zalivi ter potmi med skalnatimi skulpturami.

Po kakšni uri hoje v popoldanskem soncu sva le ugledala ta pravi zaliv pod Panosom 

ter zaželjeno ferato, zaradi katere sva prišla sem. 

Brez predaha in vsa razgreta sva se takoj preizkusila na zanimivih stopih, 

le poldrugi meter nad morjem.

Seveda v kopalkah, "tevicah" in brez nepotrebne prtljage.

Zgledalo je, da bo stvar kar zabavna, pa se je za ovinkom zajla hitro znašla pol metra dlje nad morjem, 

kot so bile nameščene stope. In previsu se ni videlo konca. 

Torej je bil izziv večji od najinega pričakovanja, pa je bilo treba v nadaljevanju resno zagrabit in trmasto vztrajat ... ali odnehat in ferato napast drugič z vso potrebno opremo.

Odločila sva se še za nadaljevanje celotne poti, izpustila sva le vrh Panosa, ki bo prišel na vrsto kdaj drugič. Bila je že pozna ura, za nama pa je bila že dolga pot celotnega dneva. 

Nadaljevanje poti Life of Mars ni več tako atraktiven kot prvi del. Je pa zato bolj meditativen.

Tudi to pri nama kdaj šteje.

Neskončna pokrajina  in kamenje in misli na hladno pijačo v prijetnem taboru.

Utrujena, toda zadovoljna sva končno dosegla Metajno na nasprotni strani najinega starta. 

Zadela sva točno na prodajalno, kjer so imeli sladoled po najinem okusu. 

Neglede na okus, sva bila tokrat pripravljena na kakršen koli sladoled.

 Končni vtis: zelo lepo, presenetljivo, splača se iti jeseni ali pomladi,

 v poletni vročini pa je primerno le za mazohiste. 

Sem pa se gotovo še vrneva, morda že v pozni jeseni. 

_______________________

 

 

Svet Vid na Pagu

Opis poti: od mesta Pag do Bošane in še malo dalje z avtom, vas Sveta Marija, Svet Vid in nazaj

Od mesta Pag zaslediva odcep za Bošano in Sveto Marijo 

od koder vodi ena od označenih poti na Svet Vid, najvišji vrh otoka Paga, 

ki nama sicer še manjka od osvojenih vrhov na jadranskih otokih.

Po jutranji kavi se zaženeva v strmino, 

ker veva da tokrat pot ne bo dolga, le kakšno uro gor in malo manj navzdol po isti poti.

Melišče pa tako kot pod našo Brano in če ne bi spodaj gledal morja, bi mislil, da si kje na 2000 metrih.

Lepa slikovita pot nama kmalu postreže z razgledi.

Strmina pa je vedno bolj konkretna...

...pot vse bolj spominja na visokogorske poti.

Na drugi strani zaliva se vidi Metajna, ki naju še čaka danes po povratku do avta.

Najvišji vrh otoka Paga, Svet Vid (349 m) s porušeno cerkvico. 

Njeni ostanki kažejo, da je bila nekoč to prav lepa zgradba. 

Pogled na paške soline.

In še pogled na drugo stran paškega zaliva, na Panos, 

kamor greva še danes poiskat pot Life of Mars ter edinstveno ferato pod njim.

__________________________

Sveto Brdo

 Opis poti: Seline pri Starem gradu ob Paklenici, Rovanjska, Libinjska kosa (izhodišče), Sv.Brdo čez Dušice, Vlaški grad, Sv.Ivan, Libinjska kosa

Od Selin pri Starem gradu sva se zapeljala še do Rovanjske ter nato zavila na asfaltno cesto, 

ki vodi proti Sv.Ivanu. Asfalt kmalu postane kar dobro ohranjen makadam.

 Parkirava na Libinjski kosi. Prostor je lep, raven s pogledom na Pag. 

Seveda sva uživala v barvni predstavi sončnega zahoda.

V zgodnjem jutru se odpraviva. Najin cilj je Sv.Brdo, drugi najvišji vrh Velebita.

Izbrala sva krožno pot in upala, da bova videla čim več. 

Za začetek sva izmed mnogih neoznačenih stezic ubrala napačno,

 ter se po njej v orkanski burji pomikala ter skakala po velebitskem kršu kakšno uro. 

Seveda se je to poznalo na predvidenem času za na vrh, ki naj bi bil štiri ure. 

Midva sva potrebovala pet ur za vzpon. Za vzpodbudo pa sva 'prehitela' vsaj nekaj marel ob poti.

Pričneva se vzpenjati in v burji doseževa sedlo na robu tega pogorja, 

kjer veter nima več orkanskih izpadov.

Hodiva po prostranih planjavah med vrtačami, kuclji in skritimi udorinami.

 Po štirih urah umirjene hoje prideva do zavetišča na Dušici. V daljavi pa že gledava najin vrh.

Zavetišče na Dušici je zunaj in znotraj zelo prijetno urejeno.

Veliko ognjišče ob zavetišču da vedeti, da so tukaj večeri ob ognju zelo prijetni.

Malo si oddahneva in že nadaljujeva po poti, najprej skozi gozdiček nato pa proti vrhu.

Počasi se bližava vrhu ter občudujeva pokrajino za nama.

Vrh Sv.Brdo (1751 m), drugi najvišji vrh Velebita je osvojen. 

 Na najvišjem, Vaganskem vrhu, sva bila lani. 

Tako ugotavljava, da sva že dodobra prečesala tudi južni del Velebita. 

Je pa za naju tudi tukaj še vedno ostalo dovolj neosvojenih vrhov.

V tem sončnem vremenu je razgled jasen vse od Paga, Karinskega morja...

... Vaganskega vrha 

ter naprej v daljavo, kamor vedno zanese najine poglede s vprašanjem, kdaj pa greva še tja?

Na drugo stran se vidijo tudi "majhne" Tulove grede.

Po zasluženi malici se odpraviva po drugi strani navzdol...

...mimo Vlaškega grada, ki sva ga spoznala lansko leto ter po prijetnih velebitski stepah do Sv. Ivana.

Na koncu pa nisva več iskala potke po velebitskem kršu do najinega avta, 

ampak sva izbrala kar cesto ter po njej odkorakala domov. 

V skoraj celem dnevu sva tako premagala 1200 m višinskih metrov ter prehodila17 km poti.

___________________________