ponedeljek, 21. junij 2021

Icmankova peč in Strelovec

 

Pot: hiša sester Logar v Logarski dolini, Podbrežnikova planina, Icmankova peč, Logarjeva peč, Icmankova planina, Strelovec, Klemenča jama,  slap Palenk, izvir Črne, sestre Logar.
Čas: 12 ur z vsemi postanki
Višinska razlika: okoli 1000 m

Takole je to bilo. Že lansko leto sva raziskovala neobljudeno zahodno pobočje Logarske doline (Icmankova planina, Plesnikova planina, slap Palenk). Pa sva letos zopet šla .
Od sester Logar sva šla čez most čez potok Črno (potok Jezera iz Matkovega kota 
in Črna-en izvir Savinje  se združita v Savinjo). 
In nadaljevala pot navzgor kar po glavni gozdni vlaki. 
Vlak je veliko, orientacija težja, markacij tu ni.
Nekje na 1000 m sva krenila levo na ožjo vlako,
 ki se je končala in nato po gozdnih stečinah strmo navzgor do Podbrežnikove planine ( 1241 m). 
S te planine je res lep razgled na Savinjske alpe, ki je na zgornjih slikah.
Na planini je bil leta 2019 vetrolom in še sedaj gozdarji sanirajo pobočja zato je tu veliko vlak.
 Nad planino levo je Icmankova peč.
Najprej je šlo strmo navzgor...
...bilo je nekaj grebena, nekaj ogromnih skal za premagat,  tam seveda ne fotografiram, 
bolj mislim kako varno izplezam...
...taki prehodi, kot je vidno na spodnji fotografiji spodaj, so tu običajni. 
Ne da se jim izognit, ker so levo in desno prepadne strmine.
...Lojze je iskal prehode prvi...
...no po kakšni uri in pol plezarije...
 ... sva zopet zmagala, kot si rečeva, ko nama uspe izplezat.
Sva na Icmankovi peči ( 1610 m )
Sedaj pa lepo po grebenu dalje proti Logarjevi peči.
Tu je bilo vse lepo in prav. Občasno sva hodila po nekakšni lovski stezici...
...občasno po grebenu, 
...in tako prišla do Logarjeve peči. 
Spodaj je pogled nazaj; dolina, Podbrežnikova planina, Icmankova peč in sestopni greben.

Z Logarjeve peči sva se spustila do Icmankove planine z novo kočo 
in starim pastirskim stanom, na sliki spodaj.
Icmankova planina s pečjo zadaj.
Sledil je vzpon na Strelovec.
S planine sva pričela hoditi po markirani poti, ki sva jo kmalu zapustila 
in po svoje zavila ostro navzgor na vrh Strelovca.(1763 m).
Razgled je bil fantastičen. 
Pred nama Ute, zadaj vršiček Ojstrice, levo in desno same gore Savinjskih Alp.
Od vrha Strelovca dalje je šlo hitro navzdol po markirani poti. 
Utrujena ampak srečna, da sva osvojila te nove poti.
Prečila sva še dva snežišča, prvo...
...in drugo.
Mimo dolgoživega macesna.
 Sledil je počitek na Klemenči jami, ki je gostila par pohodnikov na najdaljši in vroči dan v letu.
Noge so sicer že imele dovolj hoje a sledil je še spust v Logarsko dolino po poti skozi tunel...
...nato sva iskala gozdno pot do slapa Palenk pa nama ni najbolj uspevalo. 
Potrebno je bilo tudi nekaj turističnaga sprehoda po cesti. 
Potem je sledilo razvajanje. Kopanje v samo najinem bazenu z naravnim tušem.
In nato hoja po prazni strugi Savinje skoraj do izvira Črne. To je tudi bilo nepozabno...
Nato pa je sledil čudoviti, tihi izvir Črne.
,,,ki se nato s potokom Jezera iz Matkovega kota združita v Savinjo.
Težka pot ampak prelepa in nepozabna smer s 1595 višinskimi metri in 15.5 km prehojene poti.

 In bi še in še.

___________



nedelja, 13. junij 2021

Ratitovec

Pot:  Gornje Danje,  Žbanjek, Kačji rob, Kremant, Altemaver, Gladki vrh,  Gornje Danje
Čas: okoli 8 ur s postanki
Višinska razlika: okoli 800 m
Gornje Danje je vasica z nekaj hišami in lepim kozolcem in malo pred vasjo sva krenila 
ostro navzgor po gozdni vlaki navkreber mimo Tonderškofla...
 ... in še kar navzgor po vlakah in brezpotju vse do markirane poti, ki vodi od Soriške planine do Ratitovca.
 "Tako, zmagala sva!", si rečeva vsakič, ko se iz temnega gozda privlečeva do lepe poti.
Nastalo je nekaj slik s te ratitovške planote, najprej mimo prvega vrha,  Žbanjeka (1538 m)...
...nato Kačji rob (1575 m)...
...pa malo dol in spet gor in razgledi in tri bele kozice...
...in nato proti Kremantu...

...in tri bele kozice so naju spremljale in sem čula od mojega najbližjega sopotnika,  tako na tiho, 
kar štiri gorske koze so tu gor...
...in nato so se priplazile meglice in močan veter...

...midva pa sva že sestopala z Altemavra ( 1679 m)...
...tri bele koze pa niso hotele več z nama do koče na Ratitovcu...
...in potem sva stopila še na Gladki vrh (1667 m), končno poštemplala najine transferzalne knjižice,
 čeprav sva bila že nekajkrat tu gor...

...ampak knjižic v preteklosti veliko let sploh nisva žigosala...

...videla sva da je vse v redu tu gor, ljudi polno kot se spodobi za vikend...

...vsak kamen je na svojem mestu in vsak planinec za svojo mizo zunaj...

...in sva šla dol po drugi poti, malo nižje mimo bunkerja ...

...in vidiva bunker...

...in tri bele kozice, vidim da jim je smešno, ko naju spet vidijo...

...zgleda da so naju čakale...


...in zaradi oblakov, vetra in razgledov ( tam gor sva hodila)...

...in seveda planinskih rožic...
..in treh belih kozic...

...in na koncu zelenega pašnika s tremi konji...

...je bil dan skoraj tako kot v raju.

In zopet je bilo tu 1301 m višinskih metrov gor in 1313 m dol(ne vem kako to) in 11.9 km prehojenih in 3.7    km na uro v povprečju. Kaj češ sodobne igračke so naju zasvojile.

________________________