Višegrad : Na Drini Ćuprija

Dnevi so kratki, zato ni čudno, da sva v Višegrad prispela šele zvečer.

Most Mehmed Paše Sokolovića je tako markanten, da takoj pritegne pozornost vsakega obiskovalca.

Ko sva sedela v loži na mostu, sva podoživljala zgodbe iz romana na Drini Čuprija, kjer je Ivo Andrić mojstrsko opisal dogajanja v dolgi in pestri zgodovini tega kulturnega spomenika.

Podrobno sva si ga ogledala z vseh zornih kotov.

Povzpela sva se še visoko nad mesto in s te perspektive je osvetljen most še bolj fascinanten.

Naslednje jutro sva se že poslavljala od mesta in ćuprije.

Še zadnji pogled na most, potem pa sva se odpravila ob Drini proti Sarajevu.

Občasno sva se ustavila na primernih mestih ob Drini in občudovala sotesko

 in mogočne stene krog in krog.

Žalostni in včasih prav grozljivi pa so bili pogledi na Drino.

Kamor je seglo oko, je gladina lepe temnozelene reke posuta s smetmi.

Se bo res ves svet zadušil v plastiki?

Bodimo optimisti! Še je čas, da ukrepamo, da nam bo vsem lepše in bolje!

_________________________

Slapovi Kravice

Od morja sva se odpravila po slikoviti dolini Neretve v Bosno. Spotoma sva nabavila veliko mandarin, ki so popolnoma prevzele vse ostale vonjave v avtu. Rahlo je rosilo.

 Ko pa sva prispela do slapov na reki Kravici, je deževalo že tako obilno, 

da sva ogled teh znamenitih slapov od blizu izpustila.

Samo dve fotografiji sva naredila, da zabeleživa in ne pozabiva !
Prav je, da še kaj ostane za najin naslednji obisk v Bosni!

_________________________

Biokovo - Park Prirode

Pihal je močan jugozahodnik in vreme je bilo ravno prav turobno; kot se spodobi za današnji dan.

V varnem zavetju avtomobila sva se vzpenjala po ozki cesti Parka Prirode Biokovo. 

Danes sva bila prva in edina obiskovalca parka. Seveda zaradi vremena, ki ni obetalo kaj dobrega.

Naju ni motilo, da sva sama. 

Nihče naju ni motil pri ogledovanju nama zanimivih pejsažev.

Skoraj vsaka vrtača nama je ponudila svojo zgodbo, ki sva ji znala prisluhniti.

Skrbno obdelana polja in vrtovi zgovorno pričajo o ljubezni do plodne zemlje.

Kamniti obronki dajejo zdravo pašo kravam, ovcam in plašni divjadi.

 Višje sva, bolje se počutiva.

Le še nekaj ovinkov naju loči od najvišje točke gorske ceste.

Vsake toliko je treba izstopiti iz avta za kratek ogled ali dobro fotografijo.

Le kaj skriva stavba tam daleč na robu sveta? Danes tega ne bova izvedela. Preveč piha.

Tudi fotografija ne uspe vsaka. Veter ogroža fotoaparat in fotografa.

Oblaki pa grozijo, da bodo vso nebeško zalogo vode izlili prav na naju.

Pa je niso.

 Uspela sva parkirati na vrhu, izstopiti, užiti razglede in veter v vsej njegovi grozljivi moči.

 Sveti Juraj!

 Pa še slikati sva se uspela!

Tudi pri spustu navzdol v varne nižine nisva hitela.

Morje naju je vabilo nazaj v toplo naročje.

Kmalu sva našla samotno plažo, se okopala in s sebe sprala prah ,olujnega juga' :-)

_______________________________

Dovška baba

Pot: vas Dovje - Dovška baba in nazaj malo po svoje

Čas: okoli 7 ur

S Karavank je pogled na Julijce prekrasen. Triglav je bil zavit v meglice.

Dovška baba - 1891 m in Kepa sta zadnja višja vrhova v Karavankah.

 Pot z Dovjega poteka res strmo navzgor do planine Dovška Rožca.

Na južni strani so pašniki, na severni strani pa značilno prepadni predeli.

Zadaj je Kepa, zadnji dvatisočak v Karavankah.

Sedaj pa navzdol. Pot se je zdela preveč enostavna, pogledala sva na karto, 

našla črtkano varianto levo proti Kepi in sva se spustila povprek po brezpotju v čudovit hudourniški potoček. Take poti se pogosto končajo s prekrasnimi skritimi kotički naše dežele. 

Vedno sva nagrajena s prekrasnimi pogledi, pogosto pa tudi z gorniškimi izzivi in nato dolgim pešačenjem po cesti nazaj do izhodišča. To zadnje nama je bilo tokrat prihranjeno.

Bavški Grintovec

Pot: izvir Soče - planina Zapotok - Bavški Grintovec in nazaj
Čas: okoli 10 - 12 ur
Bavški Grintavec - 2347 m nima lahkih dostopov, poleg tega pa je tudi vsak vzpon nanj označen za okoli 6 ur.

Takoj na izhodišču naju je presenetila tabla, da je pot tik pod vrhom zaprta zaradi podora. 

Kaj naj sedaj, nič..., greva po planu dalje, če sva že tu.

Jutro je bilo krasno, opazovala sva že skale nad samotno planino Zapotok...

...prečila veliko snežišče. Pot se je nadaljevala strmo gor, nato po izpostavljenem grebenu dalje...do velikega podora. Ta podor je kakšnih 15 minut pod vrhom.

Na zgornji sliki ne izgleda nič posebnega, toda je. Je izredno strm in skale nad njim visijo na ničemer, pot pa se nadaljuje ravno po teh skalah dalje. Ni nama bilo všeč in sva se obrnila nazaj, tudi to je včasih potrebno.

Sestop je potekal po isti poti, nazaj na idilično planino Zapotok.

Pogled navzdol s planine in na prelaz Vršič .

Pogled nazaj na Bavški Grintavec ter sedlo Planja,  hm še enkrat bo treba nanj, tokrat z druge strani.