Košutica - ( Loibl Baba )

Pot: mejni prehod Ljubelj - Koča nad Ljubeljem - Grunti - Košutica - Hajnževo sedlo - planina Korošica - Ljubelj
Višinska razlika: cca 1000 m
Čas: okoli 8 ur s postanki seveda
Na Košutici še nisva bila, pa sva na hitro pregledala planinsko karto in si v mislih načrtala današnjo krožno pot. Obeliski pri Ljubeljski koči so iz 18.stoletja, ko so povezali deželo na južni strani Karavank s severom.

Najprej sva hodila po senčnati avstrijski strani, ko pa sva se na Gruntih povzpela do grebena,

 pa naju  je sonce takoj lepo pogrelo. Takoj sva uzrla Košutico, najin tokraten višinski maksimum.

Bolj sva se dvigala, lepši je bil razgled. V ozadju sta Palec in Zelenjak 

in že sem obujala spomine na lepo pot čez greben  Na Možeh do Palca nad Zelenico.

Opla, glej sneg se je obdržal tukaj, ker se je skril pod macesnove iglice! Pa sva ga rakrinkala!

Na levi je Begunjščica, na desni Palec, Zelenjak, v ozadju Stol, zadaj v sredini Triglav, 

spodaj pa dolina Zelenice. Prelepo.

Dolga in lepa grebenska pot je bila kmalu za nama.

Na vsakem kuclju na grebenu sem se ustavila in z užitkom pregledovala panoramo okoli.

Potem pa se je ravnina ne hitro povzpela proti nebesom. 

Do vrha je zadosti strmo, da mi je kri začela hitreje krožiti po telesu.

Prvi vrh Košutice ( 1968 m ) sem tako dosegla popolnoma ogreta.

Spodaj je kot na dlani ležala planina Korošica. Gruntala sva, kako in kod bi se spustila tja dol. 

Po malici je postala misel jasnejša. Torej čez  Hajnževo sedlo, se bo nadaljevala najina pot.

V takem sončnem dnevu se splača bolj razgledovati naokoli in ni lepšega kot dober preblisk 

o novih neprehojenih poteh, pa naj so označene ali pa jih bo potrebno spet poiskati ali celo narediti. 

Možnosti je res veliko.

Na prvem vrhu sva se vpisala v vpisno knjigo, 

potem pa ob jeklenicah strmo dol in še bolj strmo gor na drugi vrh Košutice.

 Zgleda kot da bi Krjavelj s topim mečem presekal vrh na dva dela.

Z drugega vrha sva takole opazovala sestop po grebenu in ugibala, 

kaj naju čaka na poti proti Hajnževem sedlu. 

Ko si namreč nekje prvič je vedno zanimivo in dostikrat presenetljivo. 

Še posebej če stezice niso lahko sledljive.

Tokrat je stezica večinoma lepo izhojena. Vseeno je vsake toliko lepo pogledati oster greben in se občasno zamisliti kod vse lazimo ne da bi nas kdo k temu prisilil.

Pogled nazaj na prehojeno pot z vrha navzdol je naravnost očarljiv.

Je to nostalgija po starih graničarskih časih?

Kmalu sva že čisto blizu čudovite planine Korošice. Pa se nama prav nič ne mudi. 

Ogledujeva si lepe macesne, košate smreke in bele zaplate prvega jesenskega snega, 

ki se ne bo obdržal kljub vedno krajšim dnevom.

Tu je očitno zavetna in malo toplejša klima, saj so macesni še obdržali svojo lepo barvo.

Planina Korošica ni samevala; koča je bila odprta, nekaj planincev je uživalo na klopcah.

Midva pa sva si izbrala svojo klopco za počitek in malico. Kraljevsko počutje!

 Celo zadremala sva malo na soncu; pravzaprav le pol ekipe. Oba pa sva užila obilo sončne energije za dobro počutje v morebitnih turobnih jesenskih dneh.

S Korošice sva sestopala večinoma po stari graničarski poti. Zaradi improviziranih bližnjic in lepih gozdnih grebenčkov pa ne vema točno kje pravzaprav v celoti poteka.

Pa je pot hitro minila, v spodnjem delu sva bila spet na pravi poti. 

Tukaj mi ni bilo jasno kdo koga zares podpira?

Za konec tega lepega dne, sem si v misli zopet pričarala sliko našega očaka,

 ki sem ga gledala z vrha Košutice.

Bo treba kmalu spet v gore. Znova in znova; po starih in novih poteh.

________________________

Veliki vrh, Velika zelenica, Križevnik

Izhodišče in pot: planina Ravni - Dolge trate - Veliki vrh - Velika zelenica - Molička peč - Poljske device - Križevnik - Polšakova planina - planina Ravni
Čas: okoli 8 ur s postanki
Višinska razlika: cca 1000 m

Barve sončnega vzhoda so se pred nama prelivale od rdeče, oranžne do rumene. 

Čisto pravi uvod je bil to za pot v deželo zlatih macesnov.

Še en  posnetek za spomin je bilo potrebno narediti, za čudovito jutro v planinah.

Po kratkem vzponu sva bila že pri idililčni pastirski kočici na poti čez Dolge trate.

V jutranjem soncu je lična koča izgledala kot prav toplo bivališče.

Čez Dolge trate pot hitro mine in že so se odprli prvi pogledi na skalnate vrhove. 

Zagledala sva  Planjavo z Babami.

Proti vrhu Velikega vrha ( 2110 m ) je vzpon zelo na "komot".

Pogled z Velikega vrha na greben male Ojstrice in Ojstrice. Mogoče še pride na vrsto v tej jeseni

Nad Veliko zelenico ( 2114 m ) so se videle megličaste sledi kot pahljača.

Greben Male Ojstrice se je zdel čisto blizu.

Sedaj naju je čakal še strm spust z Zelenice ter nato vzpon na Moličko peč ( 2029 m ). 

Še zadnji dvatisočak danes; vse ostalo bo nižje.

Hoja  po grebenu se mi vedno zdi edinstvena, kajti stalno si na vrhu, 

na obeh straneh navzdol pa lahko občuduješ doline pod teboj,

 če te ne muči strah pred globinami.

Macesni so sicer že izgubili svojo sijajno zlato barvo,
pa so kljub temu še vedno vredni občudovanja v jesenski škrlatni preobleki.

Pogled z grebena na Ojstrico, Krofičko in oddaljene Rinke vedno pritegne oko
in prikliče spomine na vse prehojene poti in lepa doživetja.

Na Križevniku malega kičastega stolpa ni več, ostale pa so radovedne in vedno lačne kavke.

Še za spomin, ena slika z grebena Križevnika.

Večkrat sva se ozrla tudi nazaj na prehojeno pot. Izgledalo je vse zelo daleč, pa ni tako.
Videz v gorah pogosto vara. Od Velikega vrha do sem sva porabila le slabi dve uri.

S Križevnika navzdol se lepo vidi Polšakova planina,
 obkrožena s kraškimi brezni in vrtačami in strnjenim macesnovim gozdom.
Tja dol bova kmalu tudi midva sestopila.

Spust s Križevnika do Polšakove planine pri naju vedno poteka malo po svoje, 

zato se tudi pogosto  sprašujeva in ugibava ali jo bova zgrešila 

in zašla preveč nizko dol proti Robanovemu kotu. 

Vendar sva jo tudi tokrat zadela iz prve kljub številnim prečenjem podobnih grap in vrtač, 

ki se na poti vrstijo ena za drugo.

Polšakova planina je bila tudi tokrat samotna, zato je za kakšno uro postala najin dom.

Tu sva použila tudi vse preostale dobrote iz najinih rudzakov in si ohladila noge.

Pogled na drugo stran na JZ greben Raduhe in njen Pomol, mi vedno pritegne pogled.

Osončeni macesni so tukaj ožareli v svoji lepi barvi.

Tu je res jesenski raj in veselje za oko.

Letos sem se kar naužila teh jesenskih barv.

Klopca na planini nudi planincem prijetno razgledno točko za počitek in sanjarjenje.

Pa zopet pogled tja, kjer je meni zelo ljuba Raduha.

Še pogled kvišku ter hiter posnetek in slika je tu.

Na koncu pa še po poti macesnov do planine Ravni.

Planina Ravni se je še kopala v soncu, v dolini pa so se že zbirale meglice.

In verjetno še zadnja slika letošnjih jesensko obarvanih macesnov, ali pa ne. Kdo bi vedel?

 Na parkirišču je ob najinem avtu bilo parkiranih še nekaj avtomobilov,

do katerih smo se vračali planinci od vsepovsod, da pred nočjo zapustimo planino počivati v tihoti.

Tu sva srečala Jasno z njeno družbo, pa je bilo snidenje po tolikem času veselo 

in polno zgodb in vtisov z naših prehojenih poti. Morda jo spet kdaj kam mahnemo skupaj.

________________________

Tirske peči v jesenskih barvah

Pot : kmetija Gosteče (Golte) -  Mozirska koča - Ston - Tirske peči - Medvednjak - Mozirska koča - Gosteče

Višinska razlika: 600 m 

Že dolgo nisem plezala preko Tirskih peči na Golte, pa sem zato to sončno sobotno popoldne

spet malo skočila tja gor, da užijem lepote tople barvite jeseni.

Dolga topla jesen nam je tudi tokrat prinesla čudovite  barve jesenskega listja, 

ki kar noče zapustiti svojega poletnega domovanja na drevesih.

 Ko sončni žarki posijejo skozi gozd in posamezno drevo osvetljijo, nastajajo lepi prizori, 

ki se trajno usedejo v spomin. Še posebej takrat, ko jih ujame še fotoaparat.

 Križišče poti pri spomeniku na Stonu je samevalo.

Še malo navzgor in po pobočju se je treba povzpeti, 

pa sem zato bila kmalu v vstopni grapi za Tirske peči.

Ni minilo veliko časa, pa sem lahko grapo že gledala navzgor.

In še malo, pa sem jo gledala še navzdol.

Sledil je tisti mali skalnati skok, ki zakriva dogajanje nad tabo, dokler ga ne premagaš.

Potem pa si že pri prvih jeklenicah in stopih. Lepo je, ker tokrat ni vlage in mokrote in mrzlih zajl.

Pod menoj se je kmalu odprl pogled na lep jesensko obarvani gozd kamorkoli sem pogledala.

Še lažje se je razgledovati z razgledišča nekje sredi stene, ko se lahko po želji tudi malo ustaviš 

in se odločiš kako boš nadaljeval vzpon.

Ampak v tem času gre vsa pozornost barvitosti jesenskega gozda, saj je pot dobro poznana.

Za spremembo sem tokrat sledila stezici ob pečeh in občudovala steno in gozd pod sabo.

Vedno mi je težko zapustiti ta lep razgled, zato nisem preveč hitela, čeprav so jesenski dnevi kratki.

Steno sem zato zapustila prav na njenem vrhu in izstopila iz gozda šele na vrhu Medvednjaka.

Ura je bila že pozna, meglice so se vrnile v dolino.

Sonce je zahajalo, meni pa se ni dalo takoj zapustiti spokojne planine in se vrniti v bučno dolino.

Šele ob trdem mraku sem se spustila nazaj do Gosteč, kjer me je čakalo moje kolo. 

Kolesarjenje v temi domov mi res ni bilo več v poseben užitek, a to je cena, 

ki sem jo vedno pripravljena plačat za krasne jesenske dneve v gorah.

________________________