Pot: Kosmačeve rastke - pl.Vodol - pl.Javorje - Lanež
Razmere: toplo, snega je še kar dovolj
Višinska razlika: 900 m
Ker je bilo zadnjič lepo, je bil Lanež cilj še enkrat.
V letošnji zimi, ki ni najbolj radodarna s snegom za turno smuko, je potrebno iskoristiti to, kar je v takih razmerah možno.
V toploti dneva je sneg zelo hitro kopnel, velika razlika je bila v debelini snežne oddeje od pred nekaj dni nazaj - seveda na slabše.
Tukaj v teh dneh ni hodil za menoj še nihče, zato so moje smučine ostale nedotaknjene. Na spodnji sliki je zasnežena planina Vodol.
Na planini Javorje je bilo kljub jutranjem času že hudo toplo...
...tako zelo toplo, da mi ni bil noben problem sezuti pancarje in si sanirati en žulj.
Če kdo ne verjame, da je bilo toplo; termometer ob pastirski koči ne laže.
Ni bil pokvarjen, je pa bil obsijan s soncem v prijetni zavetrini.
Midva pa greva dalje.
Vzpenjava se navzgor proti Lanežu, ki je naju namučil z globokim napihanim snegom med gostimi borovci.
Vmes je bil še en mali spust za inermezzo, potem pa spet navzgor.
Razgledi pa so bili prekrasni v takem vremenu. Zadaj kraljuje Peca. V tej zimi še nisva bila gor.
Počitek pod toplim soncem in sončenje na terasi najboljšega hotela *****, nama je tako prijal, da se ni mudilo navzdol.
Potem pa je bilo vseeno potrebno odsmučati nazaj.
Zasneženi svet pod Lanežem je počival v popolni tišini. Kako to prija!
Pa še en klik za naš arhiv.
Bližnji Jelovec na koncu grebena Raduhe se je zdel čisto blizu. Ampak videz vara, kadar je ruševje takole pokrito s snegom.
V ozadju je bela Golica.
Sonce pa je še kar sijalo sredi čistega modrega neba. Čudovito je bilo.
Ob koncu dneva pa so se oblački takole navlekli nad Jelovec in nakazali, da sončnih dni nekaj časa ne bo.
Ampak kaj zato, malo počitka doma pa tudi prija.