Komen

Izhodišče: Ljubenske Rastke
Pot: Rastke - Grunti - Planinc - Goba - bolnica Mrzle vode - Hlipovec -  SV greben Komna - Bezovec - Lomšek  - Planinc - Rastke
Čas: 8 h
Višinska razlika: 1100 m

Čas (poledenele poti) ni bil ravno primeren za takšen "izlet" ampak sva si ga vseeno privoščila.

Po najinih starih poteh sva se povzpela do sedla Hlipovec ter spet takoj zapustila markirano pot na Komen. Nadaljevala sva proti severni  strani Komna po gozdnatem grebenu do prvega skalnatega izdanka zelo členovitega in razmetanega grebena. Tokrat sva upoštevala Milanova navodila, ki je greben že v celoti preplezal. Midva sva ga pred enim ali dvema letoma le delno, ker takrat nisva bila pripravljena na nepričakovano zahteven vzpon. Tokrat pa sva že vedela, kaj naju čaka.

Za te zimske razmere je bil ta prvi špiček še vedno prehud izziv (4 - 5) zato sva ga za spremembo tokrat prešla raje po južni strani kar pa tudi ni bilo enostavno.

Na severni strani so namreč zdaj spolzke trave popoprane s snegom in ivjem; ravno prav idealno, 

da te ponesrečena stopinja odnese daleč tja dol, kamor nikakor nisi nameraval iti ...

Ponekod na grebenu pa je bilo prav prijetno, če odštejeva premrle prste zaradi predolgega oprijemanja mrzlih skal,.

 Proti vrhu pa sva že uživala v razgledih. Na spodnji približani fotografiji se vidi vrh Jelovca,  kjer sva bila pred nekaj dnevi.

 Na grebenu sva se pogosto ustavljala, uživala v razgledih in se posvetovala kje in kako nadaljevati vzpenjanje, 

da bo varno in zanimivo. Bolj sva se bližala vrhu, bolj enostavno je bilo vzpenjanje.

Na vrhu Komna pa naju je prevzel močan občutek zadovoljstva po opravljeni poti in popolnoma sva se lahko 

posvetila razgledovanju po okoliških gorah, grapah in dolinah. Razgledi so bili spet čudoviti.

Sonce naju je na vrhu toplo grelo, pa se nama spet ni več nikamor mudilo. 

Pogledala sva še proti Goltem, pa sva tako preverila, da smučarska proga do Starih stanov še res ni popolnoma pripravljena.

Večkrat sva pogledala tudi na pravkar preplezani greben in ugotavljala smer pristopa. Gotovo se semkaj še vrneva, saj je Komen eden od najinih domačih hribov in ga pogosto obiščeva.

Spust proti dolini je potekal hitro, saj sva bila prej raje dolgo na sončni višavi. 

Tako sva najin priljubljen potok Žep ob Planinčevi domačiji prečila šele takrat, ko se je dan že nagibal proti mraku.

Zato sva pohitela tudi po hladni dolini nazaj do avta, ki naju je čakal v še bolj mrzlih Rastkah.

_____________________________________

Jelovec, Lanež, Raduha

Pot: Kosmačeve Rastke - planina Javorje - Jelovec - Lanež - Velika Raduha - planina Arta - planina Loka - Kosmačeve  Rastke
Čas: 8 - 9 ur
Višinska razlika: 1020 m

V jutranjem mraku sva najprej zagledala prestolnico vseh mravelj Kraljestva Raduhe.

Sončni vzhod naju je dohitel tokrat že pri lovski koči.

Takole lepo je zažarela simpatična koča v jutranjem soncu.

Škrlatne barve vseh odtenkov so se prelivale povsod okrog naju. Še en čudovit pokuk v novi dan.

Malo nad lovsko kočo sva našla neoznačeno stezico..., le kam vodi?.., po občutku sodeč bi lahko vodila na pl. Javorje.

Res je bilo tako. Planina je samevala, midva pa sva jo prečila rahlo navzgor.

 Zopet sva ujela za naju novo lovsko stezo pod prepadnimi stenami, ki naju je pripeljala do grebena Jelovca.

Na vrh Jelovca ( 1845 m ) sedaj  vodi dobro očiščena pot, še lansko leto ni bilo tako. 

Od pastirja, ki pase v letnem času na pl.Vodol, sva izvedela, da so to leto lovci prav lepo uredili potke med ruševjem. 

Srečali smo se na vrhu, kjer sva si privoščila prvi postanek in jutranjo malico.

Nadaljevala sva naprej po vrhovih pogorja Raduhe. Prvi je bil na vrsti Lanež.

Po vrhovih Male Raduhe lahko slediš bolj ali manj vidni potki med ruševjem.

Jesenska toplota na vrhu Velike Raduhe ( 2062 m ) je naju spet zvabila da sva uživala gor precej časa, 

preden sva se odpravila naprej po grebenu.

Kmalu je položnega grebena zmanjkalo, za plezarijo strmo navzdol do Pomola in Račkih vrat tokrat ni bilo možnosti.

 Potrebno se je bilo vrniti do avta, ki naju je čakal kjer sva ga pustila.

Sestopila sva preko planine Arta mimo Loke in nazaj do Kosmačevih Rastk. 

Pot po celotnem pogorju Raduhe od vzhodnega dela - Jelovca do skrajnega zahodnega dela je bila zaključena.

Od sončnega vzhoda pa do sončnega zahoda in še malo čez sva na polno užila vse radosti toplega zimskega dneva.

___________________________________

Storžič

Pot: Mače - Srednji vrh - Mali Grintovec - Bašeljski vrh - Storžič - Kališče - Mače

Čas: 12 ur (vključno z našimi odstopanji od označene poti)
Višinska razlika: 1530 m
Razmere: kopno; pot je ponekod malo ledena.

Naredilo se je petkovo jutro in lahko smo opazovali lepoto, ki jo ustvarjajo vlažne meglice v teh mrzlih dnevih. 

Sleherna vejica na drevju je bila namreč polna lepih belih kristalov.

Mi pa smo tiho stopali po označeni poti proti Srednjemu vrhu in prav kmalu zapustili dolinsko meglo. Sneženih kristalov na drevju ni bilo več, jutranje sonce je bilo že tako toplo, da so v nahrbtnik romale rokavice, kape in vrhnja oblačila.

V takšnih dneh je pogled navzdol čudovit in prinaša nepopisno zadovoljstvo ob misli, da smo ubežali turobnemu dnevu v dolini.

Lubadar je povzročil veliko sečnjo smrekovega gozda in posledično polno novih razritih vlak, pa smo zato zgrešili že tako redke markacije in smo tavali nekaj časa v smeri navzgor - levo - desno v tako imenovanem Hudičevem borštu. 

Sedaj tudi vem od kod mu tako ime.

Čez nekaj časa smo le ujeli pravo stezo za Srednji vrh  ( 1853 m ) in se ob luštni kočici na Dolgih njivah prvič malo ustavili.

Ozračje je bilo na vrheh kristalno čisto in razgledi seveda nepozabni.

V daljavi nas je čakal naš cilj Storžič.  Zaradi zamude pri iskanju prave poti smo bili malo skeptični 

ali ga bomo sploh še danes dosegli, ker je svetli del dneva sedaj silno kratek.

Podroben pogled na Kočne in Grintavec je pokazal, da tudi tam ni obilice snega.

Na Srednjem vrhu je sledil obvezen podpis v vpisno knjigo. Danes smo bili edini tu gor.

Kaj delajo na Krvavcu, ni bilo težko ugotavljati. Smučišča so bila lepo umetno zasnežena.

Pohodna palica ni dolgo počivala, steza se je vila dalje gor in dol po osončenih planjavah in pomrzlih grapah do Malega Grintovca.

 Nato zopet dol do Mačenskega sedla in zopet gor na Bašeljski vrh ( 1744 m ).

Še enkrat smo pogledali na našo najvišjo goro in že smo hodili dalje.  

S Bašeljskega prevala ( 1630 m ) pa je bilo potrebno samo še navzgor po čudovitem pobočju Storžiča.

Meglice v dolini so nam pričarale lepo kuliso ozadja.

Tik pod vrhom Storžiča si je nekdo postavil klopco, ravno prav obrnjeno proti dolini in zahodu sonca.

Proti vrhu je bilo samo še malo. Cilj bo dosežen!

Dolina pa še vedno v megli in nič ni kazalo, da se bo pred mrakom izgubila.

Na vrhu Storžiča  ( 2132 m )  je bilo kamenje pokrito s tanko plastjo kvalitetne zemlje, 

ki je verjetno nastala iz ovčjih in drugih živalskih  kakcev neštetih predhodnih generacij. 

Tudi sedaj je tukaj eno veliko stranišče, pa se sprašujem zakaj so eni vrhovi pokakani drugi pa niso? 

Dobra tema za kakšen nov doktorat iz področja psihologije črednega nagona in klinične veterine.

Kavke so nas prišle pozdravit in seveda vljudno zaprosit za kak grižljaj. Dobile so samo jabolka ampak so jih z veseljem pozobale. Skorbuta seveda ne bodo imele,  pa ne samo zaradi naših jabolk.

Čudovita toplota in sonček nad planinami je bil razlog, da se nam nikakor ni več mudilo navzdol. 

Me prav zanima,  komu bi se mudilo iz takšnih rajskih razmer?

Tole pa je pogled nazaj na našo prehojeno pot. 

Na koncu desnega grebena se vidi tudi koča na Kališču, kamor nas bodo dalje nesle naše noge.

Sončni zahod smo počakali kar na Bašeljskem prevalu in se soglasno odločili, da bomo v dolini odšli šele v temi.

Res ni kazalo zamuditi čudovitih prizorov in igre svetlobe, ko se je sonce poslavljalo.

Odločitev je bila prava. Dolgo smo uživali v pogledih na igro svetlobe, 

ki se je prelivala v vsem spektru toplih rdeče oranžnih odtenkov in barvala našo okolico.

Tudi pogled proti dolini ni bil več megleno mlečen ampak oranžno rumen. Veliko lepši je postal kot prej preko dneva.

Za dobro fotografijo se je včasih potrebno zelo potruditi, pa vseeno nimamo  garancije, da bo fotografija res dovolj dobra.

Lahko pa na dobro fotografijo čakamo bolj udobno, na primer takole.

Oranžni odtenki sončnega zahoda so bili res povsod, tudi na zimskih rjavih travah.

Doline pa so se končno malo le prikazale iz meglic.

 Nekaj kranjske dežele pa je še vedno ostalo v megli. Saj ni čudno.

 Lahko noč soncu in dober večer temi. Čakala nas je vsaj še dve urna pot v dolino po neznanih stezah.

Kmalu so se v gozdu videle le tri čelne svetilke, ko smo z opreznim korakom po slabih dveh urah res prispeli točno do ceste, 

kjer nas je čakal naš premražen avto. Bilo je lepo, zelo poučno in nepozabno.