Čas: 12 ur
Višinska razlika: 1600 m
Razmere: toplo, pot in vrh je kopen
Še v jutranji temi sva si s čelnimi svetilkami osvetljevali pot po dolini Krme navzgor.
" Nikoli več ne grem skozi Krmo", je znan stavek, ki si ga je marsikdo rekel,
ko je koračil po zelo dolgi dolini Krme s planin domov. Na poti navzgor nama dolga pot ni delala težav,
prav kmalu sva šle mimo pastirske koče v Zg.Krmi.
Lep, sončen dan se je obetal, vrhovi so prejeli prve sončne žarke.
Usmerili sva se na označeno pot proti Staničevi koči in občudovali Rž ter Triglav v ozadju.
Z južne strani so bila pobočja gora brez snega.
Približno na 2000 metrih nadmorske višine je potrebno z označene steze zaviti na neoznačeno potko proti Temenu. Radovedni gams je naju priskakljal pogledat; češ kaj iščeva tu v njegovem svetu.
Kar naenkrat se je pred nama prikazala mogočna planota Teme.
Krasna in posebna se mi je zdela, ni čudno da ima tako ime.
Nenadoma skalnih možicev ni bilo več, na opisu poti je pisalo naj zavijeva levo proti mogočni Rjavini,
pa sva tako naredili.
...in tjale gor na Teme bo potrebno iti.
Malo sva "zaštrikale" pot in iskale najino stezo dalje proti travniku čez Kravjo dolino do ostankov aviona,
ki je tu padel med drugo svetovno vojno.
Po kakšni uri iskanja in hoje sem ter tja med skalnimi balvani, sva kup rjavega železja končno le zagledale.
Našle sva še nekaj razmetanih delov ostankov letala naokrog in se usmerile proti Temenu.
Po prečenju melišča in stene sva že občudovale mogočne gore na razglednemu Temenu - 2136 m.
Na visokem travnatem Temenu pa je bilo precej živahno.
Čreda kozorogov se je pasla in jih najina bližina ni prav nič motila.
Občudovale sva jih in kar nisva mogli dalje.
Toda potrebno je bilo iti dalje, vrh Rjavine se je strmo dvigoval nad Temenom.
Pa sva šle in po šestih urah hoje od zgodnjega jutra, prišle na vrh Rjavine - 2532 m.
Vidljivost na okoliške gore je bila enkratna, ni mi bilo žal, da je bilo potrebno za tako doživetje odšteti dan dopusta.
Bližnji Triglav s Staničevo kočo spodaj desno.
Golica, Struška, Vajnež in Stol v verigi Karavank.
Vidljivost je segala preko naših Julijcev do avstrijskih in italijanskih gora, le proti našemu morju se je videlo, da je tam vztrajala megla.
Na poti navzdol z Rjavine proti Temenu pa sva zopet občudovale predstavo kozorogov.
Neverjetni so bili.
Čisto blizu njih sva hodili pa se niso dali motiti.
Prav težko jih je bilo zapustiti.
Po izpostavljeni strmini sva se spustili s Temena.
Takole razločno so se videle Karavanke.
Na teh samotnih potkah so nama družbo delali posamezniki kot je tale kura.
Pogled nazaj proti najini Rjavini.
Od Temena sva se oddaljevali po samotni dolinici.
Sonce je zahajalo za gorskimi vršaci, nama pa je pričaralo čudovite odtenke.
Po neoznačenih potkah od Krme preko Temena na Rjavino in nazaj, sva hodile Breda in Tanja ter uživale in občudovale krasoto našega stvarstva.
Bil je dan s samimi presežki lepot, vidljivosti ter življa v naših gorah.
Tako kot že tolikokrat vrniti se je bilo potrebno v dolino in bil je že skrajni čas. Ob povratku do Krme sta najini čelni svetilki opravljali svoje delo in pridno osvetljevali tihe gorske potke.
Bilo je temno in še dobro da sva bile dve na poti.