Na možeh - Palec - Zelenjak

Izhodišče: prelaz Ljubelj
Čas: 10 ur
Razmere: suho, sončno
Pot:  prečenje dolgega grebena  Na možeh do Palca in Zelenjaka.

Na greben smo  vstopili takoj nad staro Ljubeljsko kočo.

Lovska pot je potekala po čednem in sprva gozdnatem grebenu poraslim z divjim česnom.

 Spodaj levo se vidijo stavbe na avstrijski strani Ljubelja.

Kmalu smo vstopili v moj tako ljubi gorski skalnat svet.

Vzpon na tri Može se je pričel.

Pogled na avstrijsko stran.

Na širšem delu grebena je steza razkošno široka.

Trate so bile marsikje okrašene s Zoisovimi zvončnicami.

 Vzpon na vrh tretjega Moža.

Greben bolj ali manj poteka po avstrijsko slovenski meji in vmes smo tako 

lahko pokukali tudi na avstrijsko stran.

Meglice so  se spuščale in dvigovale nad dolino Suhega ruševja.

Radost in trening ravnovesja na enem od mnogih skalnatih špičakov.

Na tej poti so bili takšni detajli hoje zelo pogostii.

Ko se svet postavi pokonci.....

Rožice v skalnem svetu, da ti duša še bolj zaigra....

Pogled na sosednjo Begunjščico...

 ...in Vrtačo ter Zelenjak čisto zadaj - naš cilj

Tudi avrikelj je še cvetel.

Pol poti je že bilo za nami, pred nami pa je bila še kar dolga pot po grebenu..

Vzpon na Palec -  2020 m

Na vrhu je v teh koncih povsem običajno druženje s kavkami.

Kot zadnji vrh je bil Zelenjak - 2028 m

Zelenjak ima dva vrha, menda je en avstrijski, eden pa naš.

Vračali smo se po dolini Suhega ruševja takole kot kaže slika spodaj, po stezi na levi strani, s pogledom na masivno Begunjščico.

Na koncu pa še pogled nazaj, ki je segal do Zelenjaka.

S koče na Zelenici smo se še enkrat ozrli na Tri može in počasi zapustili prekrasni planinski raj.

Konečka planina

Izhodišče: kmetija zg.Goltnik nad Šmihelom
Čas: 4-5 ur

Konečka planina se nahaja na vzhodni strani pogorja Golt. 

Ta del je manj znan in posledično tudi manj obiskan.

Na vrhu  planine stoji lična kapelica, odkoder se ponudi čudovit pogled na Savinjsko in Šaleško dolino, 

ki se  s tega mesta razkrivata v celoti.

Travniki tu zgoraj so v polnem cvetju, severna stran planine pa še vedno skriva strma, skrivnostna pobočja.

Tu nekje na teh pobočjih je skrit star partizanski bunker - dan nama je bil skromen opis poti in zato sva ga šla iskat popolnoma prepričana, da ga ne bo težko 'ponovno odkriti'.

Pojdita kar naravnost do pečin in tam spodaj je...

Prehodila sva vsa strma pobočja planine  navzgor, navzdol in počez....

..in spet navzdol in navzgor...

...našla in občudovala divjino severne strani Konečke planine...

,,, toda starega bunkerja nisva našla. 

Pot ni nikoli  zaman, tokrat je naju narava obdarila s čudovitimi avriklji na strmih skalah,

 za katere sumiva , da jih že dolgo ni  nihče občudoval.

Pa sva jima midva namenila nekaj  časa in obilo občudovanja.

Na ta konec planine bova še prišla....

In našla ga bova  - ja seveda !!!

Na Golteh po Janezovih strmih potkah

Izhodišče: na Golteh pod Belimi pečmi
Čas: 2 - 4 ure

S soncem obsijane Golte so naju tudi tokrat zvabile na kratek popoldanski pohod po planinah.

Pod Belimi pečmi se pozpne ena od strmih stezic do oken pod Alpskim vrtom. Steza seveda ni označena z markacijami ampak z občasnimi kamnitimi možici. Takih stezic z možici je na Golteh veliko(menda 120). Dobro jih pozna le eden domačin,  mi nekateri jih poznamo nekaj, za ostale pohodnike pa še vedno veljajo dve ali tri označene steze na Golte. In prav je tako.

Mimo Mozirske koče  nekam navzgor vodi ena od teh komaj opaznih stezic 

do prvih sten in rumenih avrikljev.

Najin cilj je bila tudi tokrat planina Javorca in dobro opremljen Janezov bivak.

Avriklji so res začeli cveteti, pa še nekaj cvetnih popkov so imeli na zalogi, tako da bo čas polnega cvetenja za njih šele prišel. Še jih bo potrebno priti gledat.

Čas v planinah prehitro mineva in že sva zopet hodila navzdol po mehkih gozdnih potkah.

Smrekov gozd tu je star z mnogimi debelimi smrekami vendar tudi s svojim podmladkom.

Tihota gozda nama zelo prija.

Na koncu sva zavila še do Mesarske lope in pogledala kaj je tu kaj novega. In bilo je kaj videti. 

Čedna povsem nova klopca za počitek,  za pogled v dolino in meditacijo o večnosti narave.

Pa še zadnji današnji pozdrav cvetočim avrikljem. 

Še jih prideva občudovat.

Čemšeniška planina

Izhodišče:  nekaj km nad Trojanami

Na dan 18.04.2015 je naše planine zopet pobelil sneg. Celo na Čemšeniški planini ga je zapadlo kakšnih 10 cm,  ki pa je v naslednjem sončnem dnevu hitro skopnel.

Čemaž pri čemažu = Čemšeniška planina.

Od koče dalje vodi prijetna krožna steza še na Črni vrh - 1205 m, najvišji vrh te planine.

V gozdni podrasti ne vidiš in ne vonjaš drugega kot čemaž. Pa ne enega - ampak čemažno polje!

Še najin današnji spremljevalec je bil od vonja čemaža povsem miren in zadovoljen.

Ob prijetni koči na vrhu planine pa je mnogo obiskovalcev uživalo ob čemaževi juhi, čemaževi enolončnici, čemaževih štrukljih in celo čemaževem štrudlu. Ni bilo mogoče drugega kot poskusiti in voščiti dober tek.

Gora Oljka

Nedeljsko jutro je obetalo sončno vreme z meglicami v dolinah.

Tako je tudi bilo. Naša hišna gora, Gora Oljka se je kopala v jutranjih sončnih žarkih, 

dolina pa je še spala v meglenem objemu.

Meglice so se prerivale in prelivale čez malo sedelce  pod vrhom...

...in ustvarjale čudovito igro meglenih hlapov in sončnih žarkov, prekrasno za začetek dneva.

Lep začetek je naznanil lep dan. In tako je tudi bilo.

Vivodnik

Izhodišče: Gornji grad, navzgor pot čez Šemprimožnika, navzdol čez Borovnico.
Višinska razlika: cca 1072 m
Razmere pestre: sončno, vetrovno, pa snežna ploha vmes, vrhovi planine so zasneženi, ponekod je ledena pot prekrita s plastjo snega.
Dolina se je v jutranjemu soncu in kljub mrzlemu vremenu prav lepo prebudila.

Na planjavah planine pa je bilo takole:

Ko stopimo iz gozda takoj zagledamo znanega drevesnega osamelca na  planini,

ki še vedno prav lepo kljubuje vsem vetrovom in drugim vremenskim prilikam in neprilikam.

Na Menini planini sta kraljevala veter in mraz,

koča  z ustrežjivimi oskrbniki pa ob vikendih in praznikih nudi toplo zavetje.

April machts was er will...resničnost izreka , ki sva ga slišala pred mnogimi leti prav v teh krajih.

Do koče je bila steza kar lepo uhojena, od koče dalje proti Vivodniku pa skoraj ni bilo koga,

 ki bi delal stopinje. Menda so se "tapametni"  raje odločili za toplino koče,

ne pa za pohod po mrzlih poljanah dalje.

Temperatura zraka je bila precej pod ničlo z dodanim mrazom zaradi močnega polarnega vetra.

A si ti tudi noter "padu?"... snežni zamet v gozdu je poskrbel za takšno vprašanje.

Proti vrhu Vivodnika (1508 m) je pihalo še bolj. To je pač najvišji vrh Menine planine.

Seveda vrh ni vrh, če se ne spleza še na stolp, pa veter gor al dol.

Koča na planini je obetala toplo zavetje za premrle prste in otrpla lica.

Ko sva si v topli koči le ogrela premrle prste, sva se odpravila dalje.

Mesec april pa se je začel čisto tapravo, v nekaj minutah nama je zopet pripihal snežinke.

Navzdol po čedni poti čez Borovnico pa sva spet začutila pomlad.

Steza čez Borovnico je zelo atraktivna; med drugim se vije po prijetnem grebenu,

posutem z osamelimi skalami in obloženim z pestrostjo rastlinstva.

Hitro sva bila zopet v topli dolini med cvetočimi rožicami.

 Pa vseeno je v hribih najlepše. Tudi danes sva na poti zelo uživala.