Groser Speikkogel - Koralpe

   Izhodišče: Waldrast - 1500 m

      Snežne razmere: pobočja na vrhu spihana, snega je premalo, tam kjer sneg je, je trdo in ponekod ledeno.Zaradi  pomankanja snega in neustreznih snežnih (beri ledenih, spihanih pobočjih) razmerah na naših planinah sva si poiskala lahkoten cilj v bližnji soseščini. Tokrat v Avstriji.

Na pobočju Golice naju je sonce že precej segrelo.

Ko hodiš, se kaj hitro da opaziti vrh Groser Speikkogla - 2140 m nadmorske višine. Je najvišji vrh Golice.
Takale "kugla" na vrhu je že oddaleč vidna in zelo markantna, tako da se nisva mogla odreči večkratnim posnetkov z vseh koncev.

 Če opazuješ samo planine na vrhu, se ti zdi takale tura zelo lahkotna. Pa ni tako zelo enostavna.

Vmesni del poti se je postavil precej pokonci.

Te Lavanttalske Alpe so zelo prijetne za nas s turnimi smučmi. Kopasti travnati vrhovi z ne preveč izrazito strmino (lahko pa jo seveda tudi najdeš) segajo na okoli 2000 m nadmorske višine.

Ples vetra, ledu, snega in ledenega mraza ustvarja na izpostavljenih skalah
čudovite kristalne tvorbe pravljičnih oblik.

Bi jih kar gledal in občudoval.

Vzpon je potekal gladko in brez nekih dodatnih težav ali presenečenj, saj sva turo že poznala od prej.

Vrh pa se nama zdi še vedno tako simpatičen kot prvič. Je sicer lahko pristopen, saj se na drugo stran spušča obsežno urejeno smučišče.
Če torej ne poznaš drugih pristopov, se lahko vzpneš kar ob robu smučišča.

Ravno zaradi dobrega dostopa je vrh pogosto obiskan v vseh vremenskih razmerah
in iz različnih delov dolin v okolici.

Tokrat je bila snežna oddeja tudi tu bolj pičla. Ampak sva se takšni situaciji v zadnjih letih že privadila.

Čisto na vrhu pa je izgledalo tako.Smuči je bilo potrebno pustiti nekaj metrov nižje pod skalami.

Zmeren veter je vseskozi priganjal in odganjal meglice čez vrh sosednjega Moschkkogla.

Vzpon časovno ni bil dolg, kakšne dve urici in pol počasi, tako da sva imela še obilo časa.

S smučmi sva se spustila na drugo stran, kar ob robu smučišča, drugod itak ni bilo dovolj snega. V koči Koralpenhaus se nisva ustavljala.

Pač pa sva bila odločena najti še kak drug pristop na vrh Golice, kar pa pozimi,
 ko so označbe poti in poti same, zasnežene, ni  enostavno.

Večkrat je potrebno poskusiti  da najdeš pravo pot. To pomeni "pancerje" obuti, smučke pripraviti za vzpon, ko pa ugotoviš da pot ni prava, pa zopet pancarje sezuti, smuči pospraviti v avto in iskati dalje.
Taka telovadba se ponovi tolikokrat dokler ne najdeš prave poti in končno zarežeš v smučino.

Tako sva tudi midva v tretjem poskusu našla dobro smer za vrh Golice mimo Groshollerhutte uber Wasserfall. Pot  poteka po zelo slikoviti grapi in po gozdni cesti, ki je bila tokrat precej poledenela.

Slap je bil seveda zamrznjen toda dobro označen.

Na vrhu planjav Koralp sva obstala in seveda občudovala pogled nazaj na Grose Speilkkogel
s svojima dvema "kuglama".

Tu je sonce še grelo, v dolino pa se je že počasi plazil mrak.

Vrhnji travniki so še bili nekako za odsmučat, bilo je namreč trdo, nato mehko, nato napihan sneg.
No ja, smuka je pa le bila. Pred 15 leti bi nama to bilo še zabavno, sedaj pa ne več.
Imava rajši bolj ugodne razmere.

Čakala je naju še občasno strma ledena ozka cesta v dolino. Hm, tu pa sva zopet bolj čuvala kosti in
"sehr langsam und ziher" odsmučala v dolino.

Prigodil se je nama zopet en krasen dan v najbolj  sončnem tednu te naše zime. Priporočava to turo!

Javorca

Izhodišče: kmetija Gosteče
Razmere:  na planjavah še sneženo  s kombinacijo  trdega in zmehčanega snega.

Vremenska napoved za ta dan je bila : sončno vreme s temperaturami nad nič stopinj Celzija.

Za nedeljsko popoldne sva si tokrat izbrala malo drugačen pristop na Javorco, planino na Golteh.

Najprej po poti nato pa kar ravno navzgor do Lovskega bivaka. Pot tu ni vidna.

 Skale so bile ponekod še zasnežene.

Pa smo ga zopet uspešno preplezali.

Sonca sicer nisva videla kaj prida, ker sva bila prepozna tako da je zimsko martinčkanje odpadlo.

Zato pa sva uživala v planinski lepoti ter prvih znanilcev pomladi.

Manjkal je le še natresk in avrikelj....Ti pa bodo v mesecu aprilu, jih prideva zopet pogledat.

In razmišljala, tule pred nama sta iskala prave stopinje dva pametna, pa tudi njima 

se je kar lepo ugrezalo v južni zmehčan sneg, tako kot nama.

Z Javorce se je  videlo daleč v dolino.

Veš kje si ti doma?

Z Javorce sva tudi spremljala popoldanske smučarje na Golteh...

...ter našo dolino daleč pod nama.

Trije obrazi Mrzlice

Izhodišče: Prebold
Snežne razmere: veliko snega, suh sneg v drugem februarskemu vikendu, ki se je pojužnil do torka

Pred mnogo leti je najin sin dejal, da je lepa  naša dežela,  polna hribčkov in hribov, za vsakim ovinkom 

te čaka nova slika za oko. Pogosto se spomnim teh njegovi misli.

Prvi obraz nama je Mrzlica pokazala v nedeljo. Zapadlo je skoraj meter novega snega 

in po kratkem snežnem metežu, ga je bilo še pet centimetrov več...

...pa še veter je prepodil oblake in prikazala se je takale idilična slika:

Smuka navzdol je potekala sicer med številnimi smučinami toda v suhem rahlem snegu je bila krasna, 

zavoji lepi , saj ni bilo potrebno prav nič reševati najinih kosti.

Ker je bilo tako fajn sva v naslednjem popoldnevu po službi šla ponovno gor. 

V megli in vetru je sneg ostajal še vedno suh.

Zopet nama je zasnežilo progo z novo svežo mehko oddejo.

Koča na vrhu Mrzlice je samo ob ponedeljkih zaprta,  vse druge dni v tednu pa prijetno topla, 

kjer prijazna oskrbnica odlično poskrbi za lačne želodce. Pa še v zimskih ponedeljkih čaka obiskovalce topel čaj v termovki, ki jo pusti v nezaklenjeni zavetni sobi za stalne obiskovalce, ki to vedo in s pridom izkoriščajo to enkratno gostoljubnost.

In bilo je zopet tako fajn, tako da sva v naslednjem dnevu naredila še dva vzpona in spusta z Mrzlice.

Najprej sva odkrivala nove poti med padlimi drevesi in gozdnimi vlakami. Ni bilo ravno vzpodbudno. 

Po dveh urah hribolazenja sva se vrnila in  nato šla kar po klasični poti navzgor.

Na vrhu Mrzlice 1122 m. Tokrat se je kaj videlo. Kum v ozadju.

Proti zahodu Raduha. Trenutno še ni dovolj varna za zimski vzpon, a bo kmalu na vrsti!

 Navzdol proti koči na Kalu je huda strmina, ki poteka malo po pašniku, večinoma pa po gozdu bolj ali manj gostih borovcev, bukev in smrek. Zelo pestro! Sneg je postajal moker, težak in v tej strmini 

med gozdnimi drevesi sva bolj kot ne reševala svoje kosti in bolj malo uživala v smuki.

Ampak bilo je zopet fajn in tako sva še četrtič v teh dneh oziroma drugič v tem dnevu šla gor na Mrzlico.

In ni druge možnosti kot ta prijetna zadolžitev, da odsmučava zopet navzdol v zasneženo dolino.

Mrzlica je slikovit vrh sredi zasavskega hribovja, vedno dostopna prav v vsakem vremenu, izredno lepo smučljiva v novo zapadlem snegu ali pa primerna za kratek vzpon in spust za tedenske popoldneve po službi. Zaradi želje srca  in razpoložljivosti našega  časa, si pač izbereš sebi primeren pristop.

Se zna zgodit, da ob naslednjem sneženju spet skočiva gor!