Boskovec

Izhodišče: Šmihel nad Mozirjem
Čas in razmere:  tri ure in pol vzpon in uro in pol spust,  zasnežena pot, rahlo vetrovno, sončno in hladno vreme.

V teh zadnjih dnevih decembra 2014 je našo deželo končno pokril sneg z dovolj nizkimi temperaturami - okoli minus deset stopinj.

Seveda sva si nataknila turne smuči in šla pogledat koliko je snega malo višje. Od kmetije Zgornji Goltnik vodi cesta proti Konečki planini. V začetku je bilo vidno, da se je nekdo trudil, da bi  prevozil to cesto. Ampak je v najino veselje kmalu obupal.

Znašla sva se  v neokrjeni belini in urezala sva svojo smučino dalje proti Konečki planini.

Konečka planina ter Uršlja gora v ozadju.

Močan severni veter je tako prevetril planjave, da so ostale skoraj  brez snega, 

napihal ga je v zamete na robu gozda.

V zavetrnih predelih so bile smreke okrašene z naravnim snežnim okrasjem. Tu drevesa ne potrebujejo umetnega okrasja kot ga napravljajo ljudje v svojih domovih. Narava sama prečudovito okrasi svoje imetje.

Planjave pod Boskovcem so imele premalo snega za kvalitetno smuko. Zato sva se morala zadovoljiti s spustom po cesti.

V vsej tej neokrjeni belini sva naenkrat zagledala sledi pešakov, ki so vodile v najino smer. Le kdo bi lahko še hodil tu naokrog?

Na Rastočki planini so se naše sledi srečale. Že pred tem smo ugotovili, da smo stari znanci in zato je bilo srečanje okronano s priložnostno malico, čajem in klepetom ob lepi brunarici, ki tam stoji.

Čas je prehitro bežal ob klepetu in obujanju spominov v prijetni družbi. 

Pa smo se spet razšli vsak na svojo stran.

 Midva sva se spustila nazaj po najini smučini v dolino in krasno je šlo navzdol. Vedno si zaželim, da bi spust dolgo trajal. In kaj bi še več hotel od čudovitega dneva?

Naš snegažejni mož

Prišel je tiho in stopil v legendo ...

A imaš ti večjega ? :-))))

Kamniško sedlo

Izhodišče: Kamniška Bistrica
Čas in razmere:  sedem ur,  zasnežena in ponekod ledena pot, zelo močan veter na vrhu.
Višinska razlika: 1000 m

V dopoldanskih urah se je megla še ovijala okoli dreves in vrhov nad nama.

Na prijetni ravni Na pastircih  je veter že pričel kazati svojo moč s tem, da je prav lepo razpihal oblake.

Odprl se je pogled na Brano - najin današnji cilj, vsaj tako sva mislila na začetku.

Narava je pripomogla k rasti edinstvenega bonsaja v tej mrzli in suhi pokrajini. 

Verjetno ga le redki sploh opazimo.

Tudi macesnovega gozdička ob poti verjetno niso opazili tisti, ki so pretirano hiteli.

Ravninski del poti se je kar prehitro spet povzpel v strmino.

Pogled proti vrhu sedla je kazal, da tam močno piha.  Meglice so se privalile in na hitro razblinile.

Koča je bila zaprta v veliko razočaranje nas vseh.  Zaradi izredno močnega vetra sva kar takoj opustila namero, da bi se povzpela še na Brano. Ni nama treba! 

Kako lepo je malo odrasti tudi glede ponižnosti, da si sposoben opustiti nepomembne cilje!

Ob koči na Kamniškem sedlu - 1884 m sva poiskala zavetje in občudovala razpihano Planjavo ter dva alpinista, ki sta se odločila za hiter sestop s stene. Tudi onadva sta bila že sposobna dobre odločitve.

Na vrhu sedla je pihalo tako močno, da se ni dalo fotografirati na drugo stran proti Logarski dolini. 

Sunki vetra so bili izredni, tako da sva komaj obstala na nogah.

Odločila sva se za hiter sestop v prijaznejše dele nižavja.

Toda modrina neba je bila prekrasna. Veter je lepo razpihal megle.

Razkošen balvan Na Pastircih nama je nudil zavetje za uživanje na soncu.

Poiskat sva šla še nemarkirano stezo proti Repovemu kotu. Uspešno sva jo našla v neokrnjeni belini in po njej sva se vzpela na rob Kota. Spustila se pa nisva po hudi strmini navzdol, ker se nama je zdelo prenevarno zaradi novozapadlega snega. Bova to storila v boljših razmerah. 

Je pa s te poti bil krasen pogled na Kamniško kočo.

Sedaj pa je nama preostalo samo še navzdol v razpihano dolino.

Komen

Izhodišče:  Ljubenske Rastke oziroma Grunti nad Rastkami
Najina pot : Grunti - Planinčeva domačija - hotel Goba -bolnica Mrzle vode - Hlipovec - severna stran Komna - navzdol po označeni stezi čez Telečje peči pa nazaj mimo Planinca do Gruntov
Čas in razmere: šest ur,  ponekod na severnem pobočju rahlo snežena pot,  + 10 stopinj Celzija

Planinčeva domačija je obnovljena in zelo prijetna za postanek.

Od tu gre steza dalje  toda do "hotela Goba- *****" je potrebno stopiti strmo navzgor skozi lep smrekov gozd kjer ni nekih uporabnih stezic.
Hotel Goba poseduje  pet zvezdic in verjamem da je najboljši hotel daleč naokrog.

Od tu dalje vodi steza do bolnice Mrzle vode - še iz naših partizanskih časov.

Od sedla Hlipovec dalje sva z običajne poti zavila levo na severno stran Komna. 

Odprl se nama je nov drugačen pogled nanj.

Po tej strani leži še precej podrtih dreves.

Podrta smreka se še naprej bori..., iz nje raste sedem novih vrhov.

Teren na severni strani  Komna je bil precej slikovit in razgleden na koroško stran.

V zaključnem delu proti vrhu je bil pred nama takle greben.

Na prvem vrhu Komna pa skoraj brez vetra in neverjetno toplo za december.

Spust po bivšem vulkanskem kraterju in še na drugi vrh Komna - 1684 m.

Sledi še vzpon na vrh...

Na vrhu je bilo takole in ponudil se je razgled na koroško stran s Peco v ozadju.

Še zadnji koraki...

V takem toplem vremenu je bilo prav prijetno se oprijemati skal.

Razgled z vrha je nama ponudil nakopičene oblake v deželi Kranjski in rahle meglice v naših dolinah.

Vedno čudovita Ojstrica.

Po poti navzdol sva obstala še pri Telečjih pečeh, ki nama vedno pritegnejo pogled. Tokrat pa je oko obstalo na polički sredi skale ...

V gorah je vedno lepo, tako blizu oblakov si in neskončno daleč nad dolinami in vsem kar se dogaja v njih. 

                                                                 In to je tisto kar privlači.