Plavnik

Ko nastopi meteorološka jesen, je na morju najlepše.

Končajo se poletne gužve,

otroci gredo spet v šolo in z njimi z morskih obal izgine večina aktivnega prebivalstva,

ki mora zaslužit za naslednje počitnice, če ne omenjamo borbe za vsakdanji kruhek. 

Kdor torej ima v teh dneh možnost  kakršnegakoli bivanja ob morju
in si želi miru in tišine,
se je prav odločil, da to stori vsaj na kratko v septembru ali oktobru.

Tokrat je bil na vrsti obisk Plavnika, otoka mimo katerega pogosto jadramo na poti iz Srednjih vrat v Kvarnerič in naprej proti južnim morjem. In nazaj domov spet hitimo mimo njega.

Južna obala je večinoma strma, polna slikovitih skalnih tvorb, gladkih prelomov, kraških škrapelj in jam v katerih gnezdijo morske lastovice in domujejo netopirji. Pa verjetno tudi bavženki; kdo bi vedel, dokler na naslednji odpravi ne zlezemo še v podzemlje.

Na vrhu otoka pa se razpostira slikovita pokrajina, ki nudi dober razgled daleč naokoli.

Zgradbe, ostanki zgradb in veliki suhozidi pa pričajo o tem, da je bil otok nekoč stalno naseljen

in da je nudil svojim prebivalcem vse kar potrebuje človek, ki zna živeti na morju.

Na jugovzhodu se otok končuje z rtom, ki ima zelo jasno ime: Tenka punta.

Bolj špičastega rta se na Jadranu res ne spomnim, kot je ta.

Tukaj so tudi obširne plitvine, kjer sidramo vsi tisti, ki si zaželimo prijetnega kopanja,

 sončenja ali malo opoldanskega  počitka.

Nekateri sidrajo tudi v plitvini med Malim in Velikim Plavnikom, Tabita pa je krenila naprej proti Krku, kjer je prenočila v zalivu Sveti Juraj, ki je od Plavnika oddaljen samo slabe štiri milje.

Ko je vstalo novo jutro, so nebo prelivale škrlatne barve od vzhoda do zahoda.

Vsakih par sekund so se barve spreminjale

in hitro prešle v modri vsakdan.

Obe železni bitvi sta zdržali težo ladje ob vseh spreminjajočih nočnih vetrovih 

in tudi sidro ni zaoralo.

Vrnitev v matično luko gotovo ni bila prava izbira v dani situaciji, a kaj ko še vedno spadamo v delovno populacijo, ki se trudi preživeti sivi vsakdan.

Račka vrata in greben Raduhe

Izhodišče: gostišče Rogovilec pred Logarsko dolino
Čas: 8 ur
Višinska razlika :  cca 900 m

V dolinah med Križevnikom in Grofičko so se jutranje meglice še razblinjale,

 vrhove pa je že grelo sonce.

 Pot se prične za gostiščem Rogovilec in je označena do kmetije Račnik. Od tu gre označena planinska pot čez planino Arta na Raduho, levo pa zavije kolovoz proti gozdu.  Kolovozna pot se kmalu konča in prične se rahlo nakazana steza strmo v gozd.  Če se steza izgubi, se je potrebno držati grebena, ki te pripelje do podrtega Račkega stanu. Pa seveda ne takoj ampak po kakšnih 2h urah zmerne hoje strmo po gozdu navzgor.

 Pred Račkim stanom se z grebena občasno odprejo lepi pogledi na zg.savinjske vršace:

Ojstrico, Grofičko, Križevnik, Zelenico in Veliki vrh.

 Nekaj 100 m nad  Račkim stanom steza zavije desno in navzgor ter preči strma pobočja Raduhe in kar naenkrat se pred teboj odprejo ogromna Račka vrata. Celotno pot so v tem letu opremili s kamnitimi možici, tako da je sedaj povsem lepo sledljiva. Še v lanskem letu ni bilo tako.

 Seveda sva se najprej povzpela na obok vrat. Desni del oboka je zelo ozek in krušljiv, tega sva preplezala lansko leto in ga ne priporočam, z leve strani pa se da zelo elegantno povzpeti gor, ker je bolj širok in ni toliko krušljiv. Vrh oboka stražari stalni kamniti možic, občasno pa še kateri mož.

Za cilj sva si tokrat zadala preplezati greben Raduhe, ki naj bi se nadaljeval v smeri za obokom.

 Seveda tu ni stez in kamnitih možicev, ki bi nakazovali smer ampak brezpotje, ki ga je težko slediti.  Bilo pa je takole: na začetku orientacija ni ravno lahka zaradi grmovja in drevja, steze ni, je le ponujena možnost napredovanja navzgor po lastni izbiri. Dobra smer poteka malenkost desno in rahlo navzgor do grebena. Občasne stene, ki se jih ne da izognit, so precej krušljive, veliko na videz dobrih oprimkov ti ostane kar v rokah. Nekaj mest je potrebno prečiti, vse pa je precej ozko in izpostavljeno. Skratka; ni tako lahkotno poplezavanje kot se morda zdi gledano od spodaj in od daleč. Z vrha so se nepričakovano začele spuščati še megle in ker točne smeri nisva poznala, sva raje obrnila nazaj, dokler sva sploh še lahko. Preplezala sva kakšno četrtino grebena.

 Tu bova zopet šla ampak z nekom, ki bo dobro poznal smer, sama verjetno ne več. Ampak razgled v dolino in vrhove gora pa je bil seveda zopet čudovit, čeprav malce meglen.

Levo je Križevnik, desno Grofička, spredaj pa Ojstrica.

Zato pa sva si vzela čas za raziskovanje "nekoristnega sveta" okoli vrat. Pod Račkimi vrati sva našla nekaj planik in seveda se je bilo potrebno potruditi za njih....

 Opsa, umetniška slika.....

Vrata so lepše vidna z druge strani, kamor sicer tudi vodi steza, ki pa se nižje v gozdu in ob stenah porazgubi.

 

 Tu je res pravi raj za gamse in podobno divjad, odkrila sva precej skritih živalskih bivališč,

seveda naju tudi ose niso pustile pri miru....

 V tej naravni idili si na videz nemogoče rastišče najdejo tudi številne rastline...

tako je kot na balvanih v dolini...

 Krasna tihota barvitega poletnega gozda....

 Pogled na Robanov kot ter Strelovec nad njim.

 Robanova domačija je bila v popoldanskem času obdana z avti, torej turizem cveti..., mi pa iščemo tihoto "nekoristnega sveta" kakršna je do nedvnega vladala tudi tam dol.

 Osončen, brečast ožji del oboka vrat....

 Našla sva nekaj rastišč planik....

V popoldanskem času nebo izza vrat ni bilo več modro....

 Zopet so tu planike...

 Seveda ne rastejo kar pod nogami ampak v steni, kjer fotograf stoji na ... ničemer in slika....

 Pri sestopu in odmoru na mehki travi, sva se kar naenkrat hitro pognala pokonci, ker sva  zaslišala silovito grmenje, kot da se je porušilo pol Raduhe. Nekje zgoraj iz ostenja Raduhe se je verjetno zgodil mogočen podor. Zadišalo je po žveplu in grmelo je nekaj minut, ko so se skale in drobir valili po gozdnaten pobočju nad nama. Postalo naju je strah, da se podor ne bo pravočasno ustavil. Grmenje se je nama oglušajoče in hitro približevalo tako, da sva že gledala kam pobegniti. Na grebenu kjer sva bila, se ni dalo kam umaknit, zato sva samo poslušala kaj se bo zgodilo in predvidevala, da bo kamenje zgrmelo v grapo pod nama. In res se je tako zgodilo. Nazaj gor nisva šla gledat, kaj se je zgodilo, da ne bi še kaj priletelo. Naj se umiri, bova drugič pogledala. Tale zahodna stena Raduhe je res precej krušljive narave.

 Sledil je še počasen spust nazaj do Rogovilca in namakanje utrujenih nog v osvežilni Savinji. Pa je za nama bil zopet en prijeten dan.

Tirske peči - III.

Izhodišče: Golte
Čas: 4.30 ure
Višinska razlika: okoli 800 m.
Včasih si je težko vzeti čas za kakšen pohod na vrhove naših planin. V tem nedeljskem popoldnevu  sva se tako spomnila Tirskih peči, ki spadajo v krajinski park, kot sem že večkrat omenila v prejšnih sestavkih.

Steza ni označena in poteka med pogosto markantnimi drevesi, po strmem ali  zelo strmem terenu.

Na dveh raztežajih je pot varovana z jeklenico, ki na tak način tudi označuje pravo smer pristopa. Na ostali poti pa je potrebno nekaj iznajdljivosti ter smisla za orientacijo in stezosledstvo, da najdeš pravo, pogosto očem nevidno stezico ali smer v steni.

Nekje na sredini najine poti sva občudovala mogočne stene Tirskih peči. V mesecu juniju so te stene krasili  rumeno  cvetoči avriklji, sedaj pa so od njih ostali le še mesnati zeleni lističi, ki jih pomanjkanje vode očitno sploh ne prizadene.

Pridni fotograf je beležil delček doživetij na najini stezi....

Seveda je moral pred tem vse to tudi sam preplezati..,

Samo na dveh res izpostavljenih mestih je pritrjena jeklenica, na zadnji ozki travnati polički na navpični steni pa je potrebno  malce domišljije, da lahko izstopiš s stene.

Za lepo fotografijo se je bilo potrebno potruditi.

  Teren je večinoma takole strm. Vse  je posuto z iglicami, kar pomeni rahlo drseči korak. Vzpon ni priporočljiv za nevešče takih terenov, skoraj bi se reklo brezpotij.

Da ljudje tu ne hodijo pogosto,  se je opazilo....res pravi pravcati naravni gozd je tu. Izredno lepo.

Iz stene sva izstopila blizu zadnje lovske preže zahodno od Medvednjaka
ter nato užila še prekrasno pašno idilo na vrhovih Golt.

Lepotice naše krave vsak dan uživajo v takšnem planinskem raju.

Eno jezerce na Golteh - namenjeno akumulaciji za napajanje živine.

Pa še jezerce pri Treh plotih - iz te vode pa bodo pozimi črpali snežni topovi na smučišču.

Tudi pridne čebele opravljajo svoje vsakodnevno poslanstvo-zima bo zopet dolga in huda...

Za konec sva se povzpela še do naravnega okna pod Alpskim vrtom na Golteh.  Tudi to okno ni povsem ob poti in pot do njega ni označena.

Tirske peči se res ne ponašajo z veliko nadmorsko višino, toda med njimi se čuti pridih strmih divjih gorskih pečin značilnih za naše visoke hribe..