Čaven in Golaki

Izhodišče: parkirišče pred tuneli nad Lokavcem

Čas hoje: 4-5 ur

Za danes sem si izbrala krožno pot : od tunelov nad Lokavcem, do Bavčarjevega doma na Čavnu, nato Kucelj na Čavnu ter nazaj mimo Male gore in po Srednje čavenski poti zopet do tunelov nad Lokavcem.

Torej ena  od številnih poti na Čaven se prične pred skalnatimi tuneli nad vasjo Lokavec po Srednje čavenski poti.

Pot je zelo položna, mehka ,posuta z borovimi iglicami in res paše na tak sobotni od sonca obsijan dan. Po kakšne pol ure hoje se del poti odcepi od Srednje čavenske poti  in  strmeje vzpne proti Bavčarjevi koči na Čavnu.

Po kratkem vzponu se odprejo  prekrasni travniki z pomladanskimi rožami kot so  narcise, avrikelj, petelinčki....ter razgledi nad Vipavsko dolino. Pod vrhom imenovanim Modrasovec na pogorju Čaven  že opazim Bavčarjevo kočo, ki  je lepo obiskana.

Pri koči so številni smerokazi za veliko različnih pešpoti, jaz pa sem nadaljevala pot proti Kuclju na Čavnu. Zopet malo dol in nato kratek vzpon na vrh imenovan Kucelj, kjer je nekaj planincev že uživalo v prekrasnem razgledu po primorskih planotah vse do tržaškega zaliva.

Nazaj sem se vračala po poti za Malo goro in kmalu se je prikazala idilična kočica na Mali gori, ki pa je žal bila zaprta. Če je koča odprta,  planinci lahko tu dobijo čaj.

Pot sem nadaljevala  zopet po razgledni Srednje čavenski poti. Steza se je vila ob steni Čavna, ponekod vklesana v steno, na enem predelu tudi varovana z jeklenicami.

Opazila sem plaz nad Lokavcem.

Nato je sledilo celo nekaj grobih melišč, apnenčasti skladi dajejo občutek kot da sem visoko v naših Alpah, čeprav se gibljem od 900 do 1200 m.

Gozdna steza je potekala skoraj zopet brez vzponov in spustov , mimo  prekrasnega  osamelega balvana ali kako naj mu rečem.

Po treh urah in pol sem se vrnila do avta in nato nadaljevala izlet do Male Lazne.  Vožnja po atraktivni avtomobilski cesti skozi nekaj skalnatih tunelov je hitro minila do Predmeje, od tu dalje pa proti vasi Lokve.

Na  poti med Predmejo in Lokvami  se sredi Trnovskega gozda nenadoma odpre velika jasa  imenovana Mala Lazna. Na koncu jase med bukovimi in smrekovimi gozdovi se skriva  koča v kateri ti ponudijo dobro domačo hrano. Tako okusnih palačink kot jih je tu pripravila oskrbnica koče, že dolgo nisem jedla.

Z jase vodijo številne poti,  med njimi v Veliko ledeno jamo, Mali Goljak, Mrzovec....Oskrbnik koče nam še pove, da je poleti tu polno italijanskih gostov, pozimi pa ogromno snega, ki je tudi v tej zimi 2010 skopnel šele pred kratkim, tako da je Velika ledena jama v mesecu maju še zaprta.

Z Male Lazne vodi ena pot do Iztokovega zavetišča pod Golaki, zopet idilična lesena koča z dobro hrano in prijaznimi oskrbniki.

Od koče do vrha Golakov je 40 minut hoje po gozdu, v katerem je polno skal. Skale so celo združene  v nekakšno zanimivo skalnato podlago, opazila sem tudi nekaj škrapelj.

Z vrha Golakov je čudovit razgled na Julijce na eni strani ter Notranjsko z njenimi planotami na drugi strani.

Trije možje v čolnu...

... da o ostalem sploh ne govorimo...

Tokrat sem bil povabljen na jadranje okoli Cresa. Stestirati je bilo potrebno novo jadro in to seveda lahko stori le uigrana moška ekipa, ki je primerno motivirana. In motivacije nam res ni manjkalo, saj je letos bilo le malo primernega vremena in časa. Do zdaj se je na naših jadrnicah večinoma delalo in jih pripravljalo za jadralsko sezono.

V petek popoldan sta me kolega dvignila na jambor, da smo namestili jadro tako kot je treba in pred tem ustvarili pogoje za namestitev, saj se je nekaj zatikalo. Za prvi test jadra smo nato takoj izpluli iz Omišlja na Krku da poiščemo malo vetra. Takoj nam je uspelo jadro natrgati, zato smo se vrnili v pristanišče in zopet sta me kolega dvignila gor, da sem jadro zakrpal. Utrujeni smo si privoščili obilno večerjo in šli zgodaj spat, da se spočijemo za izzive prihodnjih dveh dni.

Sobotno jutro nas je našlo že na poti proti severni obali Cresa. Sonce je vidno pridobivalo na moči, mi pa smo lovili veter v jadra in se trudili jadrati v načrtovanem kurzu.

Kmalu smo se uigrali kot ekipa, eden je bil za krmilom, drugi je skrbel za jadra, tretji pa je postoril vse potrebno na palubi ( in pod njo). Moram priznati, da nihče ni pretirano trpel, kajti jadra smo imeli kmalu natrimana, za krmilo pa je poskrbel najbolj zanesljiv mornar med nami - avtopilot.

Ko so prišli prvi močnejši sunki vetra, je šlo naše prednje jadro (genova) v franže, ker ga nismo uspeli pravočasno zviti. Tako smo imeli na naši poti še en problem manj, saj smo naprej jadrali le z glavnim jadrom.

Okrog tretje popoldanske ure smo prijadrali v Osor. Ker dvižni most, ki povezuje Cres in Lošinj, odprejo samo dvakrat dnevno (ob 9. in 17. uri), smo ta čas izkoristili za krajši ogled mesteca, okrepčevalno pivo in obvezno higiensko kopanje posadke. Plavanje in veslanje je potem bilo samoumevno. Morje je tokrat bilo dovolj osvežilno, zato smo bili po kopanju prijetno ohlajeni od sončne pripeke, ki nas je spremljala večino dneva.

Na drugi strani mosta smo najprej poiskali bencinsko črpalko, da bi bili pripravljeni, če bo naslednji dan res napovedano brezveterje ali močna tramontana v kljun. Ko smo napolnili z nafto vse razpoložljive kapacitete, smo odmotorirali do bližnjih Nerezin, kjer smo si lahko izbrali privez, ki nam je najbolj ugajal. V juliju ali avgustu bi bili srečni, če bi sploh dobili prost privez, sedaj pa je bil celo brezplačen.

Po obilni večerj je sledil obvezen pohod čez mesto, potem pa smo utrujeni pozaspali vsak v svojem kotičku barke.

Po opravljeni jutranji toaleti smo takoj izpluli na zadnjo etapo naše odisejade. Ker je bil za vse nas naslednji dan že deloven, smo morali poskrbeti za dovolj hiter tempo, da bi se pravi čas vrnili domov.

Samo eno jadro nam ni zadoščalo, zato je skoraj ves dan predel še motor.

Plohe so bile povsod krog in krog, ko smo se bližali Krku; a nas ima Bog rad, pa nam je omogočil, da smo si lahko privoščili ob Plavniku še eno kratko kopanje, nato pa smo se mimo vseh teh grozečih oblakov popolnoma suhi pripeljali v domačo luko. Z mislimi sem že v prihodnjem vikendu, ko bova z ženo spet na morju - tokrat na svoji barki.

30.maraton Radenci

Samo polmaraton sva odtekla, 21098 m  ampak uradni naziv prireditve  je  30.maraton Radenci.

Organizatorji polmaratona zelo očitno niso verjeli uradni vremenski napovedi, ki je obljubljala velike količine dežja in spremljajoči veter in so nam kar poškropili poti, da tekači ne bi tekli v prahu makadama.

Imeli so prav - dežja ni bilo. Odslej bomo o vremenu spraševali le še gasilce - po možnosti te iz Radencev!

Ali se splača vstati  na sobotno jutro, v  zlati rani jutranji uri,  ko uradna vremenska napoved obeta dež,   pogled v nebo nabito s težkimi deževni oblaki pa tudi enako?

Seveda, da greš v naliv in veter odtečt dobrih 20 km v drugi konec Slovenjie?  In z mislijo, da sem že cel teden vnaprej neumno preverjala  vreme ob večkratdnevnem klikanju v vsevedni računalnik, če bi si slučajno vreme le premislilo in nam naklonilo malo sončka?

Niti v zadnjem delčku  duše se mi ni  porajalo takšno vprašanje o smislu takih in podobnih akcij. Sem pa se že vprašala zakaj se mi takšne dileme ne porajajo.

Verjetno zaradi naslovnih verzov najinega bloga...Zunaj pa dež in zeleno sonce....in voda na ustnicah...in grem; svet pod lahkimi koraki, misel nad oblaki.

Zaradi sanjavih misli nad oblaki, zaradi veselja nad premagovanjem težnosti zemlje in doživljanjem svobode, zaradi preiskušanja svojega telesa in duše, se poraja užitek ob uporni moči svojega  bistva proti vsemu, kar teži  v podrejenost ali žalostno pritlehnost. In seveda ob zavedanju, da sem v bistvu le nihče ob pogledu na veličastno stvarstvo našega Stvarnika.

Takole sva oblekla nove tekaške hlačke in majico našega velikodušnega sponzorja z mislijo, da bo nov material zadržal mokroto, ki naj bi pršela z neba,  nama pa pripomogel  hitre lahkotne noge. Bistvo je pozitivna misel, ki je vedno bila in bo tudi v bodočnosti pol uspeha.

Tek  je minil presenetljivo prijetno, namesto običajne vročine, ki smo jo premagovali v prejšnjih letih, je bilo tokrat prijetnih 11 stopinj Celzija, ki so motile verjetno le 'ta črne favorite' iz Kenije, ki so zato zaostajali za svojimi najboljšimi dosežki, medtem, ko smo jih navadni rekreativci celo izboljševali.

Tudi postojanke z okrepčilnimi pijačami ob progi so bile letos še bolj na gosto, zato nihče ne more reči, da je po krivdi organizatorjev trpel žejo.  Dežja v času tekme ni bilo, vreme skoraj idealno, če odštejem občasni veter v sunkih čez prekmurska polja.

Moj končni čas pretečenega polmaratona mi je bil  zadovoljiv, čeprav pa sem si rekla, naslednjič  bo res potrebno odteči cel maraton,  ker rezerv je še bilo.....

Po prihodu v cilj sva iskala znane obraze vendar smo se vsi nekako porazgubili in ker je obljubljeni dež končno začel pršeti, sva se tudi midva odpravila proti domu in zapustila prekmurska polja in ravnice, z mislijo, da se drugo leto zagotovo zopet vidimo, če ne še prej , seveda.

Breginjski Stol (ali Kobariški Stol)

Izhodišče: vasica Breginj

Čas hoje : 3h navzgor do vrha  in 4ure sestopanja po grebenu in v Staro Selo.

Naše domača planinska sekcija je organizirala prekrasen izlet na  Breginjski Stol ali Kobariški Stol mu tudi pravijo, čeprav leži nad obmejno vasjo Breginj,  ne nad Kobaridom. A nam je vseeno, kako se imenuje in nam ni mar za krajevne zdrahe okrog imena - važno je, da smo zopet v enem lepem kotičku Slovenije.

Vodič nam je prizadevno razlagal zgodovino krajev ob Soči, ter nam kazal s soncem obsijane vrhove, ki so bili v našem vidnem obsegu (Matajur, Mijo, Krn ...)  tako, da nam je vožnja ob bistri , zeleni Soči hitro minila.

Iz vasice Breginj smo opazovali visok Breginjski Stol (1670 m). Vrh se nahaja v najdaljšem 35 km dolgem grebenu v Julijskih alpah. Naš vzpon smo pričeli izpred cerkve v Breginju po položni cesti. S ceste se je kmalu odcepila pot za Muzec, naša pot pa se je pričela skozi bukov gozd strmeje dvigati proti cerkvici Svete Marjete.

 Kmalu smo iz gozda prišli na razgledna travnata pobočja, kjer smo občudovali prelep pogled v breginjski kot ter vrhove, ki ga obdajajo. Pot je bila precej strma toda speljana po lepih ključih in v pogledu nazaj smo opazovali naš greben po katerem smo se vzpenjali.

Na vrhu grebena so nas pozdravile zaplate snega in megla, ki nas je tokrat prehitela, a nam vseeno ni uspela v popolnosti zakriti prekrasnega pogleda na kaninsko pogorje.

Razgledi  so se nam vsekozi zapirali in odpirali in ta ples meglic je našo pot naredil šem bolj skrivnostno.

Ko smo prilezli do vrha, je bil ta popolnoma v megli, tako da smo oddajnik, ki je postavljen gori, videli šele, ko smo skoraj trčili obenj.

A megle so še vedno prihajale  in odhajale in razgledi so bili še vedno redki kot dobitki pri nacionalni loteriji, zato pa toliko bolj sladki.

Nato je sledil spust po grebenu v Staro Selo.  Po poti smo lahko neprestano opazovali ali breginjsko dolino  na eni  ali soško na drugi strani ter kopico zasneženih gora, ki jim kljub skupnemu trudu za večino nismo vedeli imen, saj v teh krajih nismo kaj prida doma, ker so nam Štajercem pač odročni.

Vedno pa smo prepoznali smaragdno zeleno Sočo,  pod seboj, ki je nedvomno lepša od naše domače Savinje ob kateri si mnogi poleti hladimo vroče dneve.

Pot v dolino je speljana precej položno in vodi mimo travnikov, ki so v teh dneh polni žefranov in nunk.  Tole pa je avrikelj, ki smo ga poslikali, ko je ob poti s strme skale opazoval karavano, ki se je leno premikala mimo.

Dan je prijetno minil in na avtobusu, ki nas je vozil proti domu, misel ni mogla preskočiti želje, da je treba ta del Slovenije kmalu spet obiskati; idej kdaj in kako nama seveda še ne manjka!

VIII. Čigrina regata

Ta regata je ena tistih, ki se je z ženo redno udeležujeva. To je memorialna regata Miru Muheku, enemu največjih hrvaških jadralcev, skiperju Hrvatske Čigre, ki je umrl pred osmimi leti. Od njega sva tudi črpala večino jadralskega znanja, ki ga premoreva; z leti druženja na morju smo se spoprijateljili, zato sva z njegovo smrtjo bila tudi midva prizadeta.

Tokrat je organizator Mladen Šutej rezerviral 10 jadrnic Elan 340 v Jezerih na Murterju, kjer je bil tudi start prve in cilj zadnje etape regate.

I. etapa; četrtek, 15.aprila 2010:

Start prve etape je bil pred Jezeri med dvema otočkoma na izhodu v Murtersko morje. O vetrovih raje ne bi pisal; se pa v glavnem niso držali uradne napovedi, ki smo jo nekateri 'ta resni' jadralci sneli z interneta. Pa itak veter med otoki piha drugače kot na odprtem morju, zato smo vsi v začetku iskali neko svojo sapico; in tako smo se razpršili po regatnem polju in šele Zmajanski kanal nas je uspel kolikor toliko spet zbrati na kup. Tam pa je veter končno postal močnejši, konstanten - zato je bilo potrebno pokazati vse svoje znanje uravnavanja jader in izbrati primerno taktiko na poti k zmagi. Naša se je izkazala za napačno, zato smo pristali brez konkurence na zadnjem mestu. Naš krmar je zato cel večer v Rogoznici (Marina Frapa) hodil naokoli 'oblačnega' razpoloženja; malo se je posipal s pepelom krivde, ker tokrat nihče ni ugovarjal njegovi zamisli, kako bo 'nadmudril' konkurenco. Seveda je že delal plane za naslednjo etapo.

Marina Frapa pa je ena najbolj snobovskih inseveda najdražjih marin na hrvaškem. Zato se da videti jahte, ki se so večji od trajektov; tisti snobi, ki pa se trudijo biti vedno najbolj inn pa se že nekaj let vozijo po svetovnih morjih z jadrnicami, ki jim komaj vidiš do vrha jambora; vse pa so strašansko dolge. Eno teh sem poskušal ujeti v objektiv, pa ni ratalo, ker je bil pomol prekratek...

Takole je marina predstavljena v njihovem prospektu. Privlačno, na čudoviti lokaciji z izhodiščem nekje na sredini Jadrana, ni kaj očitati projektantom; naredili so dobro marino.

Nad marino pa je jezerce Zmajevo Uho, biser, ki je vedno bolj ogroženo s prodorom pohlepne civilizacije.

Še pred leti je bil to meditacijski raj, tišina mirne vode je privabljala samotne kopalce, ptice so tu spletale svoja gnezda in tako bi tudi ostalo, če bi takrat zmagali naravovarstveniki.

Potrudili smo se in zvečer obiskali tudi Rogoznico, mestece na otočku nasproti marine, ki so ga povezali z nasipom takoj, ko ni bilo več nevarnosti vpadov barbarskih hord s celine. Predsezonski mir ugodno vpliva na naše počutje in posedanje pred enim od lokalov nam prija kljub temu, da še ni korzo poln kot smo vajeni med sezono. Zato pa lahko pogovor nemoteno steče brez tistega znanega: "Ej, a si videl..?"

II. etapa, petek, 16. aprila 2010

Takole smo zjutraj zapuščali Frapo, sproti nabirali 'cuker' s pomočjo velike riževe čokolade in razmišljali o tem, kaj nam prinaša dan v katerem bomo zapluli proti Kornatom.

Regatni odbor se je odločil, da bomo start preložili tako lokacijsko kot časovno, kajti vetra ni bilo niti za vzorec. Motorji so zaspano zapredli v jutranjo sivino dneva (za jadralce je ob desetih še zelo zgodnja ura, kajti ...eh, ne bomo o tem...) in se prestavili ob vzhodno obalo Žirja, kjer smo izvedli startno proceduro kot je treba.

Startamo vedno dobro in tako smo se kmalu oddaljili od ostalih in upali, da bomo znali obdržati vodstvo. To nam je dolgo tudi uspevalo, saj smo se res posvetili jadrom, vetru in morju. Na koncu pa smo bili samo sedmi, kar zgleda na prvi pogled slabo. Vendar ne smemo pozabiti, da naši rivali niso priplavali po župci, ampak imajo večinoma vsi več milj za krmo, kot pa jih imamo mi. Pa tudi njihove ekipe so stalne, uigrane, medtem ko mi še dvakrat nismo bili v istem sestavu. V našem okolju je očitno težko najti pet jadralcev, ki bi imeli čas za regate. Tako se nam zdi, da kolegi s hrvaške teh problemov nimajo.

Piškera, edina marina v Kornatih, pa je nesporno lepa; v predsezoni še bolj pride do izraza njena slikovitost. Zeleni in cvetoči pejsaži so izziv za umetnike vseh strok, pomenijo počitek utrujenim ribičem, premraženim in izmučenim pomorcem ter zasanjanim potepuhom vseh profilov in branž.
Vonj po žajblju se je mešal z vonjavami slanega morskega zraka, na hitro prebujajočega se cvetja pestre makije in vlago nevihte, ki je bila nekja daleč na zahodu. Bili smo edini gostje marine, dokler ni pristala jadrnica še z enimi uživači...

Zvečer, ko se morje umirja in dan počasi ugaša, je čas, ko preverjamo vreme za naslednji dan. Takrat se povzpnemo nekam višje in pregledujemo obzorje. Z veliko zanesljivostjo lahko predvidimo, kaj nas čaka v naslednjem dnevu.

Ker so pejsaži lepi, ne ostane le pri opazovanju vremena, ampak sva obhodila vse kotičke majhnega otočka (Panitula) na katerem stoji marina.

V aprilu so kornatski otoki še zelo zeleni. Rožicam se mudi zacveteti, živeti in se razmnožiti še preden žgoče sonce zatre kopensko življenje in zaživi prelep podvodni svet.

Med vso to krasoto pa se pasejo ovce. Ne vem, kako jim uspeva, da se skrijejo pred vsemi modernimi pirati.








III. etapa, sobota, 17. aprila 2010

Zadni dan je bil start v ozkem prelivu med Piškero in Lavso ob zmerni burji, kar je vneslo obilo živčnosti med krmarje in neugodnega občutka med posadke, kajti zavedali smo se, da je od dobrega starta zelo odvisen tudi končni plasma, saj je v takih pogojih težko nadoknaditi morebitni začetni zaostanek.

Če bi tisti, ki nam je jadrnice posodil, bil takrat navzoč, bi gotovo petkrat premislil, preden bi jih še posojal za regate. Šlo je namreč zelo na tesno, ko so se jambori skoraj prepletali s svoimi vrhovi in so se jadra upogibala od strahu, da se zataknejo ob sosednjo krmo.

A se je vse srečno izšlo prav za vse, za nas še posebno, saj smo zopet izjadrali med vodilno trojico.

Tokrat smo končali na petem mestu, kar je boljše od pričakovanega, saj je bila konkurenca res močna in vsaka taktična napaka pomeni ponavadi nenadomestljiv zaostanek.

Sezono letošnjih regat smo torej odprli, kot se spodobi.

Več fotografij: http://www.panoramio.com/user/1671432/tags/Muhekova%20regata

Rakov Škocjan

Izhodišče: dom ali hotel v Rakovem Škocjanu

Čas hoje: 3-4 ure

V soboto smo se udeleženci Madeire zbrali na kratkem izletu po Rakovem Škocjanu. Imeli smo dobro vodičko, ki nas je popeljala po poteh Rakovega Škocjana ter nam razlagala zgodovino tega kraja ter nas vodila od Malega naravnega mostu do Velikega naravnega mostu in še vse po vseh potkah naokrog in še malo v vhode jam. Ko opazujem vode , sem vselej začudena nad silo in množino vode, ki pridrvi v požiralnike ali ven iz njih. Hodili smo tudi mimo idilično zelenih livad z malimi jezerci, pokukali v jame, kjer voda izginja v požiralnike. Če sem si prav zapomnila , v teh jamah priteče iz zunajnega sveta reka Unica, ki se v sklopu teh jam in Planinski jami združi s Pivko. Ta priteče na plano zopet  na Planinskem polju kot Pivka in nato na koncu Planinskega polja zopet ponikne v podzemni svet in končno  priteče na površje kot Ljubljanica v Močilniku.

Na koncu smo se okrepčali v restavraciji in zopet obujali spomine na naše potovanje po Madeiri.

Tošč in Polhograjska Grmada

Izhodišče: Mačkov graben nad Polhovim Gradcem
Čas hoje: 2h navzgor ter 1.30 ure navzdol čez Setnico

Polhograjsko Grmado in Tošč sva vključila v nedeljsko popoldne. Vremenska napoved nama ni zvenela naklonjeno, a sva kljub temu vzela pod pod noge - malo pospešeno, da se vrneva preden grozeči oblaki izlijejo svoj tovor na naju... Avto sva pustila v spodnjem delu Mačkovega grabna, ter nato med naglim vzpenjanjem opazovala lične hišice ob poti ter uživala ob šumenju slapov, ki se prelivajo čez lične jezove. Cesta je kmalu izgubila asfaltno prevleko in pot sva nadaljevala po kolovozu s katerim sva prispela na razgledno travnato senožet, kjer so edino malo ravnico v celoti zasedle zgradbe kmetije Jelovčnik. Steza od tam vodi v gozd, malo po ravnem, malo navzgor; za studencem pa kar strmo navkreber in že sva bila pred turistično kmetijo Gonte. Kažipot naju je najprej zvabil na Tošč, le 35 minut hoje je obljubil do vrha Tošča(1021 m). Po lepi grebenski poti, občasno zelo razgledni, sva prispela na vrh. Zaradi meglic v daljavi, je pogled segal le do bližnjih dolin in hribov. Nato spust nazaj, malo sva posedela na klopci in uživala v pogledu na Grmado in številne hribčke s cerkvicami ter dolino pod seboj. Zelo hitro sva bila zopet pred turistično kmetijo Gonte, kjer sva se okrepčala, nato pa na drugo stran navzgor na Grmado. Po kratkem spustu skozi gozd, se nato pot strmeje vzpne ob severnem delu Grmade. Tu je delček poti proti vrhu (brez potrebe) celo varovan z jeklenicami. Na razglednem vrhu Grmade(898 m) je postavljena ploščad za lažjo orientacijo. Vrh je res zelo razgleden in kar žal mi je bilo, da so nebo prekrivali težki oblaki in se ni videlo daleč. Videla sva sicer Stol v Karavankah in Kamniške Alpe in tudi to, da so se tam prav tako podili težki črni oblaki. Navzdol sva šla po drugi strani Grmade. Zanimivo mi je bilo, da je steza z vrha bila tako polna nekakšne mivke in drobnega kamenja. Kmalu sva prispela v gozd, občudovala visoke borovce ter nato še malo po gozdu in navzdol do vasi Setnice. Nadaljevala sva pot, se zaklepetala in kar sledila markacijam za Polhov gradec. Rezultat tega je bil seveda ta, da sva v dolino prišla naravnost v mesto in zato je bilo treba iti nazaj do Mačkovega grabna in najinega avta kar po glavni asfaltni cesti. Zato pa sva si ogledala še Polhov Gradec in opazila veliko urejenih smerokazov, ki so obiskovalce planin vabili na pohod po različnih hribčkih.

Zopet sva si dan obogatila z lepim izletom v naravo. Prve dežne kaplje sva dočakala že pod varno streho avta na poti domov.