Caminito del Rey je precej znana in dobro obiskana pot na področju sotesk El Chorro
zato sva vedela, da je to nekaj, kar je gotovo vredno ogleda.
Čas pohoda: okoli 2 ure v eno smer
Ker je naslednji dan bila sobota, sva domnevala, da bodo dobre lokacije za prenočevanje ob soteski El Chorro zasedene, zato sva prespala malo pred sotesko ob neprometni cesti skozi nasad oljk na Vetrnem vrhu. Na njem so tudi vetrnice, ki neutrudno proizvajajo elektriko.
Vetrni vrh to noč ni opravičil svojega imena, zato sva imela prijetno in mirno noč.
Naslednje jutro sva videla, da sva se glede prenočevanja dobro odločila, saj je ob jezerih pred sotesko El Chorro, kjer se nahaja ta znamenita pot, bilo polno parkiranih avtodomov.
Caminito del Rey je množično obiskovana pohodna pot skozi globoko sotesko.
Vstop v sotesko je s severa in izstop na južni strani.
Pot je dobro zavarovana in vodi po stezah, ki so pritrjene na stene soteske.
Vstopnina znaša 18 € na osebo, kar je sicer veliko, vendar imajo tudi veliko stroškov z vzdrževanjem poti in za zagotavljanje varnosti obiskovalcev na njej.
Nekoč je bila tukaj pot za rudniške delavce (ki je ponekod še vidna) in so jo uporabljali tudi domačini, kasneje pa že tudi prvi turisti. Ker pa pot ni bila varovana in slabo vzdrževana, je prihajalo do mnogih nesreč. Zato so jo leta 2000 zaprli in je bila ponovno odprta šele po obnovi leta 2015.
Kanjon je zelo lep in atraktiven.
Tu se približamo visečemu mostu, ki je gotovo največkrat fotografiran.
Pod sedanjo, na novo postavljeno stezo, se ponekod vidijo ostanki stare steze.
Na visečem mostu marsikomu ni prijeten pogled na razpenjeno vodo v globini.
Za prvim visečim mostom pri izhodu iz kanjona gradijo še en dolg viseči most.
Ta bo omogočil, da se bo steza izognila najbolj nevarnemu delu poti,
kjer z nestabilne stene kanjona pogosto frči odpadlo kamenje.
Pred izhodom iz soteske pa sva zavila še malo po svoje po stezicah, ki jih tu uporabljajo plezalci,
ki plezajo po številnih stenah tu naokrog. Tukaj so res lepo speljane smeri različnih težavnostnih stopenj. Midva pa sva osvojila še bližnji vrh nad kanjonom.
Na koncu poti so trgovinice s spominki in okrepčevalnice.
Od tod vozijo tudi avtobusi nazaj na izhodišče. Vse je lepo organizirano.
Dneva pa še ni bilo konec. Sledilo je mesto Antequera, kjer sva dopolnila najine zaloge pitne vode iz javnega mestnega vodnjaka, se oskrbela s hrano ter šla obiskat še dolmene v mestu.
Najprej sva obiskala muzej, kjer so predvajali poučen film o njihovi gradnji. Bil nama je všeč.
Sledil je ogled dveh dolmenov ( dolmen de Viera, Dolmen de Menga).
V Španiji jih je precej, vsi pa so nastali okoli leta 3000 pred n.št.
Na spodnji sliki je pokrajina z dolmeni za mestom Antequero.
Še vedno ni pojasnjen način njihove gradnje, zakaj so jih postavljali, kaj so z njimi želeli sporočiti bodočim rodovom ... kdo so bili graditelji, komu so bili namenjeni.
Kaj pomenijo simboli vrezani v kamne?
Jasno je le to, da je bilo za takratne ljudi pomembno zgraditi trajne spomenike svoje kulture.
Pot: večja krožna pot po naravnem parku Torcal de Antequera
Področje ima pogosto meglo in močan veter, nahaja se na okoli 1200 m. Midva sva včeraj tukaj našla le gosto meglo in močan orkanski veter, zato sva ogled El Torcala prestavila na danes. 
Poti skozi kraški labirint je več, pričnejo se od spodnjega ali zgornjega parkirišča. 
To pa so zložene skale iz najine podaljšane poti.
Nekje med skalnimi stolpi sva srečala ameriški par, pa smo fotografirali drug drugega.
Objave
