Španija: pot Caminito del Rey, dolmen Antequera

  Caminito del Rey je precej znana in dobro obiskana pot na področju sotesk El Chorro 

zato sva vedela, da je to nekaj, kar je gotovo vredno ogleda.

Čas pohoda: okoli 2 ure v eno smer  

 Ker je naslednji dan bila sobota, sva domnevala, da bodo dobre lokacije za prenočevanje ob soteski El Chorro zasedene, zato sva prespala malo pred sotesko ob neprometni cesti skozi nasad oljk na Vetrnem vrhu. Na njem so tudi vetrnice, ki neutrudno proizvajajo elektriko. 

Vetrni vrh to noč ni opravičil svojega imena, zato sva imela prijetno in mirno noč.

 Naslednje jutro sva videla, da sva se glede prenočevanja dobro odločila, saj je ob  jezerih pred sotesko El Chorro, kjer se nahaja ta znamenita pot, bilo polno parkiranih avtodomov.

Caminito del Rey je množično obiskovana pohodna pot skozi globoko sotesko. 

Vstop v sotesko je s severa in izstop na južni strani.

Pot je dobro zavarovana in vodi po stezah, ki so pritrjene na stene soteske. 

Vstopnina znaša 18 € na osebo, kar je sicer veliko, vendar imajo tudi veliko stroškov z vzdrževanjem poti in za zagotavljanje varnosti obiskovalcev na njej.

Nekoč je bila tukaj pot za rudniške delavce (ki je ponekod še vidna) in so jo uporabljali tudi domačini, kasneje pa že tudi prvi turisti. Ker pa pot ni bila varovana in slabo vzdrževana, je prihajalo do mnogih nesreč. Zato so jo leta 2000 zaprli in je bila ponovno odprta šele po obnovi leta 2015.

Kanjon je zelo lep in atraktiven. 

Tu se približamo visečemu mostu, ki je gotovo največkrat fotografiran.

Pod sedanjo, na novo postavljeno stezo, se ponekod vidijo ostanki stare steze.

Na visečem mostu marsikomu ni prijeten pogled na razpenjeno vodo v globini.

Za prvim visečim mostom pri izhodu iz kanjona gradijo še en dolg viseči most.

Ta bo omogočil, da se bo steza izognila najbolj nevarnemu delu poti, 

kjer z nestabilne stene kanjona pogosto frči odpadlo kamenje.

 

Pred izhodom iz soteske pa sva zavila še malo po svoje po stezicah, ki jih tu uporabljajo plezalci, 

ki plezajo po številnih stenah tu naokrog. Tukaj so res lepo speljane smeri različnih težavnostnih stopenj. Midva pa sva osvojila še bližnji vrh nad kanjonom. 

Na koncu poti so trgovinice s spominki in okrepčevalnice. 

Od tod vozijo tudi avtobusi nazaj na izhodišče. Vse je lepo organizirano.

Dneva pa še ni bilo konec. Sledilo je mesto Antequera, kjer sva dopolnila najine zaloge pitne vode iz javnega mestnega vodnjaka, se oskrbela s hrano ter šla obiskat še dolmene v mestu. 

Najprej sva obiskala muzej, kjer so predvajali poučen film o njihovi gradnji. Bil nama je všeč.

Sledil je ogled dveh dolmenov ( dolmen de Viera, Dolmen de Menga). 

V Španiji jih je precej, vsi pa so nastali okoli leta 3000 pred n.št.

Na spodnji sliki je pokrajina z dolmeni za mestom Antequero.

Še vedno ni pojasnjen način njihove gradnje, zakaj so jih postavljali, kaj so z njimi želeli sporočiti bodočim rodovom ... kdo so bili graditelji, komu so bili namenjeni.

 Kaj pomenijo simboli vrezani v kamne? 

Jasno je le to, da je bilo za takratne ljudi pomembno zgraditi trajne spomenike svoje kulture.

_________________

 

 

Španija: andaluzijski mesti Zahara in Ronda

 Zgodaj zjutraj sva zapustila Portugalsko in se odpeljala nazaj v Španijo.

 Tokrat obiščeva še dve slikoviti mesti v Andaluziji. 

Zahara de la Sierra, majhno in slikovito mesto leži na pobočju hriba pod ostanki stare mavrske trdnjave.(naslovna slika).

Ulice v mestu so ozke in strme, zato je bolje da v njega ne siliš z avtom, če ni nujne potrebe. Kljub ozkim ulicam poteka promet  večinoma v obe smeri, kar lahko postane za tujce mimogrede zelo mučno in razburljivo. Sicer pa v mestu vlada mirno in tradicionalno vzdušje.

Pogled na okoliške gore in umetno jezero Zahara El Gastor je kot iz reklamnega plakata.

Kasneje obiščeva še bolj poznano in bolj obiskano mesto Ronda. 

To je tudi eno od belih andaluzijskih mest, vendar je zaradi svoje edinstvene lege na robu globoke soteske El Tajo med bolj turističnimi mesti.

Obe strani mesta čez sotesko povezuje most Puente Nuovo s katerega so lepi razgledi.

Sprehodiva se po ulicah mesta, ki pa so zelo živahne zaradi turističnega vrveža, 

za katerega se zdi, da tukaj nikoli ne zastane.

Ronda velja za eno najstarejših mest v Španiji in ima tudi eno izmed najstarejših aren za bikoborbe. 

Midva pa nadaljujeva pot proti kanjonu El Chorro. 

 

______________

 

Portugalska: Algarve, pot Seven Hanging Valleys

              Noč in jutro sta bila jasna. V teh dnevih so bila jutra hladna, le med osmimi in desetimi stopinjami. Takoj ko je posijalo sonce, pa se temperatura povzpne nad 20 stopinj.    

Pot Seven Hanging Valleys je lepo opisana na blogu Potujoči brlog, od katerega pogosto dobivava ideje, 

kaj zanimivega si bova ogledala na najinih potovanjih. 

Pred začetkom poti je veliko parkirišče, kjer je možno tudi prenočiti, 

če poseduješ ustrezno opremljeno vozilo.

 Pot je dolga okrog sedem kilometrov v eno stran. Midva sva potrebovala pet ur za celoten pohod. 

Večina turistov se sprehodi le do prvih klifov ali prve plaže. 

Na vsako pot se vedno odpraviva v jutranjih urah in to se nama obrestuje. 

Zato sva v eno stran hodila sama in občudovala kreativnost narave. Res je bilo lepo. 

Hodila sva počasi, nazaj grede pa je bila to hitra hoja z vmesnim kopanjem na izbrani plaži. 

Za obujanje lepih spominov na to pot, pa sva tokrat tudi zelo veliko fotografirala.

Bilo je lepo in sedaj gremo dalje. 

 

_____________

 

 

 

 

Portugalska: področje Algarve, Arco da Albandeira

 Regija Algarve je zelo znana turistična pokrajina na Portugalskem. 

 Portugalska obala je znana po lepih peščenih plažah pod visokimi klifi 

in najprej sva si jih ogledala prav tukaj.

Najprej sva šla pogledat menda najdaljšo plažo v državi, Praia da Falesia. Nič posebnega se nama ni zdela. Dolga mivkasta obala ter v ozadju plaže razčlenjene visoke planote.

Zato sva se zapeljala dalje do Arco da Albandeira. Tu pa so se pričeli tisti lepi klifi.

Potrebno je še omenit, da v Algarvi ni dovoljen dostop avtodomov do obalnih plaž. 

Videla sva znake za prepoved, vendar na tem področju Arco da Albandeira, kjer sva bila midva, nekateri avtodomarji prepovedi niso upoštevali. 

Sprehodiš se lahko ob obali, povsod so pešpoti in občuduješ prelepo pokrajino.

Med klifi se raztezajo lepe plaže.

Tako sva najprej prehodila štiri kilometre obale do začetka druge poti. Seven Hanging Valleys, ki sva jo imela v načrtu za naslednji dan.

In tako je nastalo nekaj slik za spomin.

Klifi v tej regiji so večinoma sestavljeni iz apnenca, sedimentne kamenine, ki nastane iz ostankov morskih organizmom, npr školjk. Te so veliko kje vidne tako da dobesedno hodiš po njih. 

Plaže in klifi so večinoma v zlato oranžnih odtenkih.

Apnenec zlahka erodira in tako nastanejo različne tvorbe, jame, stolpi, loki.

Pokrajina je resnično lepa. V tem dnevu pa tudi ni bila turistično oblegana, tako da sva po vsej poti hodila sama in tudi lepo plažo sva imela tokrat v posesti sama. Prenočišče je potrebno izbrati precej stran od obale ali pa na parkiriščih, kjer je to dovoljeno. Midva sva imela srečo in našla mali prostor za prenočevanje precej blizu obale.

 

__________________