Mrzlica

  Pot: gornje Trbovlje, Ostenk, Kunkelj, Mrzlica ter približno po enaki poti nazaj

Čas: okoli 2,30 ure navzgor  

 Na Mrzlici sva bila že večkrat s savinjskimi pristopi, zato sva za spremembo tokrat izbrala pot iz Trbovelj. Tu še nisva hodila. Avto sva pustila nad Trbovljami nekje ob cesti, ki vodi do Ostenka. 

Nekaj časa sva hodila ob cesti, nato pa po poti, ki občasno zavije v gozd. Kmalu se pred nama prikaže vas Čeče z Mrzlico v ozadju.

Na zgornji ter spodnji sliki so travniki nad Čečami in pogled proti Kumu.

Za vasjo Čeče steza vodi skozi gozd navzgor do vršnih travnikov na pobočju Mrzlice. 

Snega v dolinah že zdavnaj ni več, tu pa ga je še vedno dovolj.

 

Mrzlica (1122 m).

V tem jasnem dnevu je bila vidljivost odlična.

V Savinjski dolini so se dopoldne meglice zadrževale še nekaj časa.

Koča pod vrhom pa je bila danes, na zadnji dan leta 2025, zaprta.

Nenadoma je megla nad dolino izginila in Savinjska dolina se je prikazala kot na dlani. 

Midva pa sva se odpravila nazaj na drugo stran proti Trbovljam. 

Današnja pot na Mrzlico je bila prav prijetna, zato je verjetno, da jo bova še kdaj ponovila.

 

________________

 

Veliki Travnik

 Pot: Grunti nad vasjo Rastke, bolnica Mrzle vode, Veliki Travnik ter nazaj

Konec decembra je sneg zopet pobelil našo deželo. V nižinah ga je bilo le za slabo reklamo,

zato je bilo potrebno iti malo višje; vsaj nad 600 m nadmorske višine. 

Bil je meglen, vetroven ter mrzel dan. Temometer na izhodišču je pokazal minus 5 stopinj.

Z višino se je snežna oddeja debelila, snega je bilo okoli 30 cm. 

Pridno sva delala gaz mimo bolnice Mrzle vode do koče na Velikem Travniku ( 1637 m).

Na vršnem področju Travnika je močan veter spihal sneg v zamete ob rob gozda.

V tem dnevu pred nama ni bilo stopinj.

Temometer na koči je kazal minus 10 stopinj in ob močnem severniku sva hitro sestopila nazaj v zavetje gozda.

Z ivjem okrašena drevesa so pričarala pravljično vzdušje. Kljub mrazu in vetru je bilo resnično lepo zopet občudovati  belo naravo.

Že v naslednjem dnevu pa se je vremenska situacija zelo spremenila. Tokrat sva se na Travnik napotila s smučmi.

Iz jutranjega minusa se je temperatura že v dopoldnevu dvignila na 8 stopinj.

Na tak topel dan koča na Travniku ni več samevala kot včeraj. Obiskovalcev je bilo veliko.

Sneg se je hitro topil, vendar je nama uspelo opraviti kar lep spust nazaj na izhodišče. Doline pa so ta dan bile zopet zavite v meglo.

Ker se je odjuga nadaljevala tudi naslednje dni, 

bo za novo smuko potrebno počakati do nove snežne pošiljke.

______________

 

Zavižan

Pot: Oltari, vhod v nacionalni park, pot "Trag čovjeka", Zavižan,

ter nazaj po poti "Staza izvori", Oltari;

 

Razmere: večinoma kopno, nad 1300 m v zametih in severnih pobočjih strnjen sneg, 

dolžina poti navzgor okoli 9 km;  

Na izhodišču so bile planjave pomrznjene in temperatura nekaj stopinj pod ničlo.

Z višino se je otoplilo, stopala sva po poučni poti "Trag Čovjeka".

Najina pot se je nato priključila poti, ki vodi od morja navzgor (od Gornje Klade). 

Po tisti poti sva se lansko leto podala na vrh in takrat je bilo v tem času vsaj meter snega. 

Steze so bila zametene s snegom, zato sva se pogosto vzpenjala po suhozidih, da sva se izognila napornemu gaženju globokih zametov.

 

 Letos je situacija popolnoma drugačna.

Izvir dobre pitne vode na Ciganišču.

Po štirih urah hoje sva stopila na rob planote, kjer se nahaja koča in meteorološka postaja na Zavižanu. Pogled proti morju je čudovit. Morda prav zato rada prideva sem gor.

Pogled proti koči Zavižan ter spodaj proti morju: v ospredju otok Rab.

Pogled po Velebitu dalje, kjer vodi znana Premužičeva staza.

Dom na Zavižan je odprt celo leto, v njem je stalna meteorološka postaja, 

zato je možno dobiti poceni prenočišče, če si član planinske zveze.

Za pot nazaj sva izbrala "Stazo izvori".

Tudi ta je prelepa z mnogimi skalnimi skolpturami.

Medvedovih stopinj letos nisva opazila. Pot navzdol je trajala dobre tri ure. 

Steza vodi večinoma po osojnih predelih gozda, zato je bil sneg tudi popoldan še pomrznjen.

Zadovoljna z lepo preživetim dnevom sva se spustila do morja, kjer sva poiskala primeren prostor za potreben počitek in okrepčilo.

 

______________
 

Snežnik

 

Pot: Sviščaki, Snežnik in nazaj

Razmere: na izhodišču kopno, od polovice poti dalje pomrznjeno, ledeno ... zimsko

Pogled proti morju je pokazal meglo.

Proti vrhu je steza poledenela.

Pogled navzdol proti Malemu Snežniku.

Pozimi je koča ob sobotah in nedeljah odprta, če vremenske razmere to dopuščajo.

Snežnik (1796 m).

Na vrhu počakava dva pohodnika, ki ju vidiva prihajati iz smeri Krasna. 

Nagrajena sva z eno od najinih redkih skupnih fotografij. 

(še vedno ne delava selfijev)

 

__________________

 

Vlašič planina , Paljenik

 

 Pot: izhodišče blizu planinskega doma grof Erik Brandis (na Galici),

 po označeni poti do planinskega doma Jusuf Pečenkovič, vrh Paljenik ter ob Paklarskih pečinah nazaj

Čas: okoli 2 uri do vrha. Pot je lahka. Višinska razlika okoli 600 m.

 

Nad mestom Travnik  se razprostira velika planina Vlašič. 

Njen najvišji vrh je Paljenik ali Upaljenik (1943 m) in drugi najvišji vrh je Vlaška Gromila (1919 m).  Planina Vlašič je sinonim za ovčarstvo, ovčji sir in pse tornjake, ki čuvajo svoje črede. 

Pri koči Jusuf Pečenkovič  je naju eden od njih pridno čuval in čakal kak priboljšek od najine malice. 

  Na planini je tudi zimsko središče Babanovac z nekaj smučarskimi progami. 

Planinski dom Jusuf Pečenkovič ( 1763 m) pa je odprt celo leto torej tudi pozimi, kar si velja zapomniti. Prostrani pašniki se razpostirajo vse do najvišje točke -1943 m, kjer se pozimi zaganjajo močni vetrovi, ki uravnavajo s snegom njihovo razgibano kraško površino z obilico vrtač in jarkov.

 Vlašič je poznan kot izrazito vetrovna planina, kar je pozimi lahko sila neugodno.

 Opazila sva, da ima planina Vlašič veliko obiskovalcev. 

Do višine 1400 m vodi lepa asfaltirana cesta iz Travnika. Danes, v nedeljo, se je odvijal precejšen promet vsaj do te višine, kjer se večina obiskovalcev sprehodi le po bližnjih travnikih 

in je le malo takih, ki se povzpnejo do koče Jusuf Pečenkovič.

Do vrhov pa jih je še manj. 

  Babanovec je pravo naselje hišic, vikendov in nekaj kmetij.

 Planina je dovolj velika, da se najdejo tudi mirni kotički za prenočevanje ali mirno kosilo.

 Avti se navadno parkirajo na prevoju planine - Galica na okoli 1400 m, kjer se odcepi kolovoz in slabša cesta do koče. Tudi midva sva storila tako. 

Zjutraj ob 8 uri sva bila tam sama, popoldne ko sva se vračala, pa je Galica bila polna avtov. 

 Mimo pečin se takoj prične vzpon, pot je označena s palicami na katerih so trakovi.

 Doline so bile zjutraj še zamegljene.

 

 Pot nadaljujeva mimo Paklarskih pečin in sten, ki se vzdigujejo nad mestom Travnik. 

Za planinsko kočo Jusuf  Pečenkovič pot zavije po travnikih navzgor. 

Že od daleč se lahko vidi oddajnike na vrhu Paljenika. 

 Tudi danes je na planini močno pihalo.

 

Na zgornji sliki je pogled po planini navzdol. 

Pod vrhom stojita dve stavbi. Poškodovani sta bili v zadnji vojni leta 1994 in še nista obnovljeni. 

Zanimivo zgodbo o tem dogodku sva izvedela od prijetnega sogovornika, ki sva ga srečala pri sestopu. 

Na vrhu (1943 m) sva v zavetju oddajnika na hitro pomalicala in se odpravila nazaj.

 Močan veter nama ni dovolil kaj veliko pohajkovanja na vrhu.

Po poti navzdol sva se razgledovala po dolini iznad prepadnega roba pečin. Opazovala sva Travnik na desni strani ter naselje Vitez in oddaljeno Zenico na levi strani. 

Na zgornji sliki so travniki Vlašiča do vrha  ter v ozadju koča.

 

Pri koči se nisva mogla odreči postrežbe na bosanski način; udoben kavč ter turška kava v džezvi. 

 

                 Navzdol je pot hitro minila. Mnogi obiskovalci so se šele v popoldanskem času 

odpravili na sprehode po travnikih. Veter je vse bolj naraščal in preganjal oblake nad planino.

Midva pa sva se vrnila v dolino še preden se je končal še en lep sončen dan.

____________