Turčija: reka Eufrat in Nemrut dagi

 

Preden sva se začela vzpenjati na goro, sva prečkala reko Eufrat. Ta je drugačna od Tigrisa.  

 Eufrat v tem področju teče po kamniti pokrajini in dela občasne kanjone. 

NEMRUT DAGI je 2150 m visoka  gora  v vzhodnem delu gorovja Taurus.

  Na njej si je kralj Antioh I. leta 62 pred n.št dal zgraditi grobnico-mauzolej, ki so jo po njegovi smrti  zasuli z velikim kupom gramoza, da je tako preprečil ropanje svojega večnega bivališča.

 Na vrhu gore je tako zelo lepo viden tumulus, kopast vrh iz nasutega drobnega kamenja. 

Okoli vrha pa so  terase z velikimi kipi bogov. Na vzhodni in zahodni terasi so kipi bili 

postavljeni v enakem zaporedju. Terase so obrnjene tako, da si je kipe najlepše ogledati 

ob sončnem vzhodu na vzhodni terasi ter sončnem zahodu na zahodni terasi.

Kipi so bili v nekem neznanem obdobju razdejani, vsem so poškodovali glave 

in jih zvrnili pod prestole na višji terasi. 

Nikoli jih niso obnovili, tudi glave so še vedno spodaj.

 Midva sva se pripeljala do restavracije oziroma do rampe na višini okoli 2000 m 

ter tu  parkirala in prenočila. Prenočišče je bilo zelo mirno ter noč polna zvezd toda

 zaradi reflektorja pri restavraciji jih žal nisva videla  vseh. Od tu dalje vodi še dobra 

dva kilometra ceste do zgornjega parkirišča, nato pa se je potrebno peš povzpeti do kipov.  

Najprej sva se sprehodila od najinega parkirišča na vrh pred sončnim zahodom, da si ogledava 

kipe na zahodni terasi.  Ob sončnem zahodu je gor bila prava gneča in po ogledu kipov 

nama je bilo še najbolj zanimivo opazovati ljudi, ki so fotografirali drug drugega in

delali selfije s sončnim zahodom v ozadju. 

 Ob sončnem zahodu je bila dejavnost fotografiranja najmočnejša. 

 

Kipi na vzhodni strani, ki so v tem času bili v senci, so seveda samevali v svoji sivini.

Po mirni noči sva se odpravila na goro še v jutranji temi, da prideva gor pravočasno

 še pred sončnim vzhodom. Bila sva presenečena, da nas je bilo tudi zjutraj zelo veliko.

Res pa je, da ob sončnem vzhodu kipi bolj zažarijo kot ob sončnem zahodu.

 

 

 

 

 Nenadoma sva zaslišala slovensko govorico in tako spoznala dva rojaka, 

ki sta tudi na potovanju po Turčiji. Z veseljem smo poklepetali s prijetnima 

sogovornikoma iz Škofje loke in se na koncu še slikali. 

Če to bereta se zahvaljujeva za zanimiv klepet in vama želiva srečno pot domov.

Kljub zgodnji uri so bili turški obiskovalci ponovno zelo dejavni. 

Sončni vzhod jih je pritegnil bolj kot žareči kipi in spet je bilo posnetih 

veliko lepih selfijev z lepo zarjo v ozadju.

 Na gori pa je tudi severna terasa, kjer pa so vidne le plošče z reliefi in njihovi podstavki

 s katerih so bili nekoč grobo pometani. 

Midva pa sva se razgledovala po okoliških gorah.

 Kakšno gorato prostranstvo, pa tako malo oziroma skoraj nič planinskih poti.

Pa sva se še večkrat ozrla na goro Nemrut dagi, ko sva se vračala z nje.

 Po zajtrku pa sva se odpeljala navzdol ter naprej po Nemrut dagi parku. 

V njem je še en tumulus, ki je znan po tem, da je edini zgrajen  za žensko.

Namenjen je bil princesi, hčerki nekega kralja.

V tem parku je tudi star most iz rimskih časov...

... ter trdnajva Khala, ki je prav impresivna na vrhu grebena.

Vse te zanimivosti sva videla le mimobežno in se ob njih nisva predolgo mudila.

Je enostavno preveč podobnih zanimivosti, pa je nama interes za njih izpuhtel.  

Midva sva tako zapustila vzhodno Turčijo in se usmerila proti jugu do Adane, 

mesta ob Sredozemskem morju ter blizu sirske meje.

 

Zaželela sva si nekaj bivanja ob toplem sredozemskem morju. 

____________________

 

Turčija: mesta Dara in Harran ter Gobekli Tepe(jugovzhodna Anatolija)

 Pot sva nadaljevala od mesta Mardin do vasi Oguz, ki je zelo blizu sirske meje. 

Ob sirski meji ni opaziti ali čutiti kaj posebnega tako kot je bilo ob jezeru Van, 

kjer je blizu iraška meja. Tu  je še eno arheološko najdišče,  DARA:  

 Že ko se voziva proti Dari opaziva veliko starih bivališč izklesanih v skalnate stene.

Tudi Dara je bila pomembno središče vzhodnorimskega cesarstva v severni Mezopotamiji,

 s trdnjavo, ki je varovalo ozemlje zaradi konfliktov s Perzijci. 

Te vojne so se dogajale zlasti v VI. stoletju in od takrat je močno obrambno zidovje, 

katerega ostanki  so vidni še danes.

 

 Naselje Oguz je danes vklopljeno v staro Daro. 

Na nekaterih starih ruševinah so si domačini zgradili svoja bivališča.

 Opazila sva, da so otroci tu kar korajžni, 

marsikateri fantiči želijo imeti "money", vsaj tako vpijejo za nama. 

 

To nama ni bilo prijetno in potrebno, zato sva samo zakrožila malo po vasi in se odpeljala naprej.

 Poleg tega je v Turčiji potrebno plačevati drage vstopnine za ogled vsake pomembnejše znamenitosti. Za ogled Dare sploh nisva vpraševala za ceno, saj sva ocenila, da sva že videla dovolj. 

 

 Ob sirski meji nadaljujeva proti jugozahodu Mezopotamije. 

Dolgo nazaj smo se v šoli učili, da je Mezopotamija zelo rodovitna pokrajina 

med rekama Tigris in Evfrat. Sedaj sva preverila in potrjujeva, da je še vedno tako. 

 Iz polpuščave sva prešla v pokrajino, kjer so kilometri in kilometri

 ( tu piševa o 200 km, ki sva jih prevozila od Dare do Harrana)  njiv koruze in bombaža. 

Na gornji sliki je le mali začetek ogromne njive, ki jo omejuje kamniti grič.

 Iz Tigrisa in Evfrata so napeljani široki kanali za namakanje in zalivanje kmetijskih površin. 

Poleg tega sva opazila stalno zunanje pršenje koruze povsod kjer sva se vozila vse 

do najinega naslednjega ogleda.

 

 Mesto HARRAN:

 

Harran (če je to tisti pravi Harran-menda je) je v svetem pismu omenjen kot bogato mesto

 s plodnimi polji, iz katerega je odpotoval očak Abraham s svojo družino v od Boga obljubljeno deželo. Drugače pa arheologi pravijo, da nastanek Harrana sega v tretje tisočletje pred našim štetjem.

Danes je Harran znan po svojih opečnatih hišah v obliki čebeljih panjev, 

ki imajo zaradi vročine majhna okna. 

Oblika panja omogoča prijetno hladno  bivanje tudi v hudih dnevnih vročinah.

Hiške sva si ogledovala od zunaj, nekatere so lepo okrašene, zlasti tiste za turiste. 

Takoj ko sva pripeljala v Harran, so naju začeli kontaktirati domači lokalni vodiči

 in nama ponujati voden ogled vsega kar se tukaj splača videti.

 Prijazno sva vodstvo odklanjala, čeprav veva, da jim turisti prinašajo pomemben vir zaslužka. 

Prav tako pa sva videla, da prihaja sem veliko ljudi s turističnimi avtobusi, 

ki jih za vodstvo radi najamejo.

Prav tako nisva šla na plačljiv ogled notranjost hišk, za katere veva,

 da so bogato okrašene s preprogami in lokalno izdelanim pohištvom in posodami. 

Domači turisti (otroci in dekleta) so se oblačili v pisana tradicionalna oblačila in jahali

 na dvogrbih kamelah. Tako kamelo sva prvič videla v živo in ravno to sva tukaj tudi pričakovala.

 Danes v Harranu  v takih čebeljih hiškah živi le še nekaj družin.

 

 Za Harranom sva nadaljevala najino turo spet v notranjost Turčije v smeri mesta Sanliurfa.

Med posameznimi bombažnimi polji sva opazovala značilne hiše z ravnimi strehami in solarnimi bojlerji na njih. Večinoma v sivorjavih odtenkih, 

nekatere pa so izstopale s svojo drugačno barvo, kot ta na sliki zgoraj.

 

Velikega mesta Sanliurfa si nisva ogledala, čeprav nama je poznano, 

da ima lep bazar in staro središče z lepo palačo. Mogoče naslednjič, ko se bova vračala iz Sirije. 

 

Sva se pa ustavila še v GOBEKLI TEPE, 

ki je zelo pomembno arheološko najdišče iz XII. tisočletja pred našim štetjem. 

Zaradi tega odkritja je jasno, da smo do zdaj napačno predvidevali in razlagali zgodovino človeštva.

Ostanki starodavne poselitve so na širokem področju, na ogled javnosti pa je samo šest  najpomembnejših zgradb, ki so pod veliko skupno streho. 

Vstopnina za ogled znaša 21 € na osebo.

Najbolj zgovorni so do 6 metrov in 20 ton veliki monolitski stebri postavljeni v krogih, 

na katerih so upodobljene živali, mogoče tudi ljudje ali bitja, ki bi lahko bili bogovi.

Upodobljeni so tudi žitni klasi, kar daje slutiti, da se je poljedelstvo uvedlo tukaj 

veliko pred postavitvijo egipčanskih piramid, pred postavitvijo angleškega stonehangea 

ali veliko pred vsemi kitajskimi dinastijami.

Po geofizikalnih raziskavah je zdaj znanih več kot 200 stebrov v približno 20 krogih. 

Topografsko skeniranje je pokazalo, da druge strukture poleg hriba, ki še čakajo na izkopavanja, verjetno segajo 14.000 do 15.000 let nazaj, celo v pleistocen.

Proti večeru sva se odpeljala proti gori Nemrut Dagi, 

ki je najvišja gora v vzhodnem področju gorovja Taurus  (2150 m).

Tudi na tej gori so trajni spomeniki manj znane človeške zgodovine.

 

_________________ 

Turčija: mesta Hasankeyf in Mardin (jugovzhodna Anatolija)

Od jezera Van in planote na višini okrog 1600 m se spuščava v nižine. 

 

Vmes opazujeva lepo pokrajino, ki se razteza v tem polpuščavskem svetu. 

Prispeva do velike reke Tigris in mesta Hasankeyf, ki leži ob njej. 

Njegova zgodovina sega daleč nazaj. Prva naselitev sega v bronasto dobo 

in od takrat naprej je poznano pod različnimi imeni glede na različne imperije, ki so si ga lastili. 

Šele v dvajsetem stoletju je dobilo današnje ime. Mesto ima strateško lokacijo,

 ki je bila še posebno pomembna  na Svileni poti.

Večji del starega mesta je sedaj pod vodo, ker je z zajezitvijo Tigrisa v letu 2020 nastalo jezero.

Nad vodo je ostal le višje ležeči del mesta, ki je bil poseljen tudi v soteski na desni strani reke.

Na drugi strani pa so zgradili novo mesto Hasankeyf (na sliki zgoraj)

Ogledala sva si stari del mesta in občudovala strme stene soteske po kateri prispeš do njega.

Sprehodila sva se med ostanki zidov ...

...in občudovala okolico...

...in predvsem veliko reko Tigris, ki je res lepe barve in daje svoj čar tej pokrajini. 

 

Odpeljeva se še dalje na jugovzhod proti sirski meji. 

Pokrajina je nižinska, kar naenkrat pa se pojavijo kamniti griči in na njih je zgrajeno mesto Mardin. 

Z mesta oziroma teh gričev je lep pogled na mezopotamsko nižino,

 ki leži med rekama Tigris in Evfrat.

Stari del mesta je pod Unescovo zaščito zato tu ni novih zgradb.

Sprehodiva se po mestu in v zraku opaziva zmaje, ki jih tu tradicionalno spustijo v zrak.

Ulice so ozke, pravi labirint, po njih se lahko tudi izgubljaš in uživaš ob turških dobrotah.

  Kot se spodobi na bazarjih, trgovci ponujajo vse kar srce poželi.

 Po res lepem sprehodu sva se že v mraku zapeljala na sosednje griče mesta Mardin 

in tam poiskala prostor za prenočevanje.

Skozi novi del mesta pa so nama v oko padli semaforji, 

celoten steber semaforja namreč menja barvo iz rdeče v zeleno.

Ga ne moreš spregledat.

Ponovno ugotavljava, da se v mestni hoji bolj utrudiva kot v gorah.

Bo potrebno najti spet kakšen hrib.

__________