Gruzija: pokrajina Shida Kartli, Prometejeva jama, Uplistsikhe

 

 

Ko se pripelješ iz Svanetija mimo mesta Jvari, si zopet v subtropskem pasu. Vroče in vlažno vreme. 

Na cestah zopet vijugava med kravami, pujsi in konji. 

Tak prizor kot je na gornji sliki ni redkost, pojavi se skoraj za vsakim ovinkom, čeprav vasi niso blizu. Videla sva celo mamo pujso in majhne pujske kako se hranijo sredi ceste.

 Šoferji se jim umikajo brez jeze ali razburjanja in tudi midva to že stoično prenašava.

Dan je bil deževen, najina smer potovanja je bila proti mestu KUTAISI. 

Ker je bilo slabo vreme, sva se odločila za obisk Prometejeve jame. Legenda pravi, da je ravno v tej jami grški bog Zeus okoval Prometeja. 

Jama je velika, resnično lepa, voden obisk jame stane 25 Gelov na osebo ( slabih 8 € ).

Prometejev kapnik: spodaj.

V bližini je samostan GELATI. Je najpomembnejši samostan v Gruziji in kolikor sva videla velik in lep. Ga pa obnavljajo in je za obiskovalce odprt le med vikendi, zato z najinim ogledom ni bilo nič.

Pred mestom KUTAISI, ki je drugo največje mesto v Gruziji,

 sta še kanjona MARTVILI in OGATSE. Tudi ta dva sva izpustila, ker je bilo vreme slabo in ker veliko naravnih lepot vidiva povsod, ne da bi za njih bilo potrebno plačevati vstopnino.

 V mestu KUTAISI se tudi nisva ustavljala za ogled. Ima pa kar dosti simpatične turistične ponudbe za obiskovalce. Promet v njem je gost in simpatično kaotičen, kot v vseh večjih gruzijskih mestih.

Zapeljala pa sva se 50 km več in si ogledala zanimivi samostan KATSKI PILLAR. 

Na 40-meterskem monolitu stoji mali samostan, ki je dostopen le po navpični kovinski lestvi. Ampak ne za obiskovalce. Nemi menih, ki je spodaj v hišici-muzeju z ikonami samo odmaje z glavo,

 ko mu omeniva, da bi rada splezala še gor.

Za mestom Kutaisi se pokrajina počasi spreminja, nič več ni subtropsko zelena, 

postaja nekako peščene barve kot v polpuščavi. 

 

Za naslednji ogled sva si izbrala arheološke ostanke mesta UPLISTSIKHE. 

Ta prastara naselbina je vklesana v pobočju iz peščenjaka, ki se dviga nad reko. Je uvrščena v Gruzijsko kulturno dediščino in temu primerno zaščitena. Za obiskovalce se ogled odpre vsak dan ob 10h, cena vstopnice je 25 GELov za voden ogled ali 15 Gelov brez vodstva. Naselbina je zelo stara, v njej so dokazano bivali že v 4. tisočletju p.n.št., mogoče celo prej.

 Že prvi prebivalci so tu imeli verske obrede za svoje bogove in staroverstvo je tu ostalo vse do 18.stol. našega štetja, čeprav je bila večina prebivalstva že več kot 1000 let krščanska.

 

 Pridelovali so vino v lončenih posodah, ki so jih zakopali v zemljo in v nekaj mesecih je nastalo vino. V Gruziji še vedno pridelujejo vrhunsko vino na ta način.

Votline so izdolbene v kamnito pobočje, pod njim pa teče rečica v prelepi pokrajini.

Prebivalci so se uspešno ubranili tudi številnim napadom, iz mesta so namreč izkopali tunel do svojih polj in reke v dolini.

Če sva si prav zapomnila iz kratkega filma, ki se vrti v muzeju, je mesto bilo živahno še v 18.stoletju. 

 Bilo je tudi pomembno trgovsko središče na Svilnati poti, med Kaspijskim jezerom in Črnim morjem.

Mesto je precej veliko in vredno ogleda.

Blizu je tudi mesto GORI, ki je znano kot rojstni kraj Stalina. Zapomnila sva si ga po širokih ulicah in širokih križiščih. V mestu je muzej in nad njim trdnjava.  

 Nisva si ga ogledala. Čakalo naju je še 150 km vožnje od Tbilisija do Kavkaza, po tako imenovani Vojaški cesti.

 

____________________

 

 

 

 

Gruzija: Svaneti, dolina Mazeri, slap Shdugra in Ushba ledenik

 Pot: dolina Mazeri, slap Shdugra, do ledenika Ushba ter nazaj

Čas:  slabe 4 ure navzgor ter enako navzdol 

Sedem lepih sončnih dni v gorskem svetu mineva, za naslednje dni so napovedane nevihte zato sva zadnji lep dan želela izkoristiti za še en pohod, sedmi po vrsti. 

 

Mazeri je dolga in široka dolina.  Do nje vodi lepa cesta, ki se odcepi levo malo pred Mestio. 

Turističen razvoj doline sva opazila, vendar tu ni velikih hotelov, je pa zgrajenih ali v gradnji precej turističnih namestitev v manjših kočah, apartmajih in glamping hiškah. 

Tudi kamp sva videla.

Z avtom se po široki dolini lahko pripelješ do gostišča (Hiking Inn), kjer se prične steza.

Pot do slapov je široka, večina obiskovalcev se želi povzpeti do velikega slapu Shdugra, 

ki je menda največji v Gruziji.

Manjša steza pa se že pred slapovi odcepi nad prva dva slapa 

in se nadaljuje do vznožja ledenika Shdugra. 

Nekje sredi poti do slapov je nekaj lepih hišk, ki nudijo okrepčila za vse potrebne obiskovalce.

 In teh ni malo; zlasti med vikendi.

Na zgornji sliki je pogled navzgor, še nad slap kamor se odpravljava midva.

Obiskovalci ponavadi pridejo do sem ali celi bližje slapa, kjer pa je močan pršec.

 Slap meri sigurno več kot 50 m. Nisem iskala podatkov na Googlu.

Iz zgornjih področij se izliva celo več slapov.

Midva sva se povzpela nad slap po še kar dobro vidni stezi

Sončni žarek mi je prekrižal sicer lep pogled na visoke gore ( okoli 4500 m). 

V ozadju je Ushba,(4700 m) okoli katere kroživa že sedem dni.

Pogled nazaj v dolino Mazeri.

Na poti nad slap sta dve rahlo izpostavljeni mesti za prečenje.

Povzpela sva se nad prepad kamor prihrumi močan potok, ki se tu spremeni v veličasten slap in v penastih vrtincih zgrmi nepovratno v globino.

Ta deroč potok bi bilo treba prečiti ali nekako preskočiti, 

 pa nekako nisem zbrala dovolj poguma za takšno dejanje.

Zato sva se tukaj na višini 2300 m obrnila.

 Le malo pod vznožjem ledenika, ki je bil skrit za gozdno polico nad nama.

Ponovitve za prečenje slapu žal verjetno ne bo več,

 ampak tudi ta strm vzpon nad slap ter pogled navzdol je bil vreden truda.

 

Na zgornji sliki je pogled navzgor na ledenik ter vodotok iz njega, ki je naju ustavil.

 Od tu ledeniški potok izgleda sila nedolžen, pa ni čisto tak kot se vidi.

Ledeniška voda dere navzdol, midva pa sva se ustavila nekje v dolini Mazeri.

 Skoraj je podobna naši Logarski dolini samo če si jo predstavljamo, da bi od Solčave naprej bila povsem nenaseljena. Široka dolina z ledeniškim potokom in skrito gostišče v gozdu.

Tako sva zadnjo noč v tej pokrajini prespala še v dolini Mazeri. 

Med počitkom je mimo naju prišel domačin, ki posoja jahalne konje zainteresiranim turistom. Tudi nama je ponudil oba konja. Mene ni prepričal, Lojza pa za ježo itak nikoli ni treba prepričevat. 

Ponudbo 'na dom' je takoj zagrabil in odjahal nekaj krogov.

 

Jutri bova zapustila gorsko pokrajino Svaneti in se zapeljala v vzhodni del Kavkaza.

Tam upava na boljše vreme.
 

_________

 

Gruzija: pokrajina Svaneti, Sgimizuki (3183 m)

 

Pot: sedlo Ughviri pass, Tetnuldi smučišče, vrh Sgimizuki (3183 m)  ter nazaj

Višinska razlika: okoli 1300 m, dolžina poti okoli 9 km navzgor ter enako nazaj

Čas: 3-4 ure hoje navzgor, navzdol nekaj manj. 

Prelepo dolino pod Usghulijem  sva zapustila šele naslednje jutro (spodnja slika) in se odpeljala do smučišča Tetnuldi.  Sgimizuki, vrh nad smučiščem je bil izbran za šesti dan najinih pohodov.  

Orientacijsko, pot na Sgimizuki ni bila zahtevna, saj se večino časa hodi ob vzdrževalni cesti za smučarske naprave.

Ta tritisočak sva izbrala zaradi njegovega višjega soseda Tetnuldija (4858 m),

ki sva ga lahko vseskozi opazovala nad nama ...

... ter zaradi uživanja ob pogledu na vse te lepe gore okoli naju. 

(spodnja slika).

Na vzdrževalni cesti, kjer je še kakšno uro hoda do najinega vrha, 

nama je postajal  Tetnuldi vse bližji in čedalje bolj veličasten.

Sgimizuki (3175 m)... 

...ter drugi vrh Sgimizukija, 3183 m.

Pogled naokrog naju je zaposlil precej časa, saj sva poskušala ugotoviti katere gore opazujeva.

Pogled navzdol na smučišče, ki se nama je zdelo zelo vabljivo.

 Mogoče bi šla za spremembo smučat sem namesto v Dolomite?

Oblaki so se začeli gostiti, napovedano je poslabšanje vremena za naslednje dni.

Bo potrebno zapustiti to področje?

V spodnjem delu najine poti travnike krasijo drugačne cvetice, kot jih poznava doma.

V naslednjih dnevih bova vsekakor zapustila gorsko pokrajino Svaneti. 

Za jutri imava v planu še zadnji pohod v tem delu Kavkaza.

Vzpon bo iz doline Mazeri, kjer ostaneva še kak dan.

 

__________