Gruzija: pokrajina Svaneti, ledenik Shkhara

 

Pot: vas Ushguli, ledenik Shkhara ter nazaj

Čas. tri ure od vasi do ledenika

 

Pohodnih poti je v tem delu Kavkaza veliko, vendar jih je le malo označenih. Vodijo iz dolin, ki se nahajajo na višini okoli 1500 m. Po prehojenih 1000 višinskih metrov si šele na višini 2500 m, kjer se tu konča šele gozdna meja. Če se torej želiš povzpeti na kakšen od tritisočakov, moraš premagati vsaj  1500 višinskih metrov. Zato sva opazila, da večina pohodnikov uporablja "terenske taxije", da jih vozniki po izredno slabih cestah ali kolovozih pripeljejo čim višje, lahko celo do 2500 m. Cena takšnega prevoza se giblje od 50 € dalje. Drugi problem v teh višinah pa je močno sonce, ki povzroči, da potrebuješ veliko tekočine oziroma izotoničnih napitkov. Čeprav imava neko povprečno kondicijo ali celo dobro za naše hribe, sva tu po vsakem pohodu precej utrujena. 

In taka utrujenost ne izpuhti čez noč, kot sva vajena v domačih hribih. 

 

Tako sva se peti zaporedni pohodni dan peljala iz mesta Mestie do vasi Ushguli. 

Cesta je slaba in zaradi zemeljskih podorov na nekaterih odsekih tudi nevarna. 

Na spodnji sliki je vas Ushguli...

... ter jutranji pogled po dolini proti ledeniku Shkhara. Ko sva zagledala ta lepi  prizor, sva se takoj odločila še za peti zaporedni pohod, to je do ledenika Shkhara.

Pohod od vasi do ledenika je dolga dobre tri ure, midva sva ga skrajšala za kake pol ure, saj sva se zapeljala po slabem makadamu in najin avto ustavila ob rečici, ki priteče izpod ledenika. 

Po dolini se prosto pasejo konji in krave, kot sva do zdaj opazila povsod v Gruziji.

Cesta se kmalu spremeni v stezo po kateri se je treba vzpenjati še kakšno uro in pol.

Vseskozi pa lahko opazuješ ledenik, ki se veča in kaže vedno več podrobnosti veščemu opazovalcu.

Ledenik Shkhara teče skozi tri ledeniške doline, ki se združijo nad široko skupno čelno moreno, 

izpod katere izvira močan potok, ki teče proti Ušguliju.

Močan vodotok torej pridere izpod ledu ...

... mimogrede napravi malo jezerce z dvema ledenima otočkoma in se nato vije dalje. 

Taki prizori nama poplačajo ves trud in napor na poti.

Na ledeniku so vidne večje in manjše razpoke ...

... iz katerih se lomijo večji in manjši kosi ledu.

V popoldanski vročini z ledenika pada tudi kamnit drobir z večjimi in manjšimi kamni. 

Bolj varno je bilo torej dogajanje občudovati od daleč, kot tvegati kakšno neprijetno izkušnjo.

 Na spodnji sliki se vidi razsežnost vznožja ledenika, ki je debelo okrog petdeset metrov.

Vodotok, ki priteče spodaj, pa je vedno motno siv od podlage.

Dolina, kjer ni nikogar ...

... ter ponovno ledenik ter vrhovi Shkhara. 

Ko gledava in načrtujeva nadaljevanje najine poti, vidiva na zemljevidu

 po celotni severni meji Gruzije verigo ledenikov čez cel Kavkaz. 

Le katerega bova videla naslednjič?

 

___________

 

 

Gruzija: pokrajina Svaneti, greben Chkhuti

 Pot: mesto Mestia, greben Chkhuti ter nazaj

Višinska razlika: 1600 m, dolžina poti navzgor 10 km in navzdol enako

Čas: 5 ur navzgor , dol malo hitreje 

Po treh dneh lažjih vzponov sva se za četrti dan odločila za daljšo in težjo pot. 

Za greben Chkuti je izhodišče iz Mestije po treking poti za Zahbeshi. 

Po približno štirih kilometrih po kolovozih zavijeva na izbrani greben. 

Brez dobrega zemljevida je pravo stezo težko najti, ker ni označena. 

Raznih stezic in kolovozov pa je veliko. 

Na pot sva krenila zgodaj zjutraj, sonce je ravno obsijalo Ushbo.

Ko si na pravi stezi, ta krene strmo navzgor skozi gozd vse do višine okoli 2300 m.

Greben je strm in poraščen s travo, razgledi pa so čedajle lepši.

Na spodnji sliki se morda zdi, da je pot položna. Videz vara, pet ur se dobro vzpenjaš...

...ponekod je travnat greben precej prepaden in je potrebna pazljivost.

Tokrat sva bila na poti sama, srečala nisva nikogar.

Pogled na štiritisočake vse naokrog.

Prišla  sva do višine 3115 m, greben se sicer nadaljuje do 3500 m vendar od tu dalje steza ni bila vidna. Precej je naloženega kamenja, svet postane krušljiv. 

Zato obstaneva na tej točki enega od mnogih vrhov, ki nimajo niti imena, ker jih je toliko.

V daljavi je eden od vrhov Skhara, 5193 m; ta spada med najvišje vrhove Gruzije. 

Na vrhu (3115 m) sva počivala in se razgledovala.

Ponovno Shkara, čisto naju je prevzel pogled na ta vrh.

Sedaj pa navzdol.

Na eni strani grebena je dobro viden ledenik ter dva izvira vode iz njega, 

ki se kasneje združita v močan vodotok.

Sva že na spodnjem delu grebena.

Ob poti je veliko takšnih vijoličastih rožic, ki jih ne poznava.

Čakal naju je še spust po travniku ter še pot po kolovozih do izhodišča.

 Tokrat sva bila utrujena od poti in žgočega sonca, vendar zadovoljna ker sva opravila to težko pot. 

Na teh višinah in daljših pohodih je potrebna zadostna količina vode oziroma še bolje izotoničen napitek. Oba sva spila kar devet litrov tekočine. 

Sonce je zelo močno, senca dreves pa je le v spodnji tretjini grebena. 

Jutri bova izbrala spet kakšno lažjo pot, da se odpočijeva.

Vsaj tako misliva danes, ko imajo najine noge dovolj hoje. 

 

______________

 

Gruzija: pokrajina Svaneti, ledenik Chaladi

Pot: Mestia, vzpon na ledenik Chaladi in nazaj 

Čas: okoli 2,5 ure navzgor

Višinska razlika: cca 600 m  

Prenočevala sva na lepem prostoru na pol poti med Mestio in izhodiščem za ledenik Chaladi. 

Zato sva zjutraj avto pustila počivat in sva hodila kakšne tri kilometre

 po makadamski cesti do izhodišča.

 

Najprej sva prečkala reko preko visečega mostu, ki ga že dobro načenja zob časa.

Označena lahka potka se vije skozi gozd in nato po kamenju do ledenika.

V današnjem jutru nisva bila prva na poti, kot sva navajena. 

Prijaznain nasmejana mlada Izraelka se je že vračala in se kar sama ponudila, da naju slika.

Med potjo so takšni balvani kot nalašč, da splezaš gor.

Reka Tchalaati pridere izpod ledenika v močnem izviru in bučno drvi v dolino. 

Lepo je opazovati moč razpenjene vode.

Pred ledenikom se pot konča, želela pa sva še pogledati kako je nad robom ledenika. 

Zaradi padajočega kamenja in nestabilne podlage sva se previdno vzpela 

ter se obrnila na višini okoli  2000 m.

 Poti višje sva se odpovedala, ker sva ocenila, da je preveč nevarna. 

Sva si pa kar nekaj časa ogledovala kako hitro se ledenik topi.

Rečica dere izpod kamenja, ki prekriva sneg in led.

Pred čelno moreno pa je malo ledeniško jezero.

Na spodnji sliki je ves rjavi rob ledenika, kjer blato in kameni drobir pokrivata zbit ledeniški sneg.

Pot nazaj ob hrumeči reki nama je hitro minevala,

saj sva srečevala trume turistov, ki jih lokalni taksisti pripeljejo do izhodišča. 

Hitro sva bila spet pri avtu, pa nama je ostalo še pol dneva za ... druga pomembna opravila.

 

_____________