Boskovec in Rastočka planina

 

 Pot: Žekovec, Boskovec, Rastočka planina, Javorca, Mesarska lopa, Žekovec

Čas: 6 - 7 ur s postanki

 Od naše hiše gledam veliko zimsko luno, ki bo kmalu zašla za pobočjem Golt ... ... in malo kasneje v tem jutru sem jo spremljala,

 ko je odhajala s svojo pojavo navduševat naše zahodne sosede.

Čez kakšni dve uri sem na Golteh bila tudi jaz. 

Kot prej luna, sem tudi jaz zrla nazaj na Šaleško in Paško dolino.

Kot že nekajkrat v tej zimi, je tudi tokrat sneg malce pobelil drevesa 

in s tem poskrbel za lepo jutranjo kuliso.

Ko se vzpneš iz zamegljene doline in dosežeš vedrino gorskega sveta, 

te to vedno navda z zadovoljstvom. 

V zgodnjem, na novo zasneženem jutru, je bilo pred mano le nekaj sledi pohodnikov. 

A šli so le do Mozirske koče.

 Naprej proti Javorci pa sem prve današnje sledi puščala jaz 

in tudi na Boskovec ( 1588 m) sem tudi to jutro stopila prva.

 Na vrhu je kmalu pričel pihati močan severnik, 

zato sem se raje umaknila na južno stran do Rastočke planine. Tudi po tej poti danes ni še nihče hodil.Koča na Rastočki planini je obnovljena.Pogled na tiho in mirno Rastočko planino, ki sameva pod tanko snežno oddejo.Danes je razgled kljub meglicam segal zelo daleč. Planinski prijatelj Janez, ki sem ga tukaj srečala, mi je razložil, 

da se je zgodaj zjutraj videlo v štiri države: Avstrijo, Madžarsko, Hrvaško in celo v Bosno. 

Na skrajnem delu južnega obzorja se je videla Lička Plješevica, planina na meji z Bosno.Za dodatno sprostitev pa je kot nova pridobitev na Javorci postavljena gugalnica, 

ki te zaziblje v sanje nad oblaki. Bravo Janez!Pogled na smučišče Medvedjak, od koder se je rahlo slšal zvok smučarske sedežnice.Z Javorce sem sestopila mimo koče do Mesarske lope ...

... ter nato navzdol po stezicah, nazaj do mojega izhodišča v Žekovcu. 

In prelep dan po bližnjih mozirskih planinah je bil zaključen.

V tem dnevu je aplikacija tokrat pokazala za 1200 višinskih metrov ter 14 km poti.

 Kar dovolj za kratek zimski dan.

___________________

Čemšeniška planina

Pot: Trojane, Prvine, po grebenu Čemšeniške planine do koče, mimo ali čez vse vrhove, 

         strm spust na sedlo nad Drenovcem, cerkev Sv. Primož in Felicijan, Prvine, Trojane

 

Čas: 7 ur

 

Tokrat sva si zamislila krožno pot preko grebena Čemšeniške planine 

ter  povratek po njenem južnem pobočju nazaj na Trojane. 

Od Trojan je najprej nekaj kilometrov hoje ob asfaltni cesti, preden pot zavije skozi gozd do Prvin.

 

Od tam sva poiskala pot po gozdnatem grebenu Čemšeniške planine, 

ki je bil rahlo pobeljen s svežim snegom, zapadlim v zadnji noči.

Prvi sončni žarki so ga že začeli topiti, zato sva vedela, da ga popoldan ne bo več.

Dokler pa sonce ni opravilo svojega dela, sva hodila po neokrnjeni belini.

Z grebena sva gledala na Kum, ter vse vrhove, ki so kukali ven iz meglenega Zasavja.

Čemšeniška planina pa je še bila praznično pobeljena.

Doline pod njo so bile zelene; verjetno je taka tudi dolina Save,

 ki pa jo je ves dan pokrivala megla.

Koča je bila odprta. Ravno danes se je namreč odvijal Knap trail, 

to je namreč prva v letu in hkrati edina zimska tekaško-pohodniška tekma v Sloveniji.

Tekmujejo v treh kategorijah na progah 16, 30 ali 50 km. 

Pri koči sva srečevala tiste prve in najhitrejše, ki so se odločili za 50 kilometrsko progo.

Midva pa sva stopala dalje brez tekmovalnega koraka preko vseh vrhov planine 

( Jelenov rog 1039, Tosti vrh 1170, Črni vrh 1204 m, Veliki vrh 1184 m).

Za Velikim vrhom se pot prevesi strmo navzdol. 

Pod planino sva zavila na kolovoze, ki vodijo proti najinemu izhodišču.

Izgleda da je to priljubljena pot, ki sicer ni markirana, so pa vmes kotički s klopcami za počitek.

Kolovozi pod planino niso bili več sneženi ...

 

... ko pogledaš navzgor, pa zopet opaziš lepo pobeljeno planino.

Vmes se pot dvigne do cerkvice Sv. Primoža in Felicijana.

Tudi od tu je lep pogled na zasavsko hribovje in v bližnjo dolino.

Na osončenih delih gozda sva opazila prvi letošnji teloh.

Nazaj do Prvin sva poiskala svojo potko ...

... ki naju je vodila med velikimi skalami in balvani, kakršnih nisva opazila nikjer med današnjo potjo.  Nekoč davno se je tukaj zgodil velik podor, katerega posledica je prepadno južno pobočje planine.

 

Najino pot sva zaokrožila zopet v Šentgotardu, odkoder sva odklepetala 

po asfaltni cesti nazaj do najinega izhodišča na Trojanah. 

Na tej krožni poti se je tokrat nabralo za 17 kilometrov ter dobrih 1200 višinskih metrov poti.

 

_____________