Bistriška špica, Križnik in Končnikov vrh

Pot: Koprivna, planina Sp.Luža, planina Zg.Luža, Bistriška Špica, Križnik, Končnikov vrh, ter nazaj po planinski poti proti kmetiji Kumer

Čas: okoli 7 ur s postanki

 

Razmere: hladno, toda jasno vreme s prelepimi razgledi

 

Cestni dostopi do izhodišč za Peco so še vedno zaprti ali močno ovirani zaradi podorov ter ujm, 

ki so Črno na Koroškem v zadnjem času močno prizadele. 

Ceste ter vodotoke še vedno obnavljajo in urejajo, kot sva videla med vožnjo do Koprivne. 

Na srečo je cesta spet prevozna in ponekod že tudi ponovno asfaltirana. 

Avto sva pustila na novem označenem parkirišču pred državno mejo.

 

Od tam sva se preko meje peš napotila na planino Spodnja Luža.  

Od tu dalje se hodi po cesti, dokler se planinska pot ne odcepi v strm gozd. 

Kmalu prideva do planine Zgornja Luža.

Od tu je razgled na vse naše gore do Triglava in še malo dlje.

Pot s planine do vrha je nanovo urejena in označena.

Še lansko leto je bujno ruševje segalo preveč na pot, zdaj pa so vse moteče veje odrezane..

Proti vrhu spet uživava v razgledih po vseh naših gorah. V ospredju desno je Obir.

 

Na grebenu Pece je razcep poti : levo na Veško kopo (najzahodnejšii vrh Pece)  

ter desno na Bistriško Špico.

Bistriška Špica ( 2113 m) je drugi najvišji vrh Pece.

Avstrijska Koroška je bila še vedno vsa v megli...

... na naši strani pa so bili jasni razgledi naokrog.

Ob lepem vremenu se vidijo naše gore vse do Julijcev.

 

Proti vzhodu se vidijo Križnik, Končnikov vrh ter zadnja Kordeževa glava.

S severne strani je zapihal mrzel veter in naju pregnal z vrha Bistriške špice.

Spustila sva se do sedla ter se nato povzpela še na Križnik (2109 m)...

... od koder sva gledala gornjo postajo vlečnice smučišča na Peci.

Sledil je še Končnikov vrh (2109 m).

Pot s Končnikovega vrha gre naprej do Knepsovega sedla,

 to pa je za najin povratek v dolino predaleč naokrog. Zato sva si poiskala prečnico med borovci

 ter se precej nižje priključila običajni planinski poti v dolino Koprivne.

V dolini Koprivne je sonce že zašlo. V tem času je sonce že tako nizko, da preko dneva ne pogreje več vse doline, zato so nekatera drevesa vseskozi ovita v ivje, kar vedno pričara pristno zimsko vzdušje.

Na tej poti so nama namerili okoli 1200 višinskih metrov ter 14 km poti.

Ledinski vrh

 

 Pot: parkirišče pod slapom Rinka, Okrešelj, Savinjsko sedlo, Ledinski vrh ter nazaj.

 Letos še nisva bila v Logarski dolini, pa sva se zato odločila, da skočiva vsaj do Okrešlja

 in na lastne oči vidiva posledice ujm, ki so letos večkrat pustošile po tem območju.

 

Na parkirišču pod slapom Rinka je bilo zjutraj minus 5 st. C in cesta do tja mestoma pomrznjena.

Povsod so vidne posledice divjanja hudourniških vod,

 zato je pot do slapa na novo trasirana in lepo urejena.

Stare poti pod izvirom Savinje tudi ni več; nova je izsekana skozi ruševje strmo navzgor, 

ter se nad izvirom pridruži nazaj na pravo pot.

Nad Okrešljem je naju že grelo sonce ter obsijalo tudi vrhove okoli Savinjskega sedla. 

Ni potrebno omeniti, da sva bila sama daleč naokrog. Tišina gora je bila slišna.

Na Savinjskemu sedlu (1999 m) je pihal mrzel severnik, 

toda lepi razgledi po gorah so nama greli srce.

V vetru, ki je bril čez sedlo, sva nadaljevala proti Ledinskemu vrhu. 

Pot je tudi tukaj prekinjena z dvema novima globokima grapama, 

zato sva poiskala prehod do Jezerskega sedla (2034 m) preko manjšega krušljivega skalnatega skoka.

 

Na Ledinskem vrhu (2108 m). Slika zgoraj.

Malo nižje pod vrhom sva si vzela čas za razgledovanje in počitek,

 ter sva svojo malico delila s tremi lačnimi kavkami.

 

Pogled na Kočno ter Storžič desno.

 

Naše prelepe gore;  le zakaj hodimo na tuje?

Matkova kopa, mala ter težko dostopna Krnička gora ter Mrzla gora.(z leve).

Pogled nazaj na Jezersko sedlo, kjer se ne smeš zmotiti in sestopiti takoj(desno) na gruščnato strmino pod robom, tako kot sva midva. 

 Ker pač rada greva malo po svoje in ne oprezava pretirano za markacijami. 

Prečkala sva strmino pod neimenovanem vrhom ter stopila na označeno pot. 

Pot se na vrhu Jezerskega sedla proti Savinjskemu sedlu  izgubi zaradi podorov. 

Z Jezerskega sedla se je zato najprimerneje spustiti spet preko skalnatega roba.

Pogled na Ojstrico, Babe, Planjavo, Kamniško sedlo ter desno vrh Brane.

Pogled navzdol po Savinjskemu sedlu. Nazaj sva hodila v senci gora.

Bila sva ponovno nad oblačnim pokrovom, ki je ves dan pokrival doline 

in v samoti uživala med domačimi gorami. 

Pri povratku sva si ogledala kako napreduje gradnja nove koče na Okrešlju. 

Verjetno bo naslednje leto dokončana; vsaj midva sva tako ocenila.

V poznem popoldnevu sva se poslovila od Okrešlja in se spustila nazaj v dolino.

Tokrat so nama sateliti izmerili skoraj 1200 višinskih metrov ter 9 km poti.

___________________

Lučki dedec

 

Pot: Planina Podvežak, Korošica, Lučki dedec, Vodotočno jezero, Deska, koča na Brežicih, Podvežak

Čas: okoli 7 ur

V začetku novembra so se lepi jesenski dnevi še kar nadaljevali. 

Meteorologi so obljubljali inverzijo, torej toplo vreme v gorah. 

Pa sva šla pogledat, če je temu res tako.

V dolini je bila temperatura okoli 0 stopinj, na planini Podvežak pa je bilo že toplo ...

.. tako toplo, da je bilo za kratke rokave, zlasti ko se greješ s hojo.

3 x hura za tistega, ki si je zamislil inverzijo.

Planino Korošico sva prečila malo po svoje in zato na kratko sobivala z gostim  ruševjem.

Nad Korošico sva zavila na pot za Lučki dedec. Pot je sicer  marsikje označena s kamnitimi možici

 a midva sva tudi tokrat šla malo po svoje in si popestrila prijeten vzpon.

Proti vrhu ter vrh Lučkega dedca (2023 m).

Pogled na Veliki vrh in Veliko zelenico je bil kot vedno prelep.

Pogled na možno nadaljevanje poti na Lepo glavo in Vežico, kar pa sva pustila za drugič.

Lepo Vodotočno jezero je samevalo, midva pa tudi.

Na Ojstrici sva letos že bila, tokrat pa je imela veliko obiskovalcev. 

Midva pa sva uživala v samoti gora. Pogled na to goro mi je iz vseh strani prelep.

Vračala sva se čez Desko in od daleč gledala najinega Lučkega dedca, 

ki se je zdel prav majhen v primerjavi z ostalimi gorami naokrog.

 Na tej lepi kratki krožni poti nama je aplikacija namerila 950 višinskih metrov ter 12 km poti.

Lefkada in Stavrotas (1182 m)

 

Na otoku Lefkadi sva se želela povzpeti še na zadnji grški hrib, kot sva načrtovala doma. 

Iz vasi Chortata sva se zapeljala še nekaj km do izhodišča, ki je na okoli 600 m nadmorske višine. 

Pot vodi najprej po kolovozih.

 

Nato se kolovoz spremeni v dobro vidno pot, ki jo označujejo tudi možici.

 

Proti vrhu pa je pot označena z rdečimi pikami. Razgledi po planotastemu vrhu pa so čedajle lepši. 

Na spodnji sliki je pogled na Minimati, ki je nekaj m nižji od najinega Stavrotasa.

Najvišji vrh Lefkade je Stavrotas (1182m).

 

Pogled z vrha na jugovzhodno stran otoka.

Povzpela sva se še na sosednji neimenovani  vrh, da sva videla nekaj več:

 na primer zaliv Vasiliki na sliki spodaj ...

... ali polotoke podobne prstom na Halkidiki.

Takole pa izgleda najin Stavrotas od morja navzgor.

Ceste so speljane kar visoko čez otoški gorski svet, zato premagaš le okoli 

400 višinskih metrov za osvojitev najvišjega vrha.

 

 Nato pa sva se odpeljala dalje po otoku.

Svetilnik na skrajnem jugozahodnem rtu otoka v sončnem zahodu. 

Blizu njega sva prenočila in zvečer uživala neokrnjeno tišino ob sončnem zahodu ...

... ter naslednje jutro ob sončnem vzhodu opazovala Odisejev otok - Itako.

Lefkada slovi po svojih lepih plažah na zahodni strani otoka: 

Katsiki, Egremni, Galios, Kalamitsi, Vathisa in še kateri.

Zanimiva je plaža Egremni, kjer moraš pustiti avto visoko nad plažo. 

Najprej hodiš po asfaltni cesti dober kilometer, nato pa še po 392 kovinskih stopnicah ter še 20 betonskih za zraven.

Plaža pa je lepa in vredna truda pri dostopu in še večjega, ko jo zapuščaš.

Kopanje v turkiznem morju, ki je še vedno prijetno toplo, je čudovito.

Obiskala sva tudi plažo Kalamitsi, ki pa se je nama zdela najlepša do sedaj. 

Dolga je okoli kilometra, sestavljena iz malih zalivov, ki jih oblikujejo veliki balvani.

Do nje vodi strma ( 15 % ) in zelo ovinkasta cesta.

Ker je bila tokrat plaža samo najina, sva se lahko igrala tako kot sva želela.

Tokrat sva za prenočevanje izbrala plažo Kathisma. 

Lepa široka cesta vodi do te plaže in to se pozna pri obiskanosti. 

Ob obali sva se pridružila vsem tistim avtodomarjem, ki zaradi neokretnosti svojih vozil ne morejo dostopati do lepih skritih kotičkov, ki jih je v grčiji nešteto.

Sva pa še midva za spremembo tokrat v družbi občudovala nov sončni zahod.

In ta bo mogoče zadnji letos v Grčiji. Ali pa tudi ne. 

Še ne veva, kako se bova odločila jutri.

____________________