Kopitnik

Pot: Rimske toplice, Kopitnik čez Borovo, vas Gore, vas Krnice, Hrastnik

Razmere: pomladno toplo, pot z vlakom od doma do doma

Tokrat sva pot pričela na domači železniški postaji in z enim prestopom v Celju 

sva se po dobri uri znašla na izhodišču poti v Rimskih toplicah.

Od Rimskih toplic čez Borovo je pot strma a po kakšni uri hoje navkreber

 sva kljub temu prispela na jaso pri koči pod Kopitnikom.

Kot sva že vajena je bil lep dom sredi tedna zaprt.

Vrh Kopitnika (910 m) in ostale vršne grebene okoli sva vse po vrsti pregledala 

ter z njih uživala v lepih razgledih v dolino in daleč naokoli.

Pot sva nadaljevala mimo Marinovega hrama ter na jasi pred Gorami zopet občudovala pogled 

v dolino ter Savo, ki se občasno prikaže izza kakšnega hribovitega ovinka.

Dom na Gorah je bil odprt, nekaj domačinov je bilo na malici, ko sva se midva ustavila na kavi. Se pa  pred vasjo Gore odpre lep razgled na Kamniško Savinjske Alpe z Raduho v vsej svoji razsežnosti. Nama so tokrat razgled malo zakrili  oblaki.

Od vasi Gore se pot prične postopoma spuščati 

vzdolž strmega gozdnega pobočja nad vasjo Šavna peč.

Pogled v dolino Hrastnika ter Kum na drugi strani mi je bil vedno lep.

Hojo sva nekajkrat prekinila z občasnimi postanki na kamnitih pomolih s policami,

 od koder je sva opazovala dogajanje globoko spodaj v dolini. 

Ocenila sva, da imava do prihoda najinega vlaka še dosti časa na razpolago,

 zato sva se raje zadrževala na prijetni poti. 

Če želiš ujeti vlak v Hrastniku si je za pot iz vasi Gore do železniške postaje potrebno odmeriti 

 kakšno uro in pol da se ne mudi na poti ...

... in da z občasnimi prekinitvami lahko občuduješ svet okoli.

 

Tokrat nama je pogled obstal na ličnem ribniku ob cesti. 

Ugotovila sva, da so v dveh letih ribice v njem precej zrastle.

V Hrastniku sva ujela vlak in se z dvema prestopoma mirno odpeljala domov.

 Za pot iz Rimskih toplic čez Kopitnik do Hrastnika sva potrebovala šest ur z vsemi postanki vred. Prehodila sva 15 km poti in pri tem nanizala 860 višinskih metrov.

Ker nama je ta hribovita pokrajina všeč, za naslednjič že načrtujeva drugačno pot čez Kopitnik.

_____________________

Raduha

 

Pot: Kosmačeve Rastke, koča na Loki, Velika Raduha in nazaj

Razmere: zjutraj pomrznjen sneg, nad Loko 5-10 cm novega snega

Dan pred poslabšanjem vremena sva šla pogledat še snežne razmere na Raduho. 

Malo nad Radušnikom se je prvič pokazal pogled v megleno dolino, 

medtem ko je nad nama pokukalo celo nekaj sončnih žarkov med oblaki.

Cesta pod Loko je bila prevozna z obeh strani. 

Velik tovornjak je odpeljal verjetno zadnji letošnji tovor hlodovine v dolino. 

Snega je bilo nad Loko le toliko, da se lahko reče, da so tukaj že zimske razmere. 

Proti vrhu Raduhe sva delala gaz v novih 5 do 10 cm snega.

Pogled v oblačno kuliso na zahodu ni obetal na vrhu malice s sončenjem,

 kar spada v najine dobre navade, zato sva se kmalu odpravila nazaj proti koči.

Proti vzhodu oblačne gmote še niso prodrle.

Ta oblačna fronta je bila za videt zelo mogočna in kar naenkrat je ovila Ojstrico.

Pogled na sosednjo Malo Raduho je bil lepši.

Če odmislim, da taki oblaki prinašajo dež, je bil pogled na oblake veličasten. 

Velik "zepelin" nad Rogatcem se je pomikal mimo naju.

Vedno lačne kavke so naju pri koči že nestrpno čakale. 

Zelo so domače, pa jim ni bilo dovolj kar sva jim trgala od svojih malic. 

Najbolj predrzne so mi hotele ukrasti še sendvič iz rok. 

Kljub temu sva vedno vesela njihove družbe in njihove sproščenosti.

In še ena slikica s poti v dolino. Zdaj je bil sneg že moker in temperatura nad lediščem. 

Deževna fronta se je naglo bližala in midva sva temu primerno zapuščala gorski svet.  

Ampak splačalo se je iti gor in gledati to oblačno gmoto, kako na hitro je ovijala naše hribe.

___________________

Golte - pobeg pred meglo v dolini

 

Pot: Gosteče, Mozirska koča, Boskovec, Isteje, Stari stani, Medvedjak, Gosteče

Razmere: običajne poti so večinoma uhojene, toda spolzke

Vremenska napoved je bila bolj sumljiva, 

popoldne naj bi nova oblačnost zamenjala dopoldansko meglo. 

Bližnje Golte so bile zato ravno prava destinacija, da morda doseževa pogled na sonce. 

Kmalu se je izkazalo, da je vreme tu gor celo razkošno lepo.

Mozirska koča je danes bila tudi uradno ponovno odprta  po temeljiti obnovi po požaru, 

zato je bilo tam precej obiskovalcev. Na Javorci pa je bilo spet samotno.

Oblaki so se razblinjali in umikali medtem ko se je megla v dolini pričela še bolj gostiti.

Tudi Boskovec ( 1588 m) naju je pričakal popolnoma osamljen. 

Od tam sva se spustila do Istej, kjer je sonce dokončno premagalo meglice.

Pot sva nadaljevala do Starih stanov. 

Pozitivno sva bila presenečena,  da je nova dvosedežnica že pripravljena za zagon.

Pred dvema tednoma je namreč na tem gradbišču slabo kazalo.

V prelepem dnevu sva se povzpela še na Medvedjak...

,,,ter pri koči Pri treh Plotih ugledala bele bivalne krogle ali plastične igluje. 

Ne veva kako se te stvaritve imenujejo. 

Morda bodo ljudem všeč, midva s temi ne bi vedela kaj počet. 

Nama je bil bolj všeč pogled na drugo stran na mirno, zaledenelo jezero ter megleno morje v dolinah.

Obkrožila sva še Medvedjak (1564 m)...

... občudovala rožnato megleno morje v dolinah ob sončnem zahodu...

...se po vedno zaledeneli poti iz Mozirske koče spustila navzdol 

in tudi midva potonila v megleno morje v dolini.

Čudila sva se, da sva se po Golteh potikala skoraj do mraka.

Uživala sva na 13 km dolgi poti in prehodila 840 višinskih metrov.

_____________

Boč

 

Pot: vas Studenice pri Poljčanah, Boč, koča pod Bočem, Studenice

Razmere: mrzlo, poti so pomrznjene in spolzke, nemarkirana smer do vrha.

Čas: 5-6 ur s postanki

Tokrat sva se na tega osamelca Karavank odpravila iz Studenic pri Poljčanah.

Že prej sva doma ugotovila, da na Boču nisva bila že trinajst let in

da je zdaj primeren čas in razmere, da ga spet obiščeva.

S te severne senčne strani ni markiranih poti.

 Za studencem v Studenicah (mimogrede; je menda šesta najboljša pitna voda v Sloveniji, zvedela od domačina, ne od strica Googla), sva se odpravila po edini poti v gozd.

Sledila je stara rimska cesta, hodila sva po njej in kolovozih do krmišča za divjad,

 ki je zajeto na gornjih slikah. 

Pot je bila rahlo popršena s snegom, zato spolzka. Nisva naletela na človeške sledi, je pa bilo veliko živalskih, ki sva jih poskušala določit.

Zapustila sva kolovoz ter se usmerila naravnost gor v strmi breg in tako kmalu dosegla cesto, 

ki sva se ji priključila malo pred vrhom.

Najprej sva obhodila prvi vrh z velikim komunikacijskim stolpom, 

ki ga obkroža varovano vojaško območje.

Od tam sva stopila še do visokega razglednega stolpa na vrhu Boča (978 m)...

...ter z vrha užila lep razgled v dolino ter daleč naokrog.

Pokrajina okoli naju je bila zimsko okrašena. 

Veje in vejice so bile obložena s svetlečimi kristali mešanice snega, ledu in ivja.

Z vrha sva sestopila po drseči sončni poti, senčna pot je še vedno zaprta zaradi padlega drevja. 

Koča pod Bočem je lepo obnovljena. 

Pričakala naju je obsijana s soncem, zato sva se ob njej kar dolgo zadržala. 

Ob koči je tabla s katere sva se seznanila, da hodiva po krajinskem parku.

Za pot nazaj do Studenic sva se odločila za severozahodno stran po označeni poti za Poljčane. 

Kmalu sva jo zapustila in se po severni strani Boča počasi spustila do izhodišča. 

Najino krožno pot sva zaključila s prehojenimi 11 km in 850 višinskimi metri.