Life of Mars; pot ter ferata

Pot: Mestece Metajna na Pagu, pot Life of Mars (leva in desna), ferata, Metajna

Bližalo se je nekajdnevno poslabšanje vremena zato sva kar pohitela. 

Sestopila sva s Sv.Vida, se zapeljala v Metajno. 

(cesta med Bošano in Novaljo je v osrednjem delu prevozna le s štirikolesnim pogonom 

pod vodstvom izkušenega šoferja, pa še to težko).

V Metajni sva peš zavila najprej desno ob plaži in nadaljevala okoli polotoka do uvale Ručica. 

Hoja je potekala gladko in sprehajalno, 

vendar je bila tista ura hoje povsem nepotrebna, če greš na ferato.

Prečkala sva zaliv Ručica in končno stopila na pravo pot. 

Pokrajina je enkratna s toplimi zalivi ter potmi med skalnatimi skulpturami.

Po kakšni uri hoje v popoldanskem soncu sva le ugledala ta pravi zaliv pod Panosom 

ter zaželjeno ferato, zaradi katere sva prišla sem. 

Brez predaha in vsa razgreta sva se takoj preizkusila na zanimivih stopih, 

le poldrugi meter nad morjem.

Seveda v kopalkah, "tevicah" in brez nepotrebne prtljage.

Zgledalo je, da bo stvar kar zabavna, pa se je za ovinkom zajla hitro znašla pol metra dlje nad morjem, 

kot so bile nameščene stope. In previsu se ni videlo konca. 

Torej je bil izziv večji od najinega pričakovanja, pa je bilo treba v nadaljevanju resno zagrabit in trmasto vztrajat ... ali odnehat in ferato napast drugič z vso potrebno opremo.

Odločila sva se še za nadaljevanje celotne poti, izpustila sva le vrh Panosa, ki bo prišel na vrsto kdaj drugič. Bila je že pozna ura, za nama pa je bila že dolga pot celotnega dneva. 

Nadaljevanje poti Life of Mars ni več tako atraktiven kot prvi del. Je pa zato bolj meditativen.

Tudi to pri nama kdaj šteje.

Neskončna pokrajina  in kamenje in misli na hladno pijačo v prijetnem taboru.

Utrujena, toda zadovoljna sva končno dosegla Metajno na nasprotni strani najinega starta. 

Zadela sva točno na prodajalno, kjer so imeli sladoled po najinem okusu. 

Neglede na okus, sva bila tokrat pripravljena na kakršen koli sladoled.

 Končni vtis: zelo lepo, presenetljivo, splača se iti jeseni ali pomladi,

 v poletni vročini pa je primerno le za mazohiste. 

Sem pa se gotovo še vrneva, morda že v pozni jeseni. 

_______________________

 

 

Svet Vid na Pagu

Opis poti: od mesta Pag do Bošane in še malo dalje z avtom, vas Sveta Marija, Svet Vid in nazaj

Od mesta Pag zaslediva odcep za Bošano in Sveto Marijo 

od koder vodi ena od označenih poti na Svet Vid, najvišji vrh otoka Paga, 

ki nama sicer še manjka od osvojenih vrhov na jadranskih otokih.

Po jutranji kavi se zaženeva v strmino, 

ker veva da tokrat pot ne bo dolga, le kakšno uro gor in malo manj navzdol po isti poti.

Melišče pa tako kot pod našo Brano in če ne bi spodaj gledal morja, bi mislil, da si kje na 2000 metrih.

Lepa slikovita pot nama kmalu postreže z razgledi.

Strmina pa je vedno bolj konkretna...

...pot vse bolj spominja na visokogorske poti.

Na drugi strani zaliva se vidi Metajna, ki naju še čaka danes po povratku do avta.

Najvišji vrh otoka Paga, Svet Vid (349 m) s porušeno cerkvico. 

Njeni ostanki kažejo, da je bila nekoč to prav lepa zgradba. 

Pogled na paške soline.

In še pogled na drugo stran paškega zaliva, na Panos, 

kamor greva še danes poiskat pot Life of Mars ter edinstveno ferato pod njim.

__________________________

Sveto Brdo

 Opis poti: Seline pri Starem gradu ob Paklenici, Rovanjska, Libinjska kosa (izhodišče), Sv.Brdo čez Dušice, Vlaški grad, Sv.Ivan, Libinjska kosa

Od Selin pri Starem gradu sva se zapeljala še do Rovanjske ter nato zavila na asfaltno cesto, 

ki vodi proti Sv.Ivanu. Asfalt kmalu postane kar dobro ohranjen makadam.

 Parkirava na Libinjski kosi. Prostor je lep, raven s pogledom na Pag. 

Seveda sva uživala v barvni predstavi sončnega zahoda.

V zgodnjem jutru se odpraviva. Najin cilj je Sv.Brdo, drugi najvišji vrh Velebita.

Izbrala sva krožno pot in upala, da bova videla čim več. 

Za začetek sva izmed mnogih neoznačenih stezic ubrala napačno,

 ter se po njej v orkanski burji pomikala ter skakala po velebitskem kršu kakšno uro. 

Seveda se je to poznalo na predvidenem času za na vrh, ki naj bi bil štiri ure. 

Midva sva potrebovala pet ur za vzpon. Za vzpodbudo pa sva 'prehitela' vsaj nekaj marel ob poti.

Pričneva se vzpenjati in v burji doseževa sedlo na robu tega pogorja, 

kjer veter nima več orkanskih izpadov.

Hodiva po prostranih planjavah med vrtačami, kuclji in skritimi udorinami.

 Po štirih urah umirjene hoje prideva do zavetišča na Dušici. V daljavi pa že gledava najin vrh.

Zavetišče na Dušici je zunaj in znotraj zelo prijetno urejeno.

Veliko ognjišče ob zavetišču da vedeti, da so tukaj večeri ob ognju zelo prijetni.

Malo si oddahneva in že nadaljujeva po poti, najprej skozi gozdiček nato pa proti vrhu.

Počasi se bližava vrhu ter občudujeva pokrajino za nama.

Vrh Sv.Brdo (1751 m), drugi najvišji vrh Velebita je osvojen. 

 Na najvišjem, Vaganskem vrhu, sva bila lani. 

Tako ugotavljava, da sva že dodobra prečesala tudi južni del Velebita. 

Je pa za naju tudi tukaj še vedno ostalo dovolj neosvojenih vrhov.

V tem sončnem vremenu je razgled jasen vse od Paga, Karinskega morja...

... Vaganskega vrha 

ter naprej v daljavo, kamor vedno zanese najine poglede s vprašanjem, kdaj pa greva še tja?

Na drugo stran se vidijo tudi "majhne" Tulove grede.

Po zasluženi malici se odpraviva po drugi strani navzdol...

...mimo Vlaškega grada, ki sva ga spoznala lansko leto ter po prijetnih velebitski stepah do Sv. Ivana.

Na koncu pa nisva več iskala potke po velebitskem kršu do najinega avta, 

ampak sva izbrala kar cesto ter po njej odkorakala domov. 

V skoraj celem dnevu sva tako premagala 1200 m višinskih metrov ter prehodila17 km poti.

___________________________