sobota, 23. februar 2013

Pleška planina

Izhodišče:  Šmihel nad Mozirjem
Snežne razmere: snega je končno dovolj
 Vreme vedno je  in tokrat je bilo tako, da nam je v noči na soboto nasulo novo pošiljko snega. Pa sva šla pogledat koliko je svežega snega na Golteh.
Brez smuči ali krpelj bi šlo bolj težko. Oziroma, ne bi šlo. Vsaj ne daleč.

Tudi na tej višini 1229 m, je megla prekrivala planino.
Na Pleški planini seveda ni bilo ne sonca, ne modrega neba ampak samo sneg vsepovsod; okoli dva metra ga je. Sosed pravi, da je bilo tako tudi leta 1962. Bo že držalo. Vsaj midva se ne spomniva toliko novega snega koncem februarja.
Na planini sva obrnila naazaj, nisva nadaljevala vzpona proti Boskovcu, ker je bilo višje očitno še bolj megleno in v takih pogojih smučanje navzdol ni niti malo zabavno; kvečjemu lahko postane nevarno.
Zimska idila pa je tokrat vseeno bila popolna in to nekaj šteje!
Smuka nazaj pa je bila odlična, pol metra svežega pršiča je bilo na dobrem metru podlage, skoraj preveč za uživaški spust.
Sonce pa je le malo pokukalo izza oblakov, zato sva skočila pogledat še kako je na Mozirski koči.
Bila sva edina gosta. Spila sva vroč čaj, pa hitro nazaj v mehko belino.
Upam da bo sneg obležal še kak mesec.
V planinah je zima drugačna  bolj idilična, kot v dolini.
Na Gollteh pri Mozirski koči je bilo tudi razkošno obilje snega.
Proti Boskovcu danes s te strani še ni šel nihče. Tudi midva ga bova tokrat pustila v miru. Itak je zadnja leta preveč oblegan - naj se malo odpočije od ljudi.

torek, 19. februar 2013

Boskovec

Izhodišče: hotel na Golteh
Snežne razmere: sneg je suh, gaz na Boskovec je napravljena.
Čas: 7 ur bivanja na prostem
Višinska razlika: 500 m
Obetal se je zopet en sončen dan, v nizu meglenih dni, pa sva šla to preverit na Boskovec.
Najprej sva se seveda ustavila na Javorci, kjer se je sonce že prav lepo uprlo v skale.
Dostop je res toliko strm, da so smučke neprimeren rekvizit,  zato pa toliko bolj uživaški.
Na osončeni strani prepadnih sten je bilo lepo malo posedeti, pomalicati
in uživati v razgledu na dolino in okoliške hribe.

Tokrat sva srečala tudi gospoda Janeza, lastnika tamkajšnjega bivaka, ki naju je seznanil z nekaterimi potmi po prostranih Golteh,
ki jih bova gotovo poiskala v bližnji prihodnosti.
Pot sva nadaljevala čez slikovite planine pod Boskovcem, ki so obložene z debelo snežno oddejo.
Ograje okrog 'hišic malih ljudi' so tokrat končno spet skrite pod debelo snežno oddejo.
Kamor se oko uzre, se svetlečo - bele snežne planjave utapljaju v morju pristne tišine.
Le osamljene sledi pričajo, da nekateri znajo ceniti gibanje v nekoristnem svetu.
Tudi najina sled ne kvari pretirano nedotaknjenosti snežne pokrajine.
Še oblaki prispevajo svoj del k popolnosti belega stvarstva.
Človek tukaj lahko najde svoj izgubljen stik z vrednotami danega obstoja.
Sončni žarki sredi zimske beline dajejo v hribih veliko več kot v dolini.
Vendar je konec koncev vedno potrebno prehitro zapustiti prijetne lokacije...
Sedaj pa še navzdol, najprej do Rastočke planine potem zopet do Istej...
,..pa še en lep spust in najin krog v lepem sončnem dnevu je bil zopet zaključen pri hotelu Golte.

sobota, 16. februar 2013

Vivodnik

Izhodišče: Gornji grad mimo kmetije Semprimožnik
Snežne razmere: v dolini je okoli 20 cm južnega snega, mimo Semprimožnika že 50 cm, na vrhu pa čez 150 cm suhega snega.
Višinska razlika: 1000 m
Čas: 7 ur s vsemi postanki pod soncem
V sobotnem jutru je bil Gornji Grad pod meglenim pokrovom in tudi vremenska napoved ni bila nič obetavna za ta konec naše dežele: visoka in srednja oblačnost.
Res je bilo tako. Vso pot do koče na Menini planini me je spremljala megla ter mokro, toplo vreme brez sapice vetra. Začela sem se že spraševati o smislu vsega mojega početja, kar pa se redko, zelo redko zgodi.
Nenadoma pa je začelo malo pihljati in oblaki so se pričeli trgati.
Nad planino se je naenkrat pokazalo sonce....
...in mi pričelo odkrivati debelino snežne oddeje.
V nadaljevanju dneva je zima nepričakovano ponudila vse kar lahko: debelo snežno oddejo 
s suhim pršičem na vrhu,
ivjaste ornamente v krošnjah dreves,
neokrjeno belino daleč naokrog, ker sem bila med prvimi tu gor po zadnjem sneženju.
Toplo in skoraj brez vetra,
modro nebo in
rumeno sonce.
Res nisem pričakovala tako lepega dneva. Neverjetno.
Smreke s svojim okrasjem so bile prekrasne.
Pogled s stolpa na Vivodniku -1508 m na Savinjske Alpe...


Nisem mogla prenehati fotografirat teh vrhov smrek...

V tem tednu bodo na Menini planini  zimovali otroci planinskega društva Gornji Grad, zato je jasno, da čez kak dan tu ne bo več takih neprehojenih stezic in nepregaženih poti.
 Sedaj pa samo še malo, pa bo treba zapustiti ta beli raj...
Takole poteka spust v grapo navzdol.

Še en pogled nazaj na snežne planjave...
In gremo juhuhu nqvzdol...
...pa zopet malo ali precej  po gozdu...
In po kakšni uri smuke so me sledi smučin pripeljale do tele idilične koče...
Hm,do doline bo še kar nekaj zavojev...
Na zadnjem travniku pod kmetijo Semprimožnik je  sneg postajal malce južen.
Z vrha Menine do Gornjege grada še nisem smučala in danes se je zgodilo ravno to. 
Kaj naj rečem drugega kot : hura za sneg!!!
Pa še ena slika koč na Menini planini, toliko jih je.