sobota, 19. december 2009

Gora Oljka

Izhodišče: Rečica ob Paki, Martinova pot
Čas hoje: 1.30 ure do koče, 1.30 ure navzdol po cesti
Ni gora pač pa hribček z lepim imenom Gora Oljka.

V zasneženi soboti, 19.12.2009 sva odšla po Martinovi poti , mimo kmetije Jug nato pa po gozdni markirani poti do koče na Gori Oljki na obvezen vroč čaj. Nazaj pa lepo po cesti skozi Hudi potok v Šmartno ob Paki.
Skupaj hoje 3 ure, gazenja po snegu.

torek, 8. december 2009

Predbožična regata 2009


Sezona regat se tudi letos zaključuje s predbožičnim jadranjem. Tokrat sem bil v posadki Sir Francisa.
Jadrali iz Vrsarja direkt do Premude, kjer smo po obilni večerji prenočili.
Naslednji dan do Malega Lošinja, tretja etapa pa je bila do Verudele in razglasitev rezultatov v Bunarini.





Štart je bil zvečer v sredo 2. decembra. Noč preko Kvarnerja je bila zelo mrzla, pa je prav prišel vroč čaj, ki je komaj uspel ogreti naše premražene kosti celo pod puhovkah in debelih toplih puloverjih.












Zato pa so jutra na morju neskončno lepa; takrat pozabiš na mraz, utrujenost in vse nočne tegobe jadranja v nestalnem vetru.

Zaveš se, kako velika stvar je doživeti te trenutke, ki te napolnijo z energijo ne samo za tisti dan, ampak za vedno...







Šele kasneje opaziš kje se nahajajo konkutenti, kajti celo noč jih samo slutiš, da so v bližini, kajti pogasili so pozicijke luči, da so jutranja presenečenja popolna.

Tudi mi smo storili enako, zato sedaj sledi analiza položaja.
Na koncu smo bili absolutno 7. in po korigiranih časih 5. od 12.- tih sodelujočih jadrnicah.

Več fotografij je tukaj:

nedelja, 6. december 2009

Smrekovec,Krnes,Komen



Izhodišče: Sp.Brložnik
Čas hoje: 4 ure do  Komna, 3 ure nazaj do izhodišča

Na hitro je bilo potrebno skočiti še na Smrekovec in nato še naprej.

Na kažipotu piše , da je od sp.Brložnika 1 ura do koče in nato še malo do vrha.

Od sp.Brložnika vodi prelepa pot čez travnik in nato skozi gozd do koče pod Smrekovcem.

Z vrha Smrekovca je čudovit razgled na Savinjske Alpe, na drugo stran pa na Šaleško dolino s znanimi šoštanjskimi dimniki in nato proti S še na vse vrhove tja daleč v Avstrijo.

Od Smrekovca vodi pot preko Krnesa do Komna , vse po vrhovih in grebenih s prelepim razgledom.

Smrekovec, Krnes, Komen so znani neaktivni bivši vulkani zato se na njihovih pobočjih najde veliko ostankov vulkanskih bomb .


Od koče na Smrekovcu do Komna je tri ure počasne hoje.

sobota, 21. november 2009

Gradiška tura



Izhodišče vas Gradišče nad Vipavo, plezalna varianta
Čas: skupaj okoli 4 ure hoje

Prvič na Gradiško turo po plezalni poti.

Ob rahli burji se vzpenjam po steni in uživam ob prelepem razgledu po vipavski dolini in okoliških hribih.
Najprej malo po potkah v gozdu nato zavijem v plezalno smer in zajle so že tu. V sredinu je prisrčno urejena razgledan ploščad, sicer z manjkajočimi bruni ali deskami v tleh ampak zelo prijetno. Plezam dalje, sonce me čedno greje in pomislim, da poleti pa tu pokuka ven kakšna kačica.
Burja pokaže zobe na vrhu stene in si mislim, če bi bilo tako v steni, bi se  bilo potrebno kar dobro držat zajl. Mislim, da piha tam okoli 100 km na uro pa tudi vremenska napoved je tako rekla.

Na vrhu sprehod po rahlo zasneženem kraškem gozdu do Furlanovega zavetišča pri Abramu, približno 1h hoje. Koča ima  verjetno veliko obiskovalcev, saj je dostopna z avtom pa tudi lepo urejena , poleg tega pa ima še kletko z medvedom zraven, kar je za otroke seveda nekaj posebnega.
Vračam se po poti do vrha Plaz, vmes opazujem bivšo mulatero, kjer je občasno še opazit odtise starih kolesnic v skali.
Še postanek na vrhu Plaz nad Vipavo ter prelep razgled po Vipavski dolini.

In sem že zopet pri avtu v vasi Gradišče.

Zopet ena od prekrasnih sobot.

četrtek, 29. oktober 2009

Konj

Četrtek, 29.10.2009




Preveč dolgo že nisva bila v hribih zato sva izkoristila zadnje lepe dneve, vsaj zdelo se nama je, da morava.




Malo naprej od gondole za Veliko planino sva pustila avto in se po gozdni poti vzpenjala proti Presedljaju. Čeprav je na tabli pisalo, da se potrebuje tri ure do Konja , sva potrebovala pol ure manj, seveda v najino veselje. Kljub malici in občudovanju prelepih jesenskih barv gozda.




Nato čez greben na vrh in spust do Mlakarjeve bajte na Rzeniku. Tam sva pokramljala s prijaznim oskrbovalcem koče ter nato nazaj.




Mudilo se nama je domov zato sva malo pohitela.