Biokovo treking - Vošac, Troglav in Jure

Pot: nekaj km nad Makarsko, Vošac, sv.Jure, Troglav in nazaj

Čas: okoli 9 ur

Višinski metri: okoli 1200 m

Tokrat sva se povzpela na Biokovo še z drugega konca. 

Nekaj km nad Makarsko sva zapustila avto in

se odpravila po kraškem svetu na rob sten.

 

Med potjo sva občudovala kamnite hišice, nekatere so bile obnovljene v prelepe vikende, nekatere pa so ostale v svojem prvotnem stanju. V zgodnjem jutru je konjem prijala bližina človeka.

Hodila sva po brezpotju ob robu planote nad stenami in vmes osvajala 

številne "vidikovce", da sva lahko občudovala panoramo pod seboj.

Gamsi in mufloni so tudi bili moteni pri jutranji paši.

Panorama pod nama - Makarska.

Najprej sva se povzpela na Vošac - 1421 m, kjer stoji planinska koča 

na skrajnem vrhu roba velike kraške planote. Visoko nad Makarsko.

Pogled proti severu Biokovega; proti Omiški Dinari in Mosorju.

Razgled je lep tudi proti jugu Biokovega.

Nadaljevala sva pot proti najvišjemu vrhu, svetim  Jurom, za nama je ostajal Vošac.

Poti ni bilo in ni bilo konec, med vrtačami sva vijugala kot na veleslalomski tekmi.

Po dveh urah hoje sva le prispela do sedla pod Juretom.

Na vrhu sv.Jureta - 1762 m je bilo nekaj obiskovalcev, ki pa so se pripeljali z avtom. 

Sem vodi namreč  najvišjeležeča hrvaška cesta.

Ob cerkvici je bila gužva, ki se ji nisva želela pridružiti, zato sva se odpravila navzdol.

Bolj zanimiv za naju je bil sosednji Veliki Troglav - 1658 m, 

na sliki spodaj se vidijo vsi trije vrhovi.

Sestopila sva strmo navzdol do sedla, kjer je planinski dom, 

od tam pa takoj po grebenu gor do Troglava.

Sam vrh velikega Troglava ni kaj posebnega, je pa lep razgled po ostalem delu planote;

 tudi do oddaljenega sv. Ilija, ki je po višini drugi na Biokovem.

Še en pogled nazaj na najvišji vrh ter nato hitro navzdol, ker se je že bližal mrak.

Planinska koča pod Javorom je bila žal tudi zaprta, ima pa zelo prijetno lokacijo.

Reklamna tabla v bližini koče gotovo privabi poleti veliko obiskovalcev, 

saj do nje vodi ozka asfaltna cesta.

Seveda naju je ujela tema preden sva uspela po asfaltni cesti priti do najinega avta. Lep sončni zahod s toplimi barvami večerne zarje pa je bil najina nagrada za hitro hojo po dolgi asfaltni cesti.  zarja visoko v planinah in samota ter tihota hribovskega večera pa sta bila tudi nekaj posebnega.

   Samota ter tišina gorskega večera pa sta samo ojačala najino hvaležnost z željo, da bi užila še veliko tako spokojnih večerov visoko nad zmedo, ki vlada v dolini polni stresa.

 

____________________

 

 

Biokovo treking -Ilija

 

Pot: vas Bast, zavetišče, vrh Sv.Ilija, Topol, vas Bast

Čas: okoli 10 ur

Višinska razlika: okoli 1300 m, višinski metri okoli 1700 m 

Tokrat sva se namenila raziskovat Biokovo. Veliko pogorje se razteza od Brele na zahodu

 nekaj kilometrov vzporedno z obalo proti jugovzhodu. 

Najvišja vrhova sta Sv.Ilija - 1642 m in Sv.Jure - 1762 m.

Za pohodnike sta oba vrhova težje dostopna zaradi nekaj urne hoje po zelo razgibanem terenu med vrtačami, ki so okronane z ostrim koničastim kamenjem in razbrazdanimi skalami.

 

Tako pač večinoma izgleda hrvaški visoki kras.  Za prvi del trekinga po Biokovemu

 sva izbrala severni pristop na masiv ter vrh Ilija. Dodatno pa sva prehodila še dobršen krog 

do njega in še naprej proti severu in nazaj.

Vedela sva torej, da naju čaka dolga pot, zato sva se odpravila že pred jutranjim svitom.

Morje in gore so že zažarele takoj ob prvem jutranjem svitu, kar je obetalo lep topel dan.

 Iz vasice Bast se pot vije strmo navzgor, mimo dobrega studenca, 

kjer sva takoj dopolnila najine zaloge vode, kajti izvirov vode na Biokovem ni na pretek.

Se pa najde kakšen skrit vodnjak, ki so ga nekoč uporabljali domačini, ko so pasli svoje ovce in koze.

Pot je lepo označena, le nekatera imena vrhov so se nama zdela nenavadna,

 pa sva bila v velikem pričakovanju, kako izgledajo.

Sledil je vzpon skozi zanimiv in delno požgan "kamniti gozd". 

Borov gozd je rasel dobesedno iz kamenja.

Po dveh urah hoje strmo navzgor sva prispela do zavetišča zgrajenega iz kamenja,

 kmalu zatem pa sva bila že na planoti Biokovega s številnimi vrhovi proti jugu.

Med vrtačami, veliki in majhnimi, se je pot vila še dalje.

 Tudi kavke so naju že zaznale, približale pa se nama niso tako kot smo vajeni v naših gorah.

 

Po štirih urah hoje sva se le približala vrhu sv.Ilija . 1642 m.

Najvišji vrhovi v Dalmaciji imajo pogosto na vrhu kamnito cerkvico posvečeno kakemu svetniku.

Ilija je seveda svetopisemski prerok Elija, ki je z božjo pomočjo naredil veliko čudežev.

Obudil je celo majhnega dečka, edinca, ki je umrl zelo žalostni materi.

V cerkvici pa je relief veličastnega prizora, 

ko je Elija tekel pred konjsko vprego kralja Ahaba več kot dvajset kilometrov.

Bolj ko Iliju sva se seveda posvečala krasnemu razgledu daleč naokoli. 

Pogled nazaj ter dalje proti najvišjemu vrhu Sv. Jure in še dalje proti jugu je bil fascinanten.

Ko si na vrhu dalmatinskih gora, so pogledi naokrog in navzdol proti morju zelo posebni. 

Dobiš občutek velike višine. Na vrhu sva opazila smerokaz za nadaljevanje poti 

proti naslednjemu vrhu, Topolu ter nato v dolino. 

z veseljem sva se odločila za to smer, ki je omogočala krožno pot, 

ki nama je dala možnost sestopa po drugi poti. 

Slika spodaj prikazuje pot od sv.Ilija po grebenu navzdol, ki sva jo prehodila.

Izredno lepo je bilo, lepi razgledi, pot kamnita in ponekod grebensko ostra, 

sonce in dobra volja, kaj češ še več.

Še en pogled nazaj proti vrhovom preden zavijava v dolino.

Oblaki so nama kazali, da le naj pohitiva dol z gora in grozili, da naju bodo ovili v meglo.

Tega pa sva se bala, saj je v megli težko slediti poti, ki večinoma poteka po skalnatem terenu.

 

 Megla pa je res  prišla, na srečo šele potem, ko sva že sestopala.

Sestopala sva strmo navzdol v megli, toda tudi te je bilo enkrat konec.

 Prišla sva pod meglen obroč, ki je ovijal Biokovo, sonce se je zopet pokazalo. Ta megla, oziroma oblaki, ki so se nakopičili pod grebenom Biokova, so znanilci burje, ki se bo rodila naslednji dan.

 Občasno se je megleni ovoj malo razmaknil, da sva lahko opazovala kamnite vršace nad seboj.

 

 

Midva pa še naprej strmo in še bolj strmo navzdol.

Strm in dolg spust se je zaključil pri kamnolomu nad cestnim tunelom pod Biokovim. Še malo asfaltne ceste in zaključila sva najin dolg krog zopet v vasici Bast.

Ta vrh sv.Ilija in celotna krožna pot je bila najlepša na najini turi do sedaj. 

Na vrhu imaš občutek silne višine in čudovitih razgledov ter oddaljenosti od vsega živečega na zemlji. Strm vzpon in še strmejši spust in naporna hoja sta bili pozabljeni, kot da tega nikoli ni bilo,

 lepi občutki z vrhov pa so obstali.

Strm vzpon in še strmejši spust in naporna hoja sta bili pozabljeni, kot da tega nikoli ni bilo,

 lepi občutki z vrhov pa so obstali.

 

________________________

 

 

Imotska jezera

Imotska jezera spadajo med take naravne posebnosti, da si jih je treba ogledat, 

če te pot zanese v te kraje.

 

Jezer je sicer več, a najbolj znana sta Modro in Crveno jezero.

 Midva sva si ogledala poleg teh dveh še Zelenega.

Tokrat je Modro jezero presušeno, brez vode. 

 

Je pa bogatejše za novo pridobitev.

 V letošnjem oktobru so se na dnu pojavile take risbe, kot se že nekaj let pojavljajo npr. v Angliji

 na njivah žita ali na drugih primernih lokacijah. 

 

Tisti, ki se na to spoznajo, pravijo da so avtorji vesoljci, ki na tak način sporočajo nam Zemljanom,

 da mislijo na nas. Kar koli je že resnica, moramo priznati, da so liki izdelani

 z veliko natančnostjo in smislom za vesoljsko estetiko, 

zato lahko avtorju risbe na dnu Modrega jezera samo čestitamo za remek delo.

Več o tem pojavu si lahko preberete tukaj:

Na dnu jezera se je pojavila risba! 

Po kratkem ogledu Modrega jezera sva se odpravila še do Crvenega, ki je v neposredni bližini.

 Za razliko od modrega, ta nikoli ne zgubi vode. Še več; 

je prav impozantnih dimenzij z globino preko tristo metrov 

in sega z dnom šest metrov pod morsko gladino.

Vzela sva si dovolj časa in se sprehodila po panoramski stezi okrog jezera.

Ko doživljaš to čudo narave z robov prepadnih sten, ne moreš ostat ravnodušen.

Na eni od tabel ob jezeru piše, da le najboljšim uspe zalučati kamen v jezero, 

ne da bi se odbil od prepadne stene, ker po legendi jezerski duh to prepreči.

Neumnost!, sem rekel in poiskal nekaj kamnov različnih oblik in velikosti.

Z nobenim nisem uspel doseči vodne gladine, čeprav sem jih z vso močjo zabrisal

 proti sredini velikega jezera z višine več kot 250 m. 

Ko je kazalo, da bom uspel, so namreč vsi kamni naglo skrenili nazaj proti steni, 

kot jim je zapovedal jezerski Duh.

Vendar se nisem vdal. Tako mi je dosti kasneje uspelo tri kamne poslati direkt v jezero 

in vzvaloviti mirno domovanje jezerskega Duheca. Zelo sem ponosen na svoj uspeh!

Kasneje sva na poti domov videla še nekaj jezer in jezerc.

Vendar nobeno od njih na naju ni naredilo takega vtisa kot Crveno. 

__________________