Komen

Izhodišče:  Ljubenske Rastke oziroma Grunti nad Rastkami
Najina pot : Grunti - Planinčeva domačija - hotel Goba -bolnica Mrzle vode - Hlipovec - severna stran Komna - navzdol po označeni stezi čez Telečje peči pa nazaj mimo Planinca do Gruntov
Čas in razmere: šest ur,  ponekod na severnem pobočju rahlo snežena pot,  + 10 stopinj Celzija

Planinčeva domačija je obnovljena in zelo prijetna za postanek.

Od tu gre steza dalje  toda do "hotela Goba- *****" je potrebno stopiti strmo navzgor skozi lep smrekov gozd kjer ni nekih uporabnih stezic.
Hotel Goba poseduje  pet zvezdic in verjamem da je najboljši hotel daleč naokrog.

Od tu dalje vodi steza do bolnice Mrzle vode - še iz naših partizanskih časov.

Od sedla Hlipovec dalje sva z običajne poti zavila levo na severno stran Komna. 

Odprl se nama je nov drugačen pogled nanj.

Po tej strani leži še precej podrtih dreves.

Podrta smreka se še naprej bori..., iz nje raste sedem novih vrhov.

Teren na severni strani  Komna je bil precej slikovit in razgleden na koroško stran.

V zaključnem delu proti vrhu je bil pred nama takle greben.

Na prvem vrhu Komna pa skoraj brez vetra in neverjetno toplo za december.

Spust po bivšem vulkanskem kraterju in še na drugi vrh Komna - 1684 m.

Sledi še vzpon na vrh...

Na vrhu je bilo takole in ponudil se je razgled na koroško stran s Peco v ozadju.

Še zadnji koraki...

V takem toplem vremenu je bilo prav prijetno se oprijemati skal.

Razgled z vrha je nama ponudil nakopičene oblake v deželi Kranjski in rahle meglice v naših dolinah.

Vedno čudovita Ojstrica.

Po poti navzdol sva obstala še pri Telečjih pečeh, ki nama vedno pritegnejo pogled. Tokrat pa je oko obstalo na polički sredi skale ...

V gorah je vedno lepo, tako blizu oblakov si in neskončno daleč nad dolinami in vsem kar se dogaja v njih. 

                                                                 In to je tisto kar privlači.

Javorca

Izhodišče: cesta na Golte
Čas in razmere:  toliko časa kot si vzameš od ene ure do osmih ur. Snega ni.

Na Javorco vodijo številne steze in stezice z vseh strani pobočja Golt, od težkih plezalnih smeri do lahkih mehkih potk pod smrekami in macesni. Vse pa so neoznačene in nepoznavalcem skrite.

Skrite stezice vodijo na čudovite razgledne točke od koder se vidi po vsej Savinjski dolini

in še daleč naokoli.

Vse steze in plezalne poti dobro pozna le domačin Janez, ki je mnoge tudi sam 'trasiral' in očistil.  Mi, njegovi znanci in prijatelji pa smo le občasni občudovalci teh naravnih lepot.

Naravno okno pod Alpskim vrtom je samo eden od biserčkov na teh poteh.

Kadar hodim po teh stezah,  se skoraj vedno povzpnem tudi do Janezovega bivaka.

To je čarobni kraj s čudovitim razgledom.

V tem toplem decembru so že na plan pokukali prvi cvetovi teloha. Le kaj bodo delali do pomladi?

Takole pa je bilo tule na Golteh pred dvema tednoma, ko smo že upali, da si bomo prav kmalu že lahko nataknili turne smuči na noge.

Zdaj zgleda da bo treba še malo počakati. Vsaj do začetka 2015.

Raduha

Izhodišče:  parkirišče pod kočo na Loki
Razmere. pomrznjena drseča pot in zelo vetrovno na vrhu
Čas: 3 ure

Ko je želja dovolj močna, si jo uresničiš kljub zlati rani uri ...

Nekaj časa hodiš v temi, hitiš navzgor in nato se čarobna predstava prične ..

Oranžne barve nebesnega svoda  poplačajo  ves trud zaradi prekratkega spanca ...

Vsak nov prihod sonca in njegovih barv so lahko  darilo za vsakogar,  ki si ga le poželi in vzame.

Žareče barve jutra so začele počasi bledeti, prestavile so se na stezo in vrhove gora okoli naju.

Čez rob Raduhe so prvi sončni žarki obsijali tudi Olševo in kmalu še koroške doline,

ki so se počasi  prebujale iz mraka.

Vrh Raduhe je sonce osvetlilo malo prej preden sva stala tam gor. Za malo je naju prehitelo.

Na vrhu je bilo vse dobro in prav vendar zelo vetrovno...tako da se še fotografirat ni dalo ...

Pogled navzdol proti Lanežu in tja čez...proti Peci je osvetlil malo zasnežena pobočja.

Pot navzdol se nama je zdela še bolj drseča in dolgotrajna..., končno pa sva le prišla do koče na Loki,  ki je samevala..., kot midva v tem krasnem jutru.

Jutro se je iz oranžnih barv prelevilo  v tople barve zime....in jutranja predstava sončnega vzhoda je bila v zgodnjih jutranjih urah zaključena...toda...... le za danes.

Peca

Izhodišče: Mitnek ali gostišče Matjaž
Razmere: zasnežena in uhojena pot ampak le do vrha Kordeževe glave,  vetrovno...
Čas: 7- 8 ur
Višinska razlika:  okoli 1400 m

Pred nekaj dnevi je v teh koncih snežilo, pa je bila pot vseeno prav lepo uhojena, kar me je presenetilo. Pričakovala sem, da bom sama delala gaz.
Koča pod Peco je odprta ob vikendih in praznikih vendar le ob lepem vremenu. Vsaj tako piše na obvestilu , ki je pripet na vhodnih vratih.

Pogled navzdol je bil rahlo zamegljen,  pogled navzgor pa mi je narisal malo kopico oblakov, ki jih je mrzel veter gnal čez planine.

Ob sončnem vremenu se z najvišjega vrha Pece, to je s Kordeževe glave - 2125 m, krasno vidijo Julijci.

Še večino dneva je bila pred menoj, pa sem se odločila, da se spustim še navzdol do Knipsovega sedla - 2012 m in nato še naprej po grebenu Pece. Tu uhojene steze ni bilo več,  pač pa sem lepo sledila stopinjam gamsa.  Seveda je dobro poznal svoj okoliš in stopinje so me prav lepo popeljale med zasneženimi borovci do sedla. Stopinje pa so občasno zavile še na vsako razgledišče ob poti, kar potrjuje, da tudi gamsi znajo  uživat v razgledovanju. Seveda sem stopinjam na take točke vestno sledila. In uživala tudi jaz, bilo je res prelepo.

Kordeževa glava s severne strani.

Ko je mraz, je najlepše  visoko v planinah, saj sneg in veter  borovce prav lepo okrasita.

Knipsovemu sedlu sledi  Končnikov vrh - 2109 m. To je tretji najvišji vrh pogorja Pece. Tu pa gamsjih sledi ni bilo več. Gams je očitno vedel, da je tu le preveč napihanega snega. In res med borovce je veter napihal snežne zamete in kakšen tak zamet je bil tudi meterski.  Iz takšnega zameta se je bilo potrebno pač izkopati ven.

Raduha in druge Kamniško Savinjske Alpe v ozadju.

Smučišče Peca z avstrijske strani.

Končnikov vrh in Bistriška špica v ozadju - vse pogorje Peca.

Del poti s Kordeževe glave navzdol do Knipsovega sedla je prav lepo viden.

Dan se je bližal mraku, mrzel veter se je okrepil  in prišel je čas, da zapustim te višine in še en pogled nazaj proti vrhu nato pa zopet navzdol do doline.