Vis

Z lepim severozahodnikom sva že zgodaj popoldne prijadrala z Biševa v viško luko in se vezala na pristan ob bencinski črpalki, da dopolniva najine zaloge goriva v času 'sieste', 

ko črpalka ni oblegana od množice jaht in gliserjev.

Potem sva se varno vezala v Kutu in se takoj izkrcala na kopno, da se malo sprehodiva in preveriva, kaj je tukaj novega. Ker je bilo časa dovolj, sva najela skuter in se odpravila na potep po notrajnosti otoka, ki jo še ne poznava. Pozno zvečer sva vrnila motor zelo zadovoljna z najino kopensko dogodivščino in vtisi, 

ki sva jih na poti nabrala.

Biševo

Kot velika speča morska medvedka je videt skrivnostni otok v vročinski meglici poznega popoldneva. Biševo. Jutri se bova odpravila tja.

Biševo je najbolj znano po svoji Modri spilji, kamor v sezoni trumoma vozijo turiste, da si ogledajo to naravno čudo za primerno vstopnino in vozarino, seveda. Midva se zato v sezoni ne ustavljava tukaj, ampak si jo bova ponovno ogledala kdaj drugič - zastonj.

Biševo pa je nekaterim znano tudi po tem, da tukaj od pomladi do zime stanuje edini slovenski poklicni pisatelj, Mate Dolenc. Nekatera njegova dela zato odsevajo duh Jadrana 

in zgodbe Visa, Biševa in drugih otokov.

Najprej  sva se hotela izkrcat v Mezuporatu, enem od dveh primernih zalivov na otoku, da bi se potem sprehodila do vasi na vrhu otoka in obiskala Mateta a za naju ni bilo več prostora v majhnem zalivu, kljub zgodnji jutranji uri. Vezati za kratko rivo pa nama niso dovolili, ker je vse rezervirano za turistične ladjice.

Odločila sva se torej da bova otok tokrat objadrala, kar do zdaj še nisva storila.

In tako sva opazovala divjo obalo otoka, gnezda galebov in morskih čiger, igro svetlobe in senc v naraščajoči vročina dneva ... dokler nisva obkrožila otoka in usmerila ladjo nazaj proti Viso. Zadovoljna, da sva našla letos čas tudi za Biševo.

Komiža

 Med prijetnem celodnevnim jadranjem od Žirja direkt proti Visu, sva imela dovolj časa, da sva naredila okvirni načrt aktivnosti za naslednje preostale dneve dopusta. Tako sva že nekje na sredini dneva odločila, da greva najprej v Komižo. Avtopilotu sem takoj vnesel nov kurz in ustrezno natrimal jadra in to je bilo vso mornarsko delo do prihoda v velik Komiški zaliv.

 Najprej sva se srečala s 'strogimi pogledi' treh zapuščenih bunkerjev, ki še vedno nemo varujejo komiški zaliv in pričujejo o nekdanjih časih, ko tukaj ni smel nihče plut razen domačinov in vojske.

 Sedaj pa je Komiža iz leta v leto bolj živahna, bolj turistična. Nekaterim se zdi ta razvoj in napredek dober,

drugi jamrajo za starimi dobrimi časi, ko še ni bilo hotelov in vsega tega hrupa, 

ki ga neprilagojeni turisti prinesejo s seboj.

Kakorkoli že; Komiža je lepa, ima dušo - pravijo tisti, ki se na to spoznajo.

Pa duša gor ali dol; nama se je bilo lepo sprehajati po znanih uličicah, po vrvežu na rivi 

in okušati dobrote, ki jih je tu v obilju.

Ko je sonce zašlo, je Komiža še bolj oživela. Od vsepovsod se pojavijo tudi mestni starci in sključene ženice in na klopcah krementirajo o slabih časih in čudnih navadah mladine - le kdo jih lahko še razume?

Na svetlo pridejo tudi tisti bledolični turisti, ki se že desetletje ali več uspešno skrivajo pred nevarnim soncem. Vitamin D raje absorbirao v obliki prehranskih dodatkov, kot pa da bi tvegali kožnega raka.

Očitno bodo umrli zaradi kakega drugega vzroka, ker vseh nevarnosti življenja se pa še ne da obiti.

Morje pa se še ne umirja, kljub temu, da se dan nagiba v zaton.

Med nautiki je ravno komiško sidrišče dobro znano, da ne nudi nobene pametne zaščite za večino vetrov in valov, zato je naše spanje skoraj vedno moteno.

Zato le redkokdo ostaja na sidrišču dve noči zapored.

Tudi midva sva vedela že prej, da naju jutri zvečer ne bo več tu.

Muna

Pravzaprav ni bilo enostavno, da sva še pravi čas prispela v Muno, največje naselje na otoku Žirje, kjer je tudi trajektna luka. Midva sva se namreč šele zvečer ob sedmih zasidrala na zahodni strani otoka v zalivu Tratinjska, v Muni pa zaprejo trgovino ob poldevetih zvečer. In dobrih pet kilometrov ceste preko hribov in široke doline naju je ločilo do novih zalog sadja in zelenjave, ki sva jih hotela nabaviti, da ne bi ladijska kuhinja čutila kakšnega pomanjkanja v prihodnjih dneh.

Ampak kjer je volja, tam je tudi pot. Po pol ure hoje v toploti poletnega dneva 

sva dobila prevoz dobesedno do praga trgovine, ki ga peš ne bi dosegla pravočasno. 

Najine avtoštoparske izkušnje iz prejšnjega tisočletja so pravi čas obrodile željen sad,

 bi rekel nepoučen opazovalec, 

midva pa sva dobro vedela v čem je skrivnost najinega uspeha.

Trgovina je ena tistih, ki so prevladovale pred tridesetimi leti povsod po Jugoslaviji, zdaj pa so sila redke. 

V njej na videz ne prodajajo ničesar, ko pa vprašaš  na primer za tako nemogoč artikel 

kot je termofor ali strune za kitaro, bodo to našli nekje zadaj v na videz razmetanem skladišču 

ali celo kar na polici pod kruhom in ponvami.

 Zadovoljen Bredin obraz jasno kaže, da sva nabavila vse in še več.

 Pot nazaj domov na ladjo pa sva prehodila. Edina dva avta, ki sta naju v tisti dobri uri dohitela, nisva niti poskušala ustavit. Mornarji namreč radi občasno pretegnemo noge na kopnem, 

da potem še bolj cenimo udobnost palube pod nogami.

 Noč je bila spet prijetno hladna in mirna, zato sva dolgo zvečer meditirala v soju tisočev zvezd in polne lune.

Je lahko še kaj lepšega?

 Pred nama je bila malo daljša etapa do naslednjega otoka, Visa, zato sva izplula bolj zgodaj kot po navadi.

Lepo smo se pozdravili s posadko tradicionalnega guca, ki je je z latinskim jadrom uživala na poti okoli otoka, midva pa sva naravnala kurz proti Komiži in zaupala avtomatskemu krmilniku, 

da naju bo pripeljal tja po najkrajši možni poti.

Utra

Utra je majhen otoček, ki nama je precej prirasel k srcu, zato sva ob njem že večkrat prenočila.

Največkrat tukaj sidrava samo midva, kajti sidrišče ni toliko poznano, da bi privlačilo trume poletnih jadralcev, ki zasedejo bližnje priveze in sidrišča že v zgodnjih popoldanskih urah.

 

Nama je namreč v navadi, da jadrava ves dan in se ustavljava le takrat, ko ni dovolj vetra in ko si zaželiva kopanja, plavanja ali ogleda kakšne zanimivosti na poti.

Zato nama zvečer zelo prijajo prijetna sidrišča, kjer uživava v pogledu na sonce, ki zapušča najin del sveta in začne osvetljevat zahodna področja.

Utra pa nudi še veliko več, če znaš videti kar gledaš.

Poleg slikovitih sončnih zahodov lahko ob jutrih opazujeva enako ali še bolj slikovite sončne vzhode.

Opazujeva lahko ribiče pri njihovem delu. Tiste večerne, ki nastavljajo parangale in vrše za lovljenje rakov in one jutranje, ki prihajajo po ulov. Seveda so to isti ribiči, a v jutranjem hladu so oblečeni drugače kakor v večerni toplini, ko se dan poslavlja od poletne vročine.

Ponoči pa je nad nama temno nebo, mir in srebrni sij lune ter tisočerih zvezd. Le kako lahko ostane človek ob tej silni veličini hladen in ne zaplava v lesketajoči vodi polni žarečega planktona?

In ko se zbudi nov dan, ko izginja prvi trajekt dneva v daljavo, sva zopet na jutranjem plavanju. V tišini svojih misli, ki so povezane s silo, ki skupaj drži naš nori planet.

Punta Križa - Uvala Kolorat - Cres

 Prejadrati Kvarnerić ni majhen zalogaj, zato pa je veselje večje, ko je naporen dan za nama. Tudi primernih sidrišč na vzhodni obali Cresa manjka, zato so zalivi Punte Križa najbolj zaželjena destinacija na najini poti, kadar nama ne uspe v enem dnevu prijadrati vsaj do Ilovika. Tako sva se tudi letos vezala na bojo v zalivčku Kolorat, ki pa je že nekaj let oddan v koncesijo in tako prosto sidranje skoraj ni več možno.

 Sidrišče je bilo tudi tokrat polno, pa vseeno je bil večer prijeten in

sončen zahod je obetal nov jasen in vroč poletni dan.

Grujica

Majhen otoček z lepim starim svetilnikom pomorščaki pogosto srečujemo na poti mimo Lošinja in Ilovika proti južnim morjem, vendar se tukaj zelo redko kdo ustavi, ker ...

   - otoček Grujica nima varnega priveza, kaj šele svoje varne luke, ampak je za morebitni obisk potrebno sidrat na odprtem morju, ...

... - se vedno mudi ali pa je morje preveč nemirno, ...

... - se zdi, da si videl vse, če se le pelješ mimo.

Tokrat pa so bili izpolnjeni vsi pogoji za izkrcanje: morje je bilo mirno, imela sva dovolj časa in zaželela sva si tudi malo osvežilnega plavanja v čistem morju in prijetnem ambientu.

Pa se je pokazalo, da se z morja le ne vidi vseh zanimivosti otočka.

Prav prijetno se je bilo sprehodit po otoku in ga pregledat v okviru danih možnosti.

Tukaj se da čudovito uživat in celo krasno prebivat, če ljubiš mir in tišino. Dovolj je prostora, da se ne počutiš omejenega in utesnjenega, lepo urejen vrt in zadosti plodne zemlje. Pa sonce in svežina morja! Mar potrebujemo še kaj?

Kmalu pa je otoček spet zaživel v svojem ritmu, midva sva namreč kljub prijetnemu počutju kmalu  dvignila sidro in zajadrala proti jugu s severozahodnim vetrom, ki se je začel pojavljat. Spraševala sva se, kaj lepega nama bo še prineslo  letošnje počitniško jadranje.