Turčija: Marmaris

Iz Fethye sva se odpeljala pozno popoldne in skušala čim prej najti prostor za prenočevanje. 

Kjerkoli sva krenila proti obali, povsod sva našla plačljive dostope do plaž ali plačljiva parkirišča.

Tako sva dobila praktično potrditev, da se nahajava v najbolj turističnem predelu Turčije.

Z vztrajnostjo sva uspela najti lep zaliv za prenočevanje ob plaži.

 Izkazalo se je, da je zelo miren in samoten.

Celo prijazne kokoške z bližnje kmetije so naju je prišle pozdravit. 

Sicer pa je tu zelo pogosto, da se kure in petelini sprehajajo prosto po campih in plažah. 

Tudi na cestah imajo poleg gosk in pavov absolutno prednost.

V tem zalivu sva imela namen ostati kak dan več, pa se je uresničila vremenska napoved z oblačnostjo in  občasnim dežjem, zato sva tak dan raje izkoristila za premik proti severu 

in si med rahlimi plohami ogledovala turistično mesto Marmaris.

Marmaris je obmorsko mesto, ki ga domači gostje najraje obiskujejo, 

ko si zaželijo dopusta na morju. Taki so statistični podatki. 

To sva tudi opazila, ko sva se sprehajala v centru mesta med prodajalnami velikega pokritega bazarja. Nama je prišel prav, da sva se umaknila pred rahlim dežjem.

Marmaris je znan tudi po tem, da je v njem veliko vitkih palm.

 Med palmami in morjem pa je lepo urejena in čista plaža.

Ker sva imela dovolj časa, sva poiskala še stari del mesta...

... ki obsega zanemarljivo malo prostora. 

Vse ostalo je novo, moderno in turistično naravnano.

 

Razen male trdnjave v starem delu mesta. 

Ta je obnovljena in z malim muzejem na ogled le za tiste, ki so pripravljeni plačat vstopnino.

 Še najbolj so naju navdušile pisane muce, ki so ležale vsepovsod, celo sredi ulic.

 Nobenega nič ne motijo, zgleda da so polnopravni prebivalci mesta.

 Meščani jih hranijo na javnih površinah, izgledajo zdrave ter srečne in zadovoljne. 

Enako je na podeželju tudi s psi. Misliva, da v Turčiji ne poznajo zavetišč za zapuščene živali,

ampak so domačini prijazni ne samo do tujcev ampak tudi do vseh živali. 

 

Dovolj sva imela turizma in sva šla poiskat miren zaliv.

Res sva ga našla, skoraj idealen se nama je zdel, dokler ni ravnokar v temi prišel še en kombi in se postavil poleg naju ... 

Kdo ve, morda pa se jutri izkaže tudi to za nekaj  dobrega.

___________

 

Likijska pot: plaža Kabak do Oludeniz

Od zaliva Patara se Likijska pot najprej vzpne, nato pa spusti do plaže Kabak. 

Ta zaliv je nekaj posebnega.

Do zaliva je najlažji pristop gotovo po morju, kot do večine likijskih zalivov in plaž. 

Drugače pa vodi do tja strma gorska cesta iz naselja Oludeniz, ki je vklesana v prepadna pobočja.

 

 Na koncu se cesta še bolj strmo spusti do zaliva Kabak.

Midva sva ostala malo višje, ker nama je najino življenje dragoceno. 

Tako ozka in strma je ta pot skozi naselje do plaže, da je bolj pametno pustiti svoje vozilo na enem od dveh večjih parkirišč vrh naselja, kjer je življenje domačinov še vedno namenoma zelo preprosto. 

Zaliv Kabak je na naju naredil poseben skoraj mističen vtis.

V naselju je veliko manjših campov, nekateri z bungalovi, dosti je malih šotorčkov, 

najdejo pa se lahko tudi drugačne namestitve v sobah ali apartmajih.

  Je pa tu zelo mirno, pravo nasprotje vrveža v Oludenizu.

Od plaže Kabak sva se naslednje jutro po gorski cesti vračala nazaj mimo plaže Metuljev, 

ki pa je dostopna le peš.  Ni se nama ljubilo hoditi daleč navzdol med opoldansko pripeko. 

Tako sva si jo ogledala le od daleč, pa sva tako potešila radovednost.

Pogosto rastlinje na tej geografski širini (36 stopinj) so kaktusi, granatna jabolka ter ...

... celo nekaj bananovcev sva videla, da lepo uspevajo.

Gorska cesta je prav spektakularna, mestoma ožja in ovinkasta z lepimi razgledi.

S ceste sva gledala menda najlepšo turško plažo Oludeniz. 

Veselila sva se je a turistična gneča že daleč pred plažo in v mestu Oludeniz,

 nama je pobrala vso veselje, da bi postala del tega vrveža.

Zato sva se zadovoljila z oddaljenimi posnetki. Takšen množični turizem naju nikoli ni privlačil.

Poleg tega se z bližnje gore, kamor vozi žičnica, neprestano spuščajo jadralni padalci. 

Da bi midva lahko uživala v takšnem zalivu, bi menda morala biti tu v decembru ali januarju.

Pač pa sva se ustavila ob panoramski tabli Likijske poti. 

V Oludenizu se prične in konča v Antalyji ali obratno. 

Prehodila sva le nekaj odsekov te poti, pa naju je kljub temu prevzela. 

Čeprav sem v začetku mislila, da ni nič posebnega. Pa je. 

Menjajoči zalivi, vsak drugačen od predhodnega, vzponi in spusti s pobočja gorovja Taurusa, 

potke in ceste po Likiji, kjer imaš možnosti počitka v campih ali pa kar tako na prostem, 

ob tabornem ognju, če ti to kaj pomeni.

 Tudi vode ne manjka. Srečala sva kar nekaj pohodnikov z velikimi nahrbtniki in dobiš spoštovanje do njih ker tako premagujejo 500 km dolgo pot. 

Tudi midva sva zaključila s posameznimi izseki na tej poti in greva dalje proti severu.

__________________

 

Likijska pot: od mesta Kas do plaže Patara

 Nadaljevala sva raziskovanje delov Likijske poti. 

Mesto Kas je sodobno obmorsko mesto prav prijetno za sprehod.

 Zanimivost so mi predstavljali veliki kamniti sarkofagi, ki so stali marsikje v mestu. 

Na cestnem otoku, na parkirišču ali pa na vrtu privatne hiše.

Predno sva se pripeljala v Kas, sva obstala tudi v mestecu zelo ozkih ulic Kaleucagis 

od koder vozijo ladjice na otok Kekova, kamor prihajajo ljudje na lepe plaže. 

Na tem otoku pa sarkofagi ležijo kar ob morski obali delno potopljeni v morje.

Kadar sva na stranskih cestah že veva, da je potrebno voziti previdno ter upoštevati

kdo ima prednost pri uporabi cestišča.

Od mesta Kas dalje proti severuvzhodu je obala podobna naši jadranski obali 

in cesta prav tako jadranski magistrali.

Pod cesto je veliko lepih plaž s strmimi peš potkami čez skalovje. 

Žal so bile vse že prepolne kopalcev in sva se počutila odveč, zato se na nobeni nisva ustavila.

Naslednja posebnost Likijske poti je zaliv in antično mesto Patara.

Plaža je dolga 18 km in sodi med najlepše plaže Turčije. 

Gotovo je edinstvena zaradi velikih sipin mivke še daleč v notranjost,

 ki dajejo vtis žgoče puščave s presušenim rastjem.

Spet sva naredila en dolg pohod po plaži do antičnih ostankov starega mesta Patare.

 Sva se poučila o mestu s poučnega panoja pred vstopom in to sedaj posredujem dalje.

Staro mesto Patara je na tem mestu zaživelo 1300 let pred našim štetjem, 

ko so se tu naselili prvi prebivalci.

V tretjem stoletju so jo zavzeli Rimljani in postala je glavno mesto ter pristanišče Likije.

 

 

 

Arheologi pa so začeli z odkrivanjem tega mesta šele 1988 leta.

 

Obhodila sva staro mesto in se odpravila nazaj in ta čas je prišlo že nekaj kopalcev na plažo

 pa niso bili čisto nič moteči...

 

...saj je bilo za vse več kot dovolj prostora.

Čeprav je oktober je tu topleje kot pri nas poleti.

Morje je zelo toplo.

 Plaža Patara je znana tudi po tem, da je dostop do nje dovoljen le med 8 uro zjutraj do 19 h zvečer. Menda zato, ker ponoči tam velike želve polagajo svoja jajca. Midva nisva videla nobene.

 

Sipin je tu res veliko in veter jih prenaša sem in tja pa tudi pridno briše sledove naših nog. 

Celo sledov,  ki sva jih naredila, ko sva hodila proti mestu, ob vračanju nisva našla več.

 

Čakala naju je še pot do vrha zadnje sipine ( na sliki zgoraj ) 

nato pa še dober kilometer po cesti do  avta.

 

Tudi danes sva prehodila dovolj kilometrov Likijske poti. 

_________________

 

Likijska pot: od Tekirova do svetilnika Gelidoniya

Likijska pot poteka ob Sredozemskem morju od Antalye do mesta  Fetiye 

po gorati in močno razbrazdani pokrajini, Likiji.

 Pot ni enoznačna, ampak je sestavljena iz mnogo krajših ali daljših odsekov in variantno začinjena. 

V opisu je navedeno, da boš premagal kar 500 km v kolikor prehodiš čisto vse variante poti.

 Poti potekajo od zaliva do zaliva, skozi borove gozdičke in mimo antičnih ostankov

 pa tudi prek vrhov pogorja Taurus. 

 Tudi midva sva prehodila nekaj najlepših delov te poti, 

tako da se je nabralo v nekaj dneh okoli 30 km.

Za začetek sva prehodila pot od naselja Tekirova do plaže Kleopatra,

 ki pa se nama ni zdela nič posebnega.

Ampak semkaj sta se hodila kopat Mark Antonij in Kleopatra, 

pa ta običaj negujemo močno zaljubljeni pari vse do danes.

V drugem dnevu je prišla na vrsto pot na planino Chimare nad Ciralijem.

 Planina je visoka okoli 500 m in na njenem pobočju je del kjer gorijo večni ognji.

Tukaj je področje, ki ga je oblikovala vulkanska dejavnost, 

sedaj pa se kažejo nekatere postvulkanske aktivnosti, kot so topli izviri vode in poostejši potresi.

V tem primeru pa preko razpok iz zemeljske notranjosti izhaja metan.

 

Kdo je tukaj prvi prižgal plinsko kurjavo se seveda ne ve, 

ve pa se, da so lokalni prebivalci tukaj častili svojo boginjo Ognja, 

ji prinašali žrtve v tempelj, da se ne bi preveč jezila naje.

 Ostanki tega templja so še ohranjeni.

  

 

 Sedaj pa tako domačini kot turisti uporabljajo simpatične ognje za pečenje 

in druženje ob večerih na piknikih. 

Tudi v času najinega obiska je bilo tukaj vsaj sto ljudi,

kar naju je zelo presenetilo, ker ni bilo med vikendom.

 

Ti ognji ne ugasnejo že od nekdaj, včasih gorijo bolj, včasih manj. 

Menda se jih vidi tudi z morja. 

Nad naseljem Cirali se ob ustju dviga stara antična naselbina Olympos. 

S strani Ciralija se do nje pride po dolgi peščeni plaži, ki je znana tudi po tem,

 da tu velike želve polagajo svoja jajca. Vsaj pred leti je še bilo tako, 

sedaj ob turističnem vrvežu so se tudi želve verjetno odselile drugam.

Nato sva opravila še del poti od Ciralija do Tekirova. Ta del poti je res prekrasen. 

V ozadju se bleščijo bele gore Taurosa, v sredini je rdečkasto obarvano pogorje nižjih planin,

 nato so zeleni borovci in spodaj turkizno morje s peščenimi plažami.

 

 Plaže v zalivih so prekrite s temno mivko in malimi temnimi prodniki in peski.

 

 Seveda sva se v zalivih pridno kopala, morje je zelo toplo tam okoli 25 ali 26 stopinj.

Ta del poti je prelep predvsem zaradi barvitosti kamenin.

 

 Četrti ali peti pohod, ne vem več kateri, sva opravila do svetilnika Gelidoniya. 

 

 Stezica je prav lepo uhojena, vendar je ob opoldanski vročini ta pot kar naporna. 

Dobro je, da sva tukaj oktobra in ne sredi poletne vročine.

 

  Tudi tu se premaga kakšnih 300 m višinske razlike.

 

 Svetilnik in otočke Devecitasi Adasi na koncu rta je lepo za videt.

Otočki in čeri tega rta so v preteklosti postali grob mnogih ladij in pomorcev, 

zaradi zahrbtnih tokov in vrtincev, ki jih ustvarja visoko morje. 

 Eno teh ladij iz XV. stoletja so arheologi dvignili z dna, jo restavrirali in

sedaj jo lahko občudujemo v bližnjem muzeju.

Odpeljala sva se dalje ob morju mimo mesta Finike, ki ima prelepe peščene plaže vse do mesta Demri. Tudi tu vodi Likijska pot.
Nad mestom so ostanki antičnega mesta Myra s trdnjavo na vrhu...


...in ostanki grobnic, ki so vklesane v skalo, da bi ohranile večen spomin na pomembne pokojnike.

 

Delno je ohranjen tudi teater ter še nekaj ruševin starega antičnega mesta. 

Imava občutek, da sva v Turčiji do zdaj videla več ostankov antične Grčije,  kot lani v matični Grčiji.

Do sedaj v Turčiji nisva videla veliko avtodomov, pa sedaj veva zakaj. 

Vsi so bili tu na dolgi in veliki peščeni plaži pred mestom Finike in to tik za znakom,

ki jim prepoveduje parkiranje.

Tega pa ne bova tukaj komentirala.

_____________