Koča pri Triglavskih jezerih

  

Pot: od parkirišča pri slapu Savica čez Komarčo do koče pri Triglavskih jezerih - Komna - slap Savica
Čas: 7 - 8 ur
Višinska razlika: 1030 m
Razmere: čez Komarčo kopno,  na vrhu ledeno in sneženo, pot s Komne navzdol poledenela

Pot čez Komarčo je bila dobesedno "ozaljšana" z rožicami.

Tudi trobentice so bile...in meglice v dolini.

 Na vrhu Komarče pa je kraljevala teta zima v vsej svoji ostri lepoti.

 Kot da bi potegnil črto, sva iz "pomladi" prišla v trdo zimo in sva bila primorana v hipu potegniti iz nahrbtnikov  kapi, rokavice, bunde in vso 'termo' opremo.

Črno jezero je globoko zamrznjeno.

V opisu poti piše, da je ura in pol hoda do Črnega jezera in nato še enkrat toliko do ostalih jezer pod kočo. Tudi midva sva potrebovala toliko časa.

Na vrhu pa sonce, ki pa ni imelo toliko moči, da bi škodovalo trdnemu ledu na jezerih.
Ob sončnih žarkih so bila bleščeča jezera čudovita paša za oči..

Presenečena sva bila, ko sva pri koči zagledala nekaj planincev. Ena skupina je prespala kar tu v zimski sobi, druga skupina pa je prišla s Komne, kjer bivajo že nekaj dni.

Koča pri Triglavskih jezerih je impozantno dolga, a prijetna. -1685 m

Od tu vodi ena od pešpoti po obronkih planin in vrtač vse do Doma na Komni - 1520 m.

Ker je sonce nizko v tem letnem času in ker se pot spušča in dviga po planinskih vrtačah,
 sva pogosto hodila po osenčeni in ledeni poti.

Pogled s Komne v Bohinjsko dolino pa tja počez do najvišjega vrha Karavank, do Stola,
ni bil čisto jasen, a vseeno impozanten.

Celotna današnja pot je krožna in enostavna v poletnih razmerah, primeren družinski enodneven ali dvodneven izlet. Odvisno od družinske kondicije. V zimskem času pa je potrebno prej preveriti prehodnost poti na Komarčo in poledenelost poti s Komne navzdol.
Tokrat je bila široka steza s Komne navzdol precej ledena.

Kašna planina

Izhodišče: Črnivec nad Gornjim Gradom
Čas: 2 - 3 ure
Razmere: kopna pot
Višinska razlika: 600 m

Na zadnji dan leta 2015 se je zima v naših krajih kazala malo drugače kot po navadi. 
Če zima zdaj pomeni ivje na ivju, potem je to res prava zima.

Dobro je iti soncu nasproti, pa četudi šele v popoldanskih urah,
ko so opravljene obveznosti doma in v službi.

In res nad meglenimi dolinami je sonce tudi tokrat sijalo.

Na Kašni planini - 1435 m je bilo tako očarljivo. Tišina, da zabolijo ušesa ...

... in difuzna svetloba, da zaskeli oko.

Na vrhu Kašne planine ali Kranjske rebri, pa se je ponudil jasen pogled na Kamniško Savinjske Alpe.

Vrh je bil tudi tokrat samo najin, kot že mnogo drugih v tem letu.
Bi verjetno bila kar razočarana, če ne bi bilo tako.

Razgledov pa toliko, da oko ne ve kam se zazreti. 

Najprej na Rogatec in Lepenatko, ki kar vabita na svoje razgledne poti ...

... ter na drugo stran, kjer vabi Skuta in skrivnostne Rinke.

Tu na planini pa tihožitje narave, ki navidezno spi ...

Pogled proti zahajajočenu soncu, nama tokrat ni postregel z žarečimi barvami ...

... so pa izstopili srebrni odtenki ledenih trav, pepelnatega neba in zatemnjenih gora.

Za letos dovolj. Prihodnje leto pa znova in znova.

Kredarica in Ivačičeva jama

Izhodišče: Kredarica
Razmere: malo vetrovno ter nekaj stopinj pod ničlo.

Jutranja zarja je pordečila nebo pred sončnim vzhodom.

V pričakovanju sončnega vzhoda ter ugibanja kod se bo prikazala sončna krogla, 

sva stali na pobočju nad Kredarico. Uf je bilo mrzlo ali sonce ravno danes zamuja?

Seveda sonce ni zamujalo, točno ob 7.45 je prikukalo izza obzorja.

Osvetlilo je vzhodno obzorje, nekatere gore na zahodu pa so bile še v senci.

Triglav je dobil prve sončne žarke.

Kmalu za Triglavom so bili nato osvetljeni še Mangart, Razor ter Škrlatica. ( z leve proti desni strani )

Sonce je obsijalo naposled še kočo na Kredarici.

Nad kočo pa je vedno bolj žarelo pobočje očaka Triglava.

Pogled na njegov vrh je postajal enkratno impresiven.

Medtem so doline še spale v megli.

Pod Kredarico se nahaja Ivačičeva jama. Seveda naju je zamikalo, da sva jo šle pogledat. 

Malce previdnosti je bilo potrebno za dostop do njenega vhoda.

 Dežurni meteorolog na Kredarici se je malce pošalil, češ, da se jama nahaja točno pod kočo 

in če bi se svet malce zatresel, bi se koča zrušila naravnost v jamo.

Vhod v jamo sva našle ravno v času, da je sončna svetloba na njeno zadnjo steno

 lahko zarisala tole imaginarno sliko.

Previdno sva stopile v poledenelo jamo.

V notrajnosti so se bleščali ledeni kristalčki ter zaledenelo jezerce, 

ki je v ledenem slapu izginjalo v temne globine.

Marsikje so iz skale poganjli ledeni kapniki. Čudovito je tole bilo!

Zunaj pa je sonce dobivalo na moči in rasla je tudi toplota krasnega dneva.

Glede na vremensko napoved sva v gorah tako ujele zadnja topla in sončna dneva v tem letu.

Najin pohod sva zopet zaključile v povsem zimsko obarvani dolini Krme. Mrzlo je bilo in povsem zimsko,  vendar so nama pot olepšali lepi bleščeči kristali na travi in drevesih.

Čudovitost  naše narave sva tokrat zopet občudovale in dokumentirale Tanja in Breda.

Triglav

Izhodišče: dolina Krme
Višinska razlika: 1930 m
Čas vzpona s postanki: 7 ur
Razmere: na prisojnih legah kopno, na grebenu Triglava skala-led-sneg.

Snega ni in ni. Toda dolina Krme je v tem času čarobno ujeta v snežene kristale, ki so se v soju čelnih svetilk skrivnostno bleščali. Stalna temperatura pod lediščem je tukaj ustvarila velike ledene kristale, kar je dolini dalo pravljično lepoto.

Kmalu sva vstopile v drug svet. Nad Zgornjo Krmo so topli sončni žarki dobro opravili svoje poslanstvo. Celo resje je ponekod skoraj zacvetelo. Nisva mogli verjeti svojim očem, kakšna je bila razlika!

Sonce je grelo in vsa zimska oprema je romala v nahrbtnik.
Takole toplo sva se počutile ob koncu letošnjega decembra.

Pod Kredarico pa je le ostalo nekaj zaplat pomrznjenega snega.

V tem času je po navadi tukaj vsaj dober meter debela snežna oddeja. Letos pa skoraj nič!

Ti - ti, El Ninjo!!!

Pogled na Mali Triglav se je odprl dobre pol ure hoje pred Kredarico.

Osončena klopca pred kočo na Kredarici je bila povsem zasedena. Seveda,  na najvišji gorski plaži v naši deželi smo. Tudi midve bi najraje obsedeli tukaj, a sva se raje odločili za vzpon proti vrhu.
Za vsak slučaj. Kdo ve kako bo jutri.

Vstopile sva na dobro zavarovano pot na vrh in  Kredarica je bila kmalu daleč pod nama; kot na dlani.

Utrinek z vzpona.

Še pogled navzdol na drugo stran proti koči na Planiki.

Zopet detajl s poti. Pot je sedaj tako dobro varovana, kot še nikoli nikjer nisem videla.
Pred 27 leti, ko sem bila zadnjič tu, ni bilo tako.

Na Malem Triglavu - 2725 m.

Okence ob poti.

Proti vrhu...

Triglav - 2864 m,  razgledi so seveda prekrasni, seveda za nas, ki nam je planinski raj prirasel v srce.

Po 27 letih sem spet tu.

Pogled navzdol na Mali Triglav.

Karnijske Alpe so v ozadju, desno je Jalovec, levo Mangart, naš tretji najvišji vrh.

Kaj češ še lepšega, kamor ti seže oko, so same prekrasne gore. Zadnja v verigi gora je Rjavina s Temenom. Pred mesecem dni sva bile tudi tam.

In kaj skriva stolp tam notri?

Meditacija na vrhu ob sončnem zahodu ter polni luni...

Med Jalovcem in Mangartom...

Priprave za sestop. Kako lepo, da sva na vrhu same!

Pot je delno zaledenela tako, da so dereze prišle kar prav.

Utrinek na Malem Triglavu.

Sestop s "prečke" do Malega Triglava.

Začelo je kar močno pihati, gora je nama pokazala, da ima narava svojo moč.

Še pogled na zahajajoče sonce na Malem Triglavu.

Sestop... dereze sva pustile kar nataknjene, malo so škrtale na kamenju, toda naslednji trenutek so zopet prišle še kako prav.

Levo je Cmir, desno Rjavina, v sredini pa senca Triglava ob zahajajočemu soncu.

Kljub mrazu in vetru sva si vzeli čas za občudovanje večerne zarje.

Občutki na vrhu gora so nepopisno lepi, ni čudno, da si nekateri radi to privoščijo vsak dan.
Jaz bi tudi tako.