Mali Grintovec in Bašeljski vrh

Mali Grintovec ( 1813 m )
Bašeljski vrh ( 1744 m )

Danes zjutraj se nisva odpravila na pot dovolj zgodaj, zato naju je sončni vzhod dohitel, 

ko sva se peljala iz Predvora proti pogorju zasneženega Storžiča. Kočna in Grintovec sta prva zažarela v soncu, malo kasneje pa še Storžič.

Lepše je sicer doživeti sončni vzhod nekje visoko v gorah. 

Ampak tudi ta barvita predstava še zdaleč ni bila slaba!

Barvitost je kmalu izginila, midva pa sva se zagrizla v strmino, 

ki vodi do Doma Kokrškega odreda na Kališču.

 Koča je kmalu ostala daleč spodaj, midva pa sva že uživala na tisti višini, ki nudi razglede daleč naokrog.

 Seveda je ta razgled odvisen od trenutnega vremena, ki tokrat ni bilo idealno.

 Z vrha Malega Grintovca sva gledala na Srednji vrh, ki sva ga tokrat pustila pri miru za kdaj drugič, 

ko bova spet tukaj in bova ubrala malo drugačno krožno pot.

Ko prideš prvič nekam, je dobro občasno preverit kje točno si in kam bi bilo smiselno hoditi naprej. Dobra planinska karta je zato vedno najina spremljevalka in z njeno pomočjo znava najti tudi vse neoznačene poti.

Obrnila sva nazaj proti Bašeljskemu vrhu, ki sva ga prej izpustila in se po grebenski poti povzpela še tja gor.

Malo naju je mikalo, da bi se povzpela tudi na vrh Storžiča, saj sva ocenila, da so razmere dovolj varne, 

ko sva s pogledi preiskovala njegovo pobočje.

Sklenila sva, da se po grebenu spustiva do sedla in se tam odločiva kako naprej.

Ker bi z vzponom na Storžič nastala časovna stiska in bi morala polovico spusta do avta opraviti po temi, sva se odločila za prečenje Storžiča po južni strani in sestop preko Svetega Lovrenca.

Izkazalo se je, da sva se dobro odločila, saj je ta pot izredno lepa in zanimiva.

Tudi napovedana razjasnitev vremena se je začela kazat, vendar je prihajala tako počasi, 

da sva vedela, da je midva do večera ne bova dočakala.

Kljub temu sva večrat pogledovala proti Triglavu, ki se je skupaj z ostalimi Julijskimi Alpami 

že nekaj časa kopal v soncu. Morda bi danes morala le iti bolj na zahod?

Počasi sva se spuščala proti dolini in si ogledala veliko zanimivosti ob poti ali na stranpoteh.

Sonce pa se je neusmiljeno spuščalo proti zatonu in grozilo, da nama bo kmalu zaključilo pohod.

Midva pa sva še naprej uživala na samotni poti.

Končno so sončni žarki obsijali tudi vrh Storžiča in kmalu za tem potonili za obzorje.

Ob vedno gostejšem mraku sva dospela do avta, zadovoljna da je nama bil naklonjen tako lep dan.

___________________________

Uršlja Gora

Dan je lepši, kadar se povzpneš vsaj malo višje nad vsakodnevno dogajanje v dolini.

Najin popoldanski potep sva pričela pri simpatični koči na Naravskih ledinah 

do koder sva se pripeljala z avtom.

Po dobri uri vzpenjanja skozi bogat gozd sva se že močno približala najinemu cilju.

Obsežna kraška planota na vrhu Uršlje gore se je kmalu odprla v vsej svoji razpostranjenosti.

Razgledi v okolico niso bili briljantni, vseeno pa sva kljub ostremu mrazu 

lahko gledala dovolj daleč naokrog.

Če v dolini pogrešamo zimo, jo je tukaj gori več kot dovolj.

Proti vrhu je mraz še bolj strupen, saj mu pri jakosti pomaga še oster veter.

Vseeno sva pogledala tudi proti domu. V Šoštanjski termoelekrarni TEŠ-6 dobro kuri, zato orientacija pri iskanju domače lokacije ni nikoli pretežka.

Pogled na avtrijsko stran nama razkrije, da tudi na Koralpah (Golici) ni veliko snega.

  Na vrhu se nisva dolgo zadrževala, saj je veter rezal v kosti. Zavetje sva poiskala ob koči, 

kjer sva si privoščila vroč čaj in okusno malico.

Nato pa še hiter spust do doline.

 Še malo igračkanja, potem pa domov do toplega kamina.

_____________________

 

Čemšeniška planina

Nedeljsko popoldne. 

Avto pustiva na parkirišču smučišča Prvine in jo ubereva po svoje proti vrhu Čemšeniške planine.

Na poti gor in dol odkrijeva nekaj kraških jam iz katerih piha topel zrak. 

Naslednjič bova šla proti vrhu po poti, ki obeta še več.

___________________________

Peca

Izhodišče: spodnja postaja smučišča Petzen

Čas: 7 ur
Razmere: snežna oddeja se prične na okoli 1800 m, povsem zimske razmere so nad 2000 m
Višinska razlika: 1500 m

Smučišče Petzen je lepo urejeno, tako smo mnogi turni smučarji danes izbrali to izhodišče za naš vzpon, saj so nam to sezono snežne razmere drugje zaenkrat še manj naklonjene.

V dolinah so se bohotile megle, nad 1000 m pa naju je pozdravilo sonce, ter razkošen razgled
po vseh okoliških hribih. V ozadju je vidna Uršlja gora, ki jo je občasno preplavil oblak.
Predvidevala sva, da po vrhovih že piha močnejši veter.

Smučarska proga je večinoma zelo strma in poledenela, zato je bilo vzpenjanje s smučmi ob robu umetno zasnežene proge precej naporna dogodivščina.
Veliko dela so tokrat opravile tudi roke, ki so s palicami podpirale smučarje, da so se pomikali navzgor. Občasno je komu zdrsnilo nazaj, kar vedno zbija moralo...

Po dobri uri vzpenjanja naju je že grelo tudi sonce, ne samo toplota telesa zaradi napora.
Nekateri si pot olajšajo tako, da se gor odpeljejo z gondolo in se tako izognejo vsaj triurnemu vzpenjanju.
Do vrha je potem le še dobra urica.

Najlepše se zato prične na vrhu urejene smučarske proge, ko ostanemo le še turni smučarji in pohodniki,
ki smo zazrti na  zasneženi greben Pece visoko nad nami.

Nad smučiščem se nato povzpneš gor na Kniepsovo sedlo, od tam pa lahko izbiraš smeri levo na Kordeževo glavo
ali pa desno na Končnikov vrh ali celo dalje proti Bistriški špici.

Snega pa tokrat na žalost še ni bilo dovolj, da bi pokril vse skale in borovce.

Postalo je še bolj mrzlo, pričelo je pihati in megla je pokrila vrhove Pece.
Odločila sva se za spust v temperaturno bolj ugodno področje.

Tura je bila naporna, prave uživancije tudi pri spustu ni bilo, ker je proga v dolino zbita in poledenela.
Je pa bilo vsaj nekaj smuke za otvoritev turnosmučarske sezone.
Najine turne smuči sva torej vseeno očistila prahu in jih pripravila za nove preizkušnje,
če nama bo zima še kaj naklonjena. Juhuhu.

Smrekovec

Izhodišče: kmetija Spodnji Brložnik
Čas: 2 - 3 ure
Višinska razlika: 700 m
Razmere: sneg je skopnel in pustil za seboj blatne poti

Le kam bi skočila v tem prekratkem nedeljskem popoldnevu?

V trgovske centre brez nujne potrebe ne hodiva in ti so, hvala bogu, vsaj ob nedeljah zaprti.
Na sprehod po trdih mestnih središčih naju ne vleče. Za kakšen obisk prijateljev in sorodnikov ni pravi dan. Pospravljanje danes odpade, poležavanje doma pa tudi ni po najinem okusu ...
Branje dobre literature je sicer super, a za to je dovolj časa v teh dolgih zimskih večerih.
Meditacije ob polni luni nocoj odpadejo, ker je ščip.
Torej greva nekam  v naravo, kar je pravzaprav za naju vedno prava izbira.

In bilo je res spet lepo; že po prvih korakih nama je občutek govoril, da bo nekaj krasnega tam gor.

Veter je v sunkih postajal čedajle močnejši, pa je urno potiskal meglice sem ter tja ter gor in dol. 

Na vrhu Smrekovca se je dala na trenutke videti  Uršlja gora, že naslednji hip pa je izginila za meglicami, pa se zopet na kratko pojavila. In tako neprestano.

Midva pa sva z očmi in fotoaparati lovila meglene impresije in uživala v prizorih, 

ki so drveli kot na filmskem platnu. 

Celo sončni žarki so občasno prodrli med oblaki in večkrat na trenutke obsijali bližnji Rogatec.

V Šaleško dolino pa je večkrat poskušala vdreti megla s Koroške.

Vendar neuspešno! Šaleška dolina je ostajala kljub dogajanju vseskozi vidna.

Dočakala sva celo to, da je tudi Vrh Smrekovca ( 1577 m ) za nekaj minut obsijalo sonce!

Divji ples meglic je bil res čudovit; bi bilo škoda to zamuditi

Spet nov, popolnoma drugačen pogled na Rogatec in gmoto divjih oblakov, ki mu grozijo.

Pa nov pogled na razkrito Uršljo goro, ki je spet drugačna.

Kljub temu, da je Smrekovec vedno dobro obiskan, sva na vrhu bila sama. Nedeljski pohodniki so se zaradi mrzlega vetra zadovoljili samo z obiskom tople koče, na vrh pa se večinoma niso povzpeli.

Ko se je začel najavljati večerni mrak, sva tudi midva pospešeno zdrvela navzdol do avta in domov.

Koča pri Triglavskih jezerih

  

Pot: od parkirišča pri slapu Savica čez Komarčo do koče pri Triglavskih jezerih - Komna - slap Savica
Čas: 7 - 8 ur
Višinska razlika: 1030 m
Razmere: čez Komarčo kopno,  na vrhu ledeno in sneženo, pot s Komne navzdol poledenela

Pot čez Komarčo je bila dobesedno "ozaljšana" z rožicami.

Tudi trobentice so bile...in meglice v dolini.

 Na vrhu Komarče pa je kraljevala teta zima v vsej svoji ostri lepoti.

 Kot da bi potegnil črto, sva iz "pomladi" prišla v trdo zimo in sva bila primorana v hipu potegniti iz nahrbtnikov  kapi, rokavice, bunde in vso 'termo' opremo.

Črno jezero je globoko zamrznjeno.

V opisu poti piše, da je ura in pol hoda do Črnega jezera in nato še enkrat toliko do ostalih jezer pod kočo. Tudi midva sva potrebovala toliko časa.

Na vrhu pa sonce, ki pa ni imelo toliko moči, da bi škodovalo trdnemu ledu na jezerih.
Ob sončnih žarkih so bila bleščeča jezera čudovita paša za oči..

Presenečena sva bila, ko sva pri koči zagledala nekaj planincev. Ena skupina je prespala kar tu v zimski sobi, druga skupina pa je prišla s Komne, kjer bivajo že nekaj dni.

Koča pri Triglavskih jezerih je impozantno dolga, a prijetna. -1685 m

Od tu vodi ena od pešpoti po obronkih planin in vrtač vse do Doma na Komni - 1520 m.

Ker je sonce nizko v tem letnem času in ker se pot spušča in dviga po planinskih vrtačah,
 sva pogosto hodila po osenčeni in ledeni poti.

Pogled s Komne v Bohinjsko dolino pa tja počez do najvišjega vrha Karavank, do Stola,
ni bil čisto jasen, a vseeno impozanten.

Celotna današnja pot je krožna in enostavna v poletnih razmerah, primeren družinski enodneven ali dvodneven izlet. Odvisno od družinske kondicije. V zimskem času pa je potrebno prej preveriti prehodnost poti na Komarčo in poledenelost poti s Komne navzdol.
Tokrat je bila široka steza s Komne navzdol precej ledena.