Kordeževa glava

Izhodišče: Mitnek nad Črno na Koroškem

Razmere:  kopno do pred koče pod Peco, 

nad kočo je na stezi večinoma trd zglajen, mestoma poledenel sneg, zelo vetrovno toda sončno

Šaleška dolina se je prebujala v jutranji zarji,
kmalu  zatem pa so prvi sončni žarki obsijali Peco tako da je vabljivo zlato zažarela.

Na južnih pobočjih je bilo polno teloha, ponekod so se cvetovi tudi že odprli. Kaj bo pomlad že tu?

Ko si nad meglo je lepo, lepše, najlepše...

Tudi v Mežiški dolini so se meglice prerivale.

Kako drugačna je slika vrhov od prejšnega tedna. Pred tednom dni je bila tu prava zima, 

danes pa je od zime ostal le mrzel veter in zamrznjene krpe snega. Veter je temeljito opravil svoje delo.

Najvišji vrh Pece je Kordeževa glava -  2125 m.

Mrzel veter je bril in pravi uspeh je bil sleči rokavice ter fotografirati panoramo.

Pogorje Pece dalje do Končnikovega vrha in Bistriške špice je vedno privlačno zlasti če je pod teboj megleno morje. Ampak tokrat zaradi vetra ni bilo dovolj privlačno , da bi šla še tja.

Pokuk v dolino ... in še vedno se ni videlo nič razen megle.

Še kavke so se v današnjem vetrovnem dnevu skrivale, samo ena me je prišla pozdravit.

Dolinica tik pod vrhom, pokrita z napihanim snegom, je zgledala kot zaledenelo jezerce.

Kaj pa delajo na bližnji Uršlji gori? Nikogar ni  - verjetno piha tudi tam.

Zaradi mrzlega vetra smo vsi kaj hitro zapuščali pobočja Pece toda

na Mali Peci - 1731 m sem tudi tokrat našla svoj VIP prostor in bilo je sončno, toplo in nič vetra.

Na sliki je osončena stena Pece, ki ne daje slutiti, da je tam bučal hud veter.

Ampak takle pogled na meglene doline odtehta vse,  tudi mraz in veter.

Tudi to je Mala Peca.

Že dolgo nisem šla gledat, če je kralj Matjaž še vedno v svoji votlini. Dokumentirano ..., je še.

 Za zaključek čudovitega dne... pa še en "selfi".

Jelovec

Izhodišče: km pod planino Vodole
Skupen čas z vsemi postanki: 8 ur
Razmere:  suh sipek sneg do kolen, ponekod spihano ali pa zameti, sončno in vetrovno

Jelovec je končni vrh na vzhodnem delu grebena Raduhe. S planine Vodole nanj vodi neoznačena steza. V zimskem času s te strme strani verjetno ni pogosto obiskan. Snega je zapadlo ravno toliko, da sva se lahko preiskusila na prvi letošnji zimski turi.

V gorskem svetu je že prava zima, zatorej je bila tudi cesta, ki vodi do Loke pod Raduho, zasnežena. Uspelo nama je da sva se pripeljala skoraj do planine Vodole. Na vrhu planine se pot vzpne v gozd.

Sneg je bil spihan ali pa napihan v zamete. Takoj ko sva se povzpela v gozd pa se je pokazala prava debelina snega. V neokrnjeno belino sva delala prav lepo gaz.

Juhuhu, z višino je bilo snega vedno več, ponekod v zametih ga je bilo do kolen, znašla sva se v čisto tapravi zimi. Najlepši pa je bil pogled navzgor saj je bila vsaka vejica drevesa odeta v bele snežne bisere.

Čudovita, prava bela zima je tu!

Kamorkoli si pogledal, vsepovsod je bilo drevje okrašeno s snegom in ledom.

Pod težo svežega snega sta si drevesi podajali roke.

To da sva gazila v nov sipek sneg, ni bilo omembe vredno, 

ko pa je bilo tako lepo okrog. Hm, zlasti če ne gaziš kot prvi ...

Iiiiii kako je lepo, veter je takole napihal majhne skodelice na vršičke borovcev. 

Vsako drevesce je bilo drugače okrašeno.

Iz gozda sva se usmerila na greben in kaj kmalu zagledala pred seboj skalnat vrh Jelovca. Skalnat vrh sva obhodila z leve strani. Borovci, ki obkrožajo vrh, so bili poležani zaradi teže snega, 

zato steza ni bila vedno sledljiva. Kljub temu sva prav lepo pregazila sneg do vrha. 

In razgled je bil čudovit, doline pod nama so se kopale v meglicah.

V čistem spihanem ozračju je bila bela Peca kot na dlani.

Jelovec je vrh - 1845 m, ki se sicer ne ponaša z višino dveh tisočakov  kot bližnja Velika Raduha, zato pa nudi pogled na vse strani. In v tej zimski belini in čistem ozračju se je videlo res daleč naokrog.

Snežena Peca s koroško deželo je bila jasno vidna. Tokrat ni bilo običajnih meglic.

Vrh Jelovca označuje lesen križ.

Ko sneg pobeli vrhove, so gore najlepše.

Zasnežena planina Vodole je bila zdaj daleč spodaj.

Od Jelovca dalje se greben nadaljuje do Laneža .

V naslednjem trenutku skoraj nisem prepoznala Pece, ker so jo meglice spretno zakrile.

Precej dolgo sva ostala na vrhu skrita v zaveterju ter občudovala čudovito pokrajino v belem.

V ozadju je Komen in jasen izpust šoštanjske termoelektrarne. Istočasno so najini planinski prijatelji hodili po bližnjem Komnu. Bili pa smo malce predaleč vsaksebi, da bi si lahko pomahali.

Sipek sneg je poležal borovce na ozko stezico, ki se poleti jasno vije med borovci dalje proti Lanežu. 

Zdaj je kljub trudu ni bilo mogoče zaslediti.

Čez poldrugo uro sva že bila na planini Javorje, kjer je gospodoval mrzel veter ...

... ki je napihal sneg v manjše zamete.

Zadnji sončni žarki so obsijali kočo na planini.

 Namenjena sva bila, da se bova ob koči malo pokrepčala, toda jedilnica ni bila prosta.

 

Termometer na steni koče je kazal, da je izredno toplo za ta čas, vendar mu moji premrli prsti niso verjeli.

Pozimi je tišina v gorah takšna, da jo lahko slišiš, pokrajina pa prijetno samotna.

Sonce ni imelo več moči, mraz je začel pritiskati, spet je bilo potrebno vzeti pot pod noge in zakoračiti nazaj do sosednje planine Vodole.

Snežni ergi so bili sicer majhni toda krasni, zato sva jih zaobšla, da bi ostali lepi še naprej.

Zima je v gorah. Prva najina zimska tura v letošnji sezoni je bila uspešno zaključena. 

Za začetek je bila malce naporna, toda  ujela sva prekrasen zimski dan v gorah. 

In tak preživet dan v gorah je nagrada, za katero ne veš, kdaj ti bo spet podarjena.

Raduha od Arte do Jelovca

Izhodišče: Kosmačeve Rastke nad Strugami
Višinska razlika: 1200 m
Razmere: delno oblačno, toplo za november in izredno vetrovno na severni strani Raduhe
Čas: 8 ur

Naš najbližji dvatisočak obiskujem ponavadi pozimi, tokrat pa sem si omislila, da Raduho prehodim po grebenu od zahoda,  Malega Rta- 2002 m, do vzhoda, ki ga zaključuje Jelovec - 1808 m.

Iz Kosmačevih Rastk, mimo lepe lovske koče do planine Arta, vodi označena steza. Pot mi je popestril nenaden glasen skovik ali nekaj podobnega in oznanil, da nisem tukaj več sama. Pogled navzgor mi je odkril trebušastega čuka, ki je čepel prav na vršičku smreke. Neverjeten je bil, da tak trebušast lahko prav lepo čepi na vrhu smrekove vejice.

Planina Arta - 1586 m - je samevala, okolica pastirske koče pa je prijetno urejena.

Bolj sem se bližala vrhu, močneje se je slišalo bučanje vetra. V dolinah pa so ždele meglice.

Na Malem Rtu - 2002 m - je dovolj prostora za počitek in razgledovanje.

Na vrhu Velike Raduhe je bilo po pričakovanju nekaj obiskovalcev. Zelo bi me namreč začudilo,
da bi v tej prelepi jeseni bila sama tu gor.

Na Veliki Raduhi - 2062 m, sem zapustila prijetno označeno stezico in
se usmerila proti Mali Raduhi - 2029 m. Veter je čez severno ostenje močno pihal
in njegovo bučanje me je z grebena kar hitro pregnal nekaj metrov nižje.

Pot me je nato vodila mimo Durc do Laneža.

Malo travnato planoto na vrhu Laneža - 1925 m so oskrbniki teh poti dobro označili.

Pogled z Laneža na severno stran na kočo na Grohatu je bil jasen.

Malo navzdol, nekaj počez in še malo zopet navzgor in zadnji vrh pogorja Raduhe,
 Jelovec - 1808 m je pristal pod mojimi lahkimi koraki.

Z vrha se prav lepo razpostira planina Vodol, kamor vodi ena potka strmo navzdol ...

... druga označena steza pa se vrača nazaj na kočo na Loki pod Raduho. Odločila sem za tretjo neoznačeno stezo in sicer na planino Javorje in nato od tam na Loko.

Še malo in celotno pogorje Raduhe je bilo za menoj in prijeten gorski pohodniški krog nad meglami je bil uspešno zaključen. Priporočam vsem, ki imajo vsaj dve zdravi nogi!