Rinke

Pot: Gamsov skret - Sleme - Rinke - bivak pod Skuto - Žmavcarji
Čas: 11 ur z vsemi ovinki in postanki
Višinska razlika:  1500 m
Izhodišče:  spodnja postaja žičnice pod Kokrškim sedlom

Za vstop v svet gora, sva  tokrat  izbrala Gamsov skret, zatrep doline V Koncu,  za Kamniško Bistrico. 

Ime naj bi ta zatrep dobil po tem , da tu gamsi skrenejo - skretajo - skret,  levo pod Kogel in desno 

pod Veliki greben. Menda z imenom ni mišljen gamsji WC. Pa tudi  midva ga nisva videla nikjer. 

Sva pa videla gamse, o ja. Celo čredo, pa še nekaj samotarjev.

Neoznačena pot je postajala precej strma, 

zatrep dolinice se je zaključil z manjšo steno ter slapom, ki je ponavadi suh. 

Tokrat je bilo malo mokrote, ki je mezela navzdol po slapu.

Prelesti je bilo potrebno ozko polico in se povzpeti po travah strmo navzgor in...

kar naenkrat te je na ravnici v tem neobljudenem predelu gora presenetila klopca z prijetnim napisom.

Trate so postajale manj strme, prehajale so v kamniti svet in že sva se znašla na Velikih podih levo od Kogla.

Skoraj posušen slap v steni Gamsovega skreta je kmalu ostal daleč spodaj za nama.

Vrhovi so bili v megli, orientacijo sva malo zapostavila in zato sva po nekaj zapletih le našla
pravo pot proti ozkemu grebenu Slemena.

 Pot je zelo lepo speljana pod ostenjem Skute, lepo preči Sleme in vodi do 

Malih podov pri bivaku pod Skuto.

Ker je bila Turska gora danes zelo obiskana...

... sva se odločila za pohod na Rinke. Mala Rinka - 2289 m, Štajerska Rinka - 2374 m; 

Kranjska Rinka pa je bila zamegljena.

Na Koroški Rinki -  2433 m - je bilo prijetno gledati okrog po oblakih in meglicah, 

ki so se prelivali preko  gorskih grebenov in vrhov.

Tudi nekaj kavk je naju prišlo pogledat, če imava kaj za pod zob. Res so bile radovedne.

Razgled na domače gore je bil čudovit. Ojstrica, Planjava, Kamniško sedlo, 

Brana in Turska gora so bili kot na dlani.

Levo Ojstrica, Planjava na sredini in pod njo je Kamniško sedlo.

Sonce je sijalo in ni se nama dalo sestopiti navzdol.

Ura se je nagibala že precej v sredino popoldneva, ko sva le sestopila z Rink do povsem novega bivaka 

pod Skuto. Čudovit je in notranjost še diši po povsem novem in svežem lesu.

Med skalami sva se družila s planikami, mnoogo jih je bilo.

 Od bivaka navzdol se prav lepo vidi dolina Žmavcarjev,  kamor sva sestopila.

Pot navzdol so nama popestrili gamsi,  ki so bili na svoji poznopopoldanski paši.

In še kar navzdol in navzdol sva hodila v dolino do spodnje postaje žičnice pod Kokrškim sedlom. 

Lep planinski dan z novimi doživetji in vtisi je bil. Prideva zopet.

Makirina

V nekaterih zalivih našega morja se v plitvinah skriva črno blato, ki velja že od pamtiveka za zdravilno.

 Nekateri res prihajajo na take kraje iskreno upajoč, da si povrnejo zdravje.

 Večini pa je to nepozabno doživetje.

 Otroci lahko brez omejitev pacajo po blatu in so veselo umazani od glave do pet.

 Odrasli pa se lahko malo znorimo in pootročimo.

 Lahko se za nekaj časa naredimo neprepoznavne, zadovoljne v svoji drugačnosti.

 Da, da. To blato gotovo vsaj začasno pozdravi vsako apatijo in depresijo, revma pa se bo jutri povrnila ...

Prečenje grebena Mojstrovk

Izhodišče: prelaz Vršič
Pot:  čez Šitno glavo in po Hanzovi poti na Malo Mojstrovko, Velika Mojstrovka, Zadnja Mojstrovka, Travnik in preko Velike Dnine nazaj na Vršič
Čas hoje: 8 ur
Višinska razlika: cca 900 m
Nad  Šitom glava  - 2087 m se imenuje prvi dvatisočak nad Vršičem. Preko njega vodi neoznačena pot na Malo Mojstrovko - 2332 m. Izbrala sva ta manj obiskan pristop. Res sva ves čas hodila sama.

Po prehodu gore Nad Šitom glava se steza priključi Hanzovi poti na Malo Mojstrovko.

Med potjo sva seveda opazovala Ajdovsko deklico, ki  še vedno čaka v steni Prisojnika.

V večerni zarji  sva prispela na vrh  Male Mojstrovke - 2332 m. 

Na sicer množično obiskanem vrhu je v tem času uživala le samotna kavka - a le do najinega prihoda, 

potem je poletela na vrh Velike Mojstrovke in nama tega prepustila.

Potem sva na Mali Mojstrovki uživala le mi2.

Panorama z vrha: levo je Velika Mojstrovka pred Jalovcem in desno je še Mangart.

Noč naju je ujela preden sva uspela sestopiti nazaj do Vršiča, 

pa sva morala poiskat prostor za bivakiranje.

Zaščitena pred vetrom za balvanom, naslednje jutro nisva bila pretirano zgodnja z vstajanjem.

 Sonce je že skoraj obsijalo najino ležišče.

Jutranji pogled na s soncem obsijan Triglav. Uf,  kako je lepo.

Meglice so se vile v dolini,  pri naju pa je bila sinja modrina.

Nadaljevala sva prečenje po kamniti stezici na Veliko Mojstrovko - 2366 m. 

Za tem je sledilo prečenje širokega grebena posejanega z večjimi ali manjšimi skalami,

 med katerimi se skrivajo rovi, ki vodijo v podzemni kraški svet.

Pogled nazaj na osončena  Prisojnik in Razor je bil zelo jasen.

Kljub stalni višini nad 2000m,  so ob poti marsikje cvetele Triglavske rože.

Steze tu ni, potrebno si jo je omisliti in tale travnata polička je prišla zelo prav v ta namen. 

Lepo sva se po njej prebila naprej, ne da bi preveč pogosto gledala dol v prepadne globine.

Greben z Velike Mojstrovke do Zadnje Mojstrovke - 2372 m pa je širok in pot, ki je le navidezna, 

se da prav lepo najti. Skalnati možici pa so nama kazali, da greva v pravi smeri.

Vmes je bilo treba kak skalni možic dograditi ali pa ga celo nanovo zgraditi. 

Iz solidarnosti do naslednjih pohodnikov po tem brezpotju.

Proti Travniku se je greben mestoma zožil. Pogosto je bila prepadna stena na levi in desni.

Cvetoča tihožitja ob poti so bila krasna popestritev za oči in srce.

Heliodrom pred Travnikom naju je opomnil, da previdnost v gorah ni nikoli odveč.

Grebenske poti so zelo razgledne. Kolikor časa si na poti, si na višini, tokrat okoli 2000 m. Levo, desno, naprej in nazaj se ponujajo čudoviti pogledi na gorski svet. Na Travniku - 2379 m je razkošen pogled na Jalovec in tudi na ostale Julijce.

Pogled nazaj na greben s Travnika proti Zadnji Mojstrovki jasno pokaže kakšen svet sva prehodila.

 Ta del grebena je bolj razgiban. Občasno je namreč treba kak del preplezati, da lahko nadaljuješ pot.

In zopet rožice. Kar tako na skali se naselijo in kot kaže jim tu ničesar ne manjka. 

Če jih namreč prineseš v dolino, od žalosti kar hitro shirajo in umrejo.

Spust s Travnika je potekal po precej strmih policah. Sledilo je iskanje poti nazaj na Vršič.

Pod stenami Mojstrovk sva prečila  gruščnato področje imenovano Velika Dnina.

Gruščnata Velika Dnina je bila prav zabavna za hojo. Ne veš ali bi hodil med skalami ali po njih. 

Včasih pa se odločiš in greš kar skozi skalo. Tudi to je fajn.

V ozadju je viden zadnji prehod čez greben Mojstrovk ter nato kar takole počez  med kamenjem dalje...

Vmes so bile tudi manjše ali večje kotanje, katere je bilo potrebno zaobiti na tak ali drug način. Tudi brezna, ki verjetno še niso raziskana, so tam. Midva sva naletela na tri.

V popoldnevu sva že bila nazaj na Mali Mojstrovki in pogled na Vršič ni bil nič kaj vzpodbuden. 

Avto pri avtu in hrup. Mar bi ostala tu zgoraj. Pot navzdol sva popestrila še z zadnjim uživaškim dejanjem. Spust po krasnem melišču je bil pravi balzam za dušo pred odhodom v dolino. Toda niti pomisliti nisem smela na moje stare gojzarje. Hudo, ampak kvaliteta je kvaliteta, zdržali so in bodo še morali. 

 

Ocena poti: *****   (čudovito samotna krožna pot)