Struška

Pusti rovt - Belska planina - Medvedjak - Struška - Pusti rovt
Čas: 4 ure s postanki

'Što se bijeli na goroj zelenoj? Jel to snijeg il su labudovi? Ak je snijeg, već bi skopnio i labudovi već bi poljetjeli. Njet je snijeg, njet su labudovi. Nit je šator Age Hasan Age.' ...  Narcise so!!!!

V mesecu maju je cvetenje narcis na pobočjih Golice ter Struške v polnem razmahu.  Za nedeljsko popoldne sva si zato izbrala krajšo krožno pot po pobočjih Struške.

Travniki so še vedno polni narcis. Ponekod so resda že odcvetele a v večini so še vedno v polnem cvetenju.

Na sedlu Kočna, med Golico in Struško, vodi steza levo na Golico in desno proti Struški. Izbrala sva Struško, ker se nama je zdelo to bolj primerno.

Kmalu sva zagledala prve redke narcise, nato pa so se že pričele družit v bele opojno dišeče poljane.

Rahel vetrič jih je zibal pred objektivom, zato jih je bilo težko fotografirati. Res lepo....

Pobočje Struške sicer sodi med manj poraslo z narcisami ampak tudi tu jih je več kot dovolj za omamno dehteče nedeljsko popoldne.

Kamor se ozreš, povsod so v večini. A pojavljajo se tudi druge alpske cvetice, ki bodo kmalu prevzele primat, ko bodo čez nekaj dni narcise končale z dobo cvetenja.





Prijetna steza naju je vodila dalje in dalje vse do avrikljev pod Belsko planino, pa še naprej do prelaza Medvedjak od koder se odcepi lepa planinska pot na sosednjo avstrijsko Koroško.

V današnjem nedeljskem popoldnevu nama je bila stezica res dobesedno z rožicami posuta.

Včasih mogočne bukve so danes postali simpatični štori iz katerih je nastal prijeten kotiček ob Belski koči. Od tukaj je dober pogled na Julijce in našega planinskega "očaka".
A že greva dalje po travnikih posejanimi z rožicami....

Še en pogled nazaj proti Golici....

...  nato pa dalje proti Medvedjaku, kjer stoji simpatično majhna kočica blizu razvalin starega pastirskega stana. Morda pa je bil to celo vojaški objekt; kdo bi zdaj to znal razbrati iz ostankov lepo skladanih kamnitih zidov?

Časa je bilo danes premalo za cel dan potepanja po planinah, še posebej, ker so se na zahodu že dvigovali oblaki v tihi grožnji, da bo prav kmalu zabliskalo in zagrmelo.

Raje bi sicer šla naprej  proti Belščici,Vajnežu in Stolu; kdo pa ne bi....

Steza pa naju je vodila spet nazaj med opojne trate narcis. To je res nekaj čudovitega.

Pogledi so bili zanimivi, ko sva opazovala oblake, ki so se trudili preiti naravno barijero Julijskih Alp.

Za najin fotoaparat pa so bile razmere pretežke, da bi uspel zajeti lepoto impresonistične pokajine, ki se je zelo hitro spreminjala pred najinimi očmi.

Golica je že izgubila množico nedeljskih obiskovalcev, pa tudi na Struški sva končno ostala sama.

Potem pa sva se tudi midva zelo hitro spustila v dolino in si počasi z avtom ogledovala nižinske travnike narcis, ki so jih nekateri že zlastninili. Ob koči Doma na Pristavi pa sva tudi midva naredila še en kratek sprehod ob jezercu in beli travnikih. Dan se je začel naglo prevešati v večer in čas je bil, da se odpraviva na dolgo pot v domače loge.

TEŠ 6

Šaleška dolina je zadnjih sto let še najbolj znana po svojem premogovniku in prozvodnji električne energije v Termoelektrarni Šoštanj.

In zadnje čase je Dolina postala vsesplošno znana tudi izven slovenskih meja zaradi polemike okoli gradnje novega bloka. Kako napreduje gradnja TEŠ 6 tudi zaradi tega domačini še bolj vneto in redno spremljamo.

Novi hladilni stolp TEŠ 6 je te dni dosegel svojo končno višino - 162 m, zato je bilo potrebno pogledati, kakšen je razgled z vrha, dokler so še možni obiski. Kmalu bo namreč to onemogočeno.

Pogled iz notranjosti hladilnega stolpa pokaže kvalitetno izdelavo.

Vsa težka konstrukcija sloni na tankih, a očitno dovolj močnih podpornih stebrih. Skozi ta prostor bo kasneje prihajal zrak in adiabatno ohlajal vročo elektrarniško vodo.

Dimni plini pa bodo tokrat privedeni direkt iz kurišča skozi stransko odprtino v hladilnem stolpu in bodo tako skrito izhajali med paro. Upam da prej še skozi čistilno napravo.

Tudi nova kotlovnica že raste.

S tem dvigalom, ki pleza po zobati letvi po obodu stolpa, se bomo sedaj povzpeli na vrh.

Za vsak primer je tukaj spodaj nameščen WC. Pa na vrhu tudi...

Hladilni stolp bloka 5 obratuje dobesedno s 'polno paro'. Vodostaj slovenskih rek je še vedno nizek in TEŠ nosi veliko odgovornost za zadostno oskrbo slovenskega elektro trga.

Pa smo se pripeljali gor. Hitrost dvigala je okrog 40 m na minuto.

Razgled pa je lep. Dolina z jezeri leži kot na dlani.

Izdelujejo se zadnji odseki stolpa in finalizirajo se dela.

Pomični gradbeni oder je že na najvišji legi.

Na srečo imamo dovolj časa, da si lahko v miru ogledujemo Dolino in okoliške hribe s ptičje perspektive.

Marsikaj skritega človeškim očem se s te perspektive razkrije! Ptice so res v veliki prednosti pred nami!

Vrh hladilnega stolpa je presenetljivo tanek. Samo 16 cm. Spodaj pa je debelina tudi samo 50 cm. Gradbeništvo je res presenetljivo napredovalo v času od postavitve TEŠ 5.

Hladilnika TEŠ 5 že dolgo nisem gledal od zgoraj. Nazadnje sem prek njega letel s športnim aviončkom.

Šoštanjsko jezero ima še vedno največjo globino v Sloveniji. Zaradi odkopavanja premoga se bo verjetno vsaj še malo poglobilo. Zadnja meritev za katero vem, je pokazala 69 m. Kolika je trenutno globina, pa se moram pozanimati.

Mesto Šoštanj je lani praznovalo 100-letnico od pridobitve mestnih pravic. Prvič pa je Šoštanj omenjen že pred več kot 900 leti.

Na levi so obnovljeni ostanki Pustega gradu. Samo ime nakazuje na to, da je že dolgo zapuščen. Prej je to bil verjetno grad Schonstein, kot se je imenoval Šoštanj še v dokaj bližnji preteklosti.

Zdaj pa še samo kratek spust po vrvi do vznožja stolpa. Ali si pravilno vpel zavoro? Upam da ja...

Kar globoko je tja dol in lepo zgledajo kamnite zaščite brežin.

Sedaj pa še kratek sprehod po preostalem gradbišču.

Veliko močnih žerjavov je potrebnih pri montaži težkih elementov kotlovnice, ki prihajajo v Šoštanj ponoči z izrednimi prevozi.

Tukaj prihaja premog s tekočim trakom direktno iz Premogovnika Velenje. Čez dobri dve leti se bo tako napajal tudi TEŠ 6.

Gradnja separacije in drobilnice premoga je šele v začetni fazi.

Človek dobi občutek, da so si žerjavi drug drugemu v napoto, tako blizu so si. Vseeno verjamem, da vedo kaj delajo in zakaj jih toliko potrebujejo, čeprav ne obratujejo istočasno.

Tudi tukaj uporabljajo pomične viseče gradbene odre.

Gradnja poteka presenetljivo hitro in zelo dobro organizirano. Tako lepega gradbišča še pravzaprav nisem nikoli videl, čeprav sem jih kar nekaj obiskal. Na nekaterih celo delal.

In za spremembo še en običajen gradbeni oder od tal navzgor.

Čez kakšno leto, če ne prej, pa bo dobro, da spet pogledam kako gradnja napreduje.

Kajti gradnja seveda še zdaleč ni končana. Naslednji dve leti se bo tukaj še marsikaj zanimivega dogajalo in domačini bomo kot vedno doslej, ko se je gradil nov blok elektrarne, vso dogajanje budno spremljali.

Pomlad je tudi doma!

Kar naenkrat je na domačem skalnjaku kljub suši vse zacvetelo...

...zahrepenelo...

...v nebo je hotelo...

Iz vsake špranje, ...

... tudi od tam, kjer nisva ničesar posadila, se je pojavila očitna volja do življenja in rasti.

Tulipani so takoj začeli prehitevati narcise.

Da, da ... Pomlad je prišla v deželo skozi velika, na stežaj odprta vrata!

Omišalj

Zima je bila dolga in mrzla. Tudi na morju. Takšne tudi najstarejši tukajšnji prebivalci ne pomnijo. Deset dni zaporedoma je pihala celo orkanska burja, po kateri pa se ozračje ni sčistilo, ampak je bilo morbidno težko, neprosojno in v grozeči nevarnosti skorajšnjega snega. To ni običajno...
Koliko vodovodnih cevi je to zimo od mraza popokalo, seveda nihče ne ve. Celo v hišah, ki so stalno naseljene.
Pa kaj bi to. Prišla  je pomlad, narava bo pocelila svoje rane in mi bomo popravili zimske škode.
Ostale pa bodo zgodbe, ki jih bomo pripovedovali svojim vnukom in nihče nam tega ne bo verjel...