petek, 03. avgust 2012

Gora Oljka


V teh poletnih mesecih, najin čas za doživljanje narave v planinah, limitira proti skoraj nič, toda naša domača gora Oljka je vedno pri roki ali še bolje pri nogah......

Seveda je bilo potrebno digitalizirati posamezne utrinke na jutranjih samotnih stezah do vrha...


V tem letnem času se v naših krajih sončni vzhod pokaže izza Paškega Kozjaka in je tako s pobočja gore Oljke je lahko bil viden takole...

... ali pa je takšen; v oblakih....


Pa je kljub temu vseeno lepo...
Vedno je lepo...
Z oblaki ali brez njih, v mrazu, vetru ali v poletni sparci.
Veliko pa je bilo tudi popolnoma jasnih juter in sončna krogla je takrat nedvoumno napovedala nov dan v zlato rumenih barvah.
Spekter jutranjih barv mavrice se vedno poigrava v novih in novih niansah....

Takšnih, da te s svojo lepoto znova in znova očarajo...

In vzpodbudijo k zgodnjemu vstajanju ...

Vse z namenom, da se lepo prične vsakdan.

In dnevi so resnično zelo lepi.
Tudi takrat, ko zreš v polja dozorelega žita.

petek, 20. julij 2012

Od Krka do Korčule pa še nazaj do Rogoznice

Poletje se je razšopirilo z vso svojo veličino, ki se je pokazala predvsem v dolgih vročih dnevih, ki bi jih bilo škoda preživljati na kopnem. Torej je bilo logično, da med kupom letošnjih obveznosti najdeva čas za jadranje po tistih kotičkih našega morja, ki so nama najbolj pri srcu.

Za to potovanje nisva potrebovala nekih posebnih priprav. Na jadrnico je bilo potrebno natovoriti zadostno količino hrane in pijače, poskrbeti za internetno povezavo ter urediti potrebno ladijsko dokumentacijo, da zadostiva tako pomorskim kot kopenskim zakonom v tej meri, da ob morebitni kontroli ne bi imela nepotrebnih težav.

 Prvo popoldne sva z rahlimi vetrovi prijadrala le do Punata na otoku Krku, naslednji dan pa je bila na vrsti že daljša etapa čez celoten Kvarnerič mimo Plavnika, Raba, Trstenika, Cresa, Lošinja pa do Ilovika, kjer sva ponovno sidrala na stari preizkušeni lokaciji.
 Morje se je zvečer umirilo in po spokojnem sidrišču so se prelivale škrlatne barve v vseh odtenkih od rumene do vijolične.
 Jutro naju ni dolgo zadržrvalo na sidrišču. Odpravila sva se proti malemu otočku s svetilnikom, Blitvenici. Tamkaj sva se nameravala zasidrat in počakat, da ojača NW veter s katerim sva nameravala jadrat do Ista.
Toda veter je ojačal preden sva dosegla Blitvenico, zato sva takoj obrnila kurz mimo Grebenov, brez da bi se na Blitvenici ustavljala. Pa kdaj drugič. Tako se nama dogaja že vsa leta, zato na Blitvenici še nisva bila. Jadralcem je pač pomembnejši dober veter, kot še tako čudovita plaža, kopanje in podobne vrednote običajnih poletnih dopustnikov.
Ker je veter pihal tako ugodno, so v tem dnevu kmalu poleteli mimo naju mnogi krasni otoki, otočki in čeri. Premuda, Ist, Molat, Dugi Otok in ostali so kmalu ostali za nama, midva pa sva s krmnim vetrom jadrala mimo Zverinaca. Ta otok se zadnja leta prebuja in razvija. Spet so ponekod očiščeni stari oljčni nasadi, gradijo se nove hiše in tudi edini otočni mandrač so bistveno razširili. Življenje se očitno vrača tudi na ta otok.
 Hitro sva se bližala Kornatom; otočju, ki obiskovalce vedno fascinira s svojo mistično enostavnostjo, prvinsko preprostostjo in ostrim kontrastom belega kamenja, redkih dreves in plavega morja.
 Midva pa sva hitela proti Žutu, ki sva ga tokrat izbrala za nočevanje. Na hitro sva se povzpela čez najbližje sedlo, da bi ujela še poslednje sončne žarke dolgega dneva. Ni nama uspelo, da bi sončni zahod gledala z vrha, kar je posebno doživetje, kajti tokrat sva bila za kakšne pol ure prepozna. Nič hudega. Bova ob prvi priložnosti ponovila.
 Jutro naju tudi na Žutu ni dolgo zadržalo. Še zadnji pogled na sidrišče, ki so ga lani opremili z priveznimi bojami in še dodatno skrčili možnost svobodnega sidranja.
Kornate nikakor ne gre izpustiti. Zato sva se vrnila dobre tri milje in vstopila v njih skozi Malo Proverso.
Na sidrišču pred Telaščico se še niso prebudili, ko sva si...
... midva že utrla pot skozi prometno ožino med vsakovrstnimi plovili. Od malih in velikih jaht pa vse do ...
... komaj opaznih čolničkov z utrujenimi krmarji.
Če skozi otočje hitiš, ti uide marsikak lep detail. Mogoče ne opaziš markantnega drevesa, čudno izklesane skale ali razbitine davno potopljene ladjice.
Večina zunanjih otočkov v kornatskem arhipelagu je odstro odsekanih in njihove stene se prepadno nadaljujejo globoko v morje. Raj za potapljače, ribe in turistične vodiče, ki s temi lepotami služijo svoj kruh.
Vsi otoki imajo seveda tudi svoja imena in svoje lastnike. To je dobro in koristno.
Pa je tudi Kornatov kmalu konec. S polnimi jadri se pomikava mimo otočkov s pomenljivimi imeni: Kurva Mala, Kurva Vela, Babina guzica, ... Imena je v XIX. stoletju zbral in v državno karto vpisal nek avstrijski kartograf, ki ga je po morju vozil star murterski ribič. Meni se zdijo ustrezna, tujci pa jih itak ne razumejo, pa je vse prav kot mora bit.
Zvečer sva sidrala ob Žirju v Stupici Mali in naslednje jutro sva že zgodaj prejadrala preko meteorološke meje med severnim in južnim Jadranom. Naslednje dneve sva se torej potikala po južnem Jadranu. V arhipelagu velikh otokov južnega morja: Šolte, Brača, Hvara, Visa in Korčule.
Od zaliva do zaliva.
Od sidrišča do sidrišča.
Med različnimi morskimi impresijami.
Gledala sva vroče sončne zahode.
V miru sva se poslavljala od vsakega dneva posebej.
Večkrat je bilo slovo dneva tako čarobno, da sva želela, naj tako kar vedno ostane. Tudi v Veli luki na Korčuli je bilo tako. Dolgo nama bodo te slike ostale v spominu..
Ampak tudi zgodnja jutra so čudovita z obljubo novega dneva.
In južno morje je s svojimi valovi lepo tudi sredi dneva, ko temperature zraka narastejo blizu vročih štirideset. Ko je tudi veter topel in kopanje v morju komaj ohladi prepotena telesa. Tudi v tem uživava in teh dnevov ne bi zamenjala za noben kič vsakdanjega sveta.
Ko za nama ostaja močna bela brazda in se najin čolniček hoče odtrgati od matične ladje, je užitek jadranja popoln. Doseževa spet novo najvišjo hitrost s Tabito: 10,2 vozla.
Milna na Braču. Tukaj sva že zelo domača, saj je to najina priljubljena postojanka kjer pogosto dopolnjujeva ladijske zaloge hrane in vode.
Vezala sva se ob zapuščeno jadrnico, ki jo je lastnica pred štirimi leti odpeljala iz bližnje marine, ker se zanjo ni našlo več dovolj denarja za plačilo varnega priveza .. Tako tiho kot je nekdaj jadrala, sedaj počasi umira na mrtvem vezu. Jo bova prihodnjič še našla tukaj?
Ker sta se obetala dva dneva z premočno burjo sva se umaknila v zaliv Nečujam na Šolti. Tukaj sva srečala jadrnico, ki je bila pred mnogimi leti naprodaj in sva jo šla gledat. Lastnika sta bila takrat v finančni krizi in sta videla izhod v prodaji svoje ljubljene barke. Takrat nista našla primernega kupca, a sta krizo kljub temu uspela prebrodit, zato sta zdaj vesela, da jima je jadrnica ostala. Na najini jadrnici smo si pripovedovali morske zgodbe še dolgo v noč.

Istočasno sva gostila tudi prijazne domačine s sosednje rdeče jadrnice. To je mlada družina s tremi malimi otroci, ki vsak prost trenutek preživijo na morju. Večkrat ravno na Šolti, ki je blizu njihovega doma na celini.
Tukaj se varno privežejo v četverovez in ostanejo na sidrišču tudi po teden dni ali več. Tudi nama je družinski poglavar pomagal, da sva se varno privezala v četverovez za dva dni, kolikor je bilo potrebno, da preneha pihat orkanska burja in severozahodnik.
Tudi v varnih zalivih se občasno zgodijo nesreče. Zakaj je ta jadrnica 'sidrana tako duboko' pa nisem zvedel.
Kako lahko človeka osreči že malenkost sem izkusil, ko sem v bližnjem mestecu Rogač našel zase nove plavutke. Stare sem namreč uničil par dni prej, ko sem se potapljal zaradi kontrole sidra.
Tudi ta turistična ladja bo verjetno tukaj končala. Potopila se je pred štirimi leti, ko se je na njej pokvarila avtomatska potopna črpalka, ki je stalno črpala vodo iz ladijske kaluže. Za dvig ladje namreč lastnik nima zadosti sredstev. Solidarnost pa se na morju konča z reševanjem življenj; ostalo reševanje pa se mastno zaračunava. Previdnost je na morju torej še kako potrebna! Mimogrede si ob ladjo!
 Zadnjo noč pred izkrcanjem sva prvič sidrala v zalivu Sičenica, ki leži blizu Punte Planke - meje med južnim in severnim Jadranom. Severozahodnik je močno udarjal v zaliv, tako da so mnogi obupali in odšli. Midva pa sva vztrajala, ker sva ugotovila, da sva odlično zasidrana. To se je obrestovalo zvečer, ko se je vse umirilo in sva udobno prespala noč ob stalnem rahlem in hladilnem vetru.
 Neizbežno je napočil tudi trenutek, ko sva se izkrcala v marini Frapa pri Rogoznici in najino Tabito prepustila sinu Damjanu in njegovemu prijatelju Janu, ki jo bosta po nekajdnevnem jadranju pripeljala nazaj domov v matično luko. Midva sva se po jadranski magistrali počasi vračala domov, medtem ko je Tabita znova zajadrala proti Visu.
V bližini Rijeke sva se peljala še mimo enega od manjših gozdnih požarov, ki trenutno ogrožajo hrvaško obalo. Videla sva učinkovitost gašenja z letali na nedostopnem terenu, zato je bilo njegovo širjenje takoj enemogočeno.
Še nekaj pogledov proti morju, nato pa sva se od njega poslovila za nekaj časa. Saj se bo Tabita kmalu vrnila domov. Takrat pa greva spet. Kolikor bo pač dopuščal čas in najine delovne obveznosti.