Tafraut in Obarvane skale

 

Do Tafraouta sva se peljala po cesti čez prelaz, 

ki je na višini kakšnih 1700 m in poteka skozi Taourirt.

Prispela sva skoraj direktno do križišča ceste, ki vodi do obarvanih skal.

Podroben opis tega kraja je v Damjanovem blogu ( TAFRAUTSKA POBARVANKA )

Pokrajina okoli obarvanih skal je tudi posebna.

 Kreacije kamnov naju malo spominjajo na Kapadokijo v Turčiji.

Seveda so to zanimive kreacije umetnika iz leta 1984.

Sedaj pa so turistično zanimive.

Vendar turistov ni veliko, do sem namreč vodi prašna cesta,

 večina jih ostane v campih pred Tafraoutom.

Midva sva tukaj ostala dva dni v družbi Damjana, Tonje, Roka in Nastje.

Pokrajina okrog pobarvanih skal nama je bila še bolj zanimiva, ... 

... zato se ta dva dneva nisva mogla nagledat vseh impresivnih oblik kamnite krajine.

Campi v Tafraoutu so zelo veliki in turistov je kar precej v mestu.

...in posledično so tu cene višje kot drugod na jugu.

V mestu sva dopolnila zaloge vode in hrane za naslednje dni.

Najlepši pa so gotovo obiski tržnic in opazovanje domačinov in njihovih navad.

V objektiv sva ujela med drugim tudi gospo v berberski noši.

 Po dveh dnevih počitka v miru in tišini sva se odpravila naprej.

_________________

Po Antiatlasu do Tafrauta

 

Pot. Sidi Ifni-Taghjijt-Aguerd-Izerbi-Ait Abdelkader-Taourirt-Tafraout

Iz Sidni Ifnija sva izbirala lokalne ceste proti severu. 

Takoj sva začela opažati drugačno pokrajino.

Rdečkasta zemlja, drevesa atila, akacije in argana ter takšni kaktusi med njimi (slika spodaj)

Cesta naju je zapeljala skozi prve oaze...

...ter vasi.

Od Aguerda dalje pa se je pričelo res lepo področje s kanjoni ter v njih oaze z berberskimi vasmi.

Prvi dan sva zaključila v kanjonu Oued Tamanart.

 Po dnu kanjona je še vedno stara cesta, ki pa je žal mestoma prekinjena z globokimi jarki, 

ki so jih povzročili občasni hudourniki. Tišina v kanjonu je bila slišna; tako lepo je bilo. 

V Maroku in drugih puščavskih deželah so najnevarnejši hudi nalivi. 

Presušena in zbita zemlja jih ne more dovolj hitro popit, zato nastanejo močni hudourniki,

 ki odnašajo vse pred seboj.

Nova cesta pa je vklesana v steno soteske.

Kasneje sva si privoščila še sprehod po oazi Simughen.

Spodaj na sliki je oaza Simughen od zgoraj,

 ko sva se zapeljala na vrh kanjona na višino okoli 1000 m.

Vodnjaki ob tej poti imajo vsi dobro pitno vodo.

Iz obiska puščave sva se naučila, 

da je pokrivalo domačinov najprimernejše za tukajšnje razmere.

Oaze, ki sva jih gledala spotoma, so prijetne za oko in počutje.

Cesta se nato povzpne še višje mimo oaze Igmir...

...ter dalje se nato spustiva navzdol do samotne čudovite oaze Aoukerda.

Aoukerda je majhna oazica z nekaj tam živečimi domačini. 

Oaze so med seboj povezane s potmi po ali ob kanjonih. Odkar so povezani tudi z asfaltnimi cestami, teh starih poti nihče več ne obnavlja, pa so mnoge zato opuščene.

V oazi se vidi, da mladih ni, včasih urejeni vrtovi v terasah so sedaj prašni in zapuščeni.

Odpravila sva se na pohod navzdol po nekdanji stari poti po kanjonu Aoukerda...

...videla celo del kraške jame s kapniki...

..in uživala v razgledih navzgor ter v globoki tišini v kanjonu. 

Pohod je trajal dobre tri ure in bi lahko trajal še več, če bi se tako odločila. 

Nama je bilo vse kar sva videla in doživela tukaj tako zanimivo, 

da nisva opazila koliko časa sva že tu.

Med drugim sva srečala za trenutek celo tri popolnoma črne divje prašiče,

 ki sva jih presenetila pri popoldanskem počitku v senci palm. 

Pri izhodu iz Aoukerde sva našla tudi čudovito razgledno ploščad za prenočevanje.

Žal sta jo našla še dva manjša avtodoma, zato tokrat nisva prenočevala v samoti,

 kar običajno prakticirava.

Pogled navzdol z najine ploščadi v kanjonu.

 Prelepo je bilo. Le sončni zahod je prej in sončni vzhod kasni za kakšne pol ure,

 ker so okrog visoke stene lepih sotesk.

________________

 

 

 

Puščavski vihar pa nazaj do Sidi Ifni(ja)

 V Bir Anzeraneu sva se odločila, da ne bova nadaljevala prečenja saharske puščave po pistah in se pričneva vračati po normalni cesti nazaj na sever.

 Damjan in Tonja sta prečenje nadaljevala in po kakšnih 400 km prispela v Laayoune.

Bir Anzerane je znan po vodnjaku z dobro pitno vodo, lastili so si ga Saharci,

 sedaj je tu vojaška postojanka Maročanov, nekaj hiš in trgovina.

In to prav zanimiva in dobro zavarovana pred puščavskim vetrom.

V močnem puščavskem vetru s severa sva se tudi midva odpravila naprej po cesti, 

ki je bila težko prevozna zaradi viharnega vetra in zametenega cestišča.

Takšen vihar nosi pesek po zraku, ceste se pogosto sploh ne vidi.

 Je veliko huje kot vožnja v megli ali snežnem metežu, ki smo jo vajeni doma.

Kamel veter nič ne moti, lepo mirno mulijo tisto kar raste tam, 

čeprav midva ne vidiva, da bi rastlo kaj užitnega zelenja. 

Močan veter, ki je nosil puščavski pesek je bril tri dni. 

Tik ob morju je bilo malce bolje in spet sva opazovala kamele.

Saharski pesek prodre vsepovsod; malo odpreš vrata in že ga imaš v avtu.

Pravzaprav prihaja notri po vseh možnih poteh.

Na srečo so avtopralnice pogoste in za 5 € prav lepo operejo avto od zunaj

 in s kompresorjem izpihajo peščeni prah tudi iz notranjosti. 

Nisva verjela, da bo čiščenje tako enostavno. 

Pa sva čez nekaj dni videla da se da tudi tako zaprašen avto dobro očistiti.

V Laayounu se lahko zavije zopet v notrajnost do Bou Kraa, rudnika fosfatov.

 Od rudnika vodi tekoči trak do pristanišča in je menda viden celo od satelitov.

Zaradi močnega peščenega vetra sva ta ogled izpustila.

Po treh dneh se je veter malo polegel in na cestah so cestarji opravljali svoje delo.

Tale sipina ob vsakem vetru vdre na cestišče in nakladalec sproti odstranjuje nanose peska.

Takšnih grozečih sipin je bilo kar nekaj za videt.

Vedno zanimivi pa so otovorjeni avti. 

 Maročani so pravi strokovnjaki za naložit tovor v višino ali širino.

V Sidi Ifniju sva si želela ogledat znane klife na plaži Legzira, ki smo jih na poti navzdol izpustili.

Situacija je taka, da so vse makadamske dovoze in kolovoze zasuli ter onemogočili dovoz do klifov razen po cesti, ki vodi do vojaške postojanke (te sva se izognila, ni se nama dalo pogovarjat z njimi). Edini možen dostop do klifov je po asfaltni cesti z napisom plaža Legzira ali daleč peš iz Sidi Ifnija ob plaži (to nisva preizkusila, če je res tako).

 Informacijo podajava zato, da ne bi kdo iskal dostopa tako kot sva ga midva. Preiskala sva namreč vsak kolovoz ali cestico, do klifov pa nisva prišla.

Na koncu asfaltne ceste je majhno parkirišče za katerega je potrebno plačati 20 dirhamov.

 Parkiranje je možno tudi ob cesti pred tem.

Plaža je resnično lepa, dolga, obdajajo jo klifi čudovitih barv.

Če hočeš na drugo stran morskega okna, se moraš paziti občasnih velikih valov.

Če greš bos in zavihaš hlače, morda ostaneš s suho obleko in samo opranimi nogami.

Najdba na plaži.

V Sidi Ifniju sva obiskala še tržnico, kjer so nakupovali le domačini.

Take tržnice se nahajajo v vsakem mestecu, spektakularne za nas so predvsem na jugu države. 

Cene so nizke, trgovci pa glasno hvalijo svojo robo in tu resnično lahko dobiš vse potrebno.

S prelepimi vtisi sva zapustila Zahodno Saharo.

 Niso naju motile ne pogoste kontrole policije na cestah, ne vojaki , ki ne pustijo prenočevat ob obali.  Tudi stalnega vetra in peščenega vetra sva se nekako navadila.

 Ljudje so tu prijazni, družabni, cene so nizke.

Vračava se  v notranjost Maroka v Antiatlas.

__________