Planjava po grebenu

Izhodišče: Jermanca nad Kamniško Bistrico
Pot: Jermanca - za Vrati - Sukalnik - Planjava - Srebrno sedlo - Repov kot - Jermanca
Čas: 10 - 11 ur
Višinska razlika: 1500 m

Tokrat se nas je zbralo pet prijateljev,  ljubiteljev gora in narave.
Dober poznavalec naših gora, Milan, je že prehodil in raziskal to staro lovsko pot na Planjavo, zato nas bo danes on vodil. 

Avto smo pustili na Jermanci, se podali na stezo za  Repov kot in kaj kmalu zavili levo navzgor. 

Nasproti nas smo dolgo opazovali vsem nam znanega Kamniškega dedca, na drugi strani pa se je zbujalo Kamniško sedlo.

Pot je bila vse skozi strma, vila se je med borovci, strmimi travami...

...in končno smo pred seboj zagledali izhod iz grape, ki jo bo potrebno pod vrhom prečiti.

Čudovite planike so bile vsepovsod, letos jih je res veliko.

Naš fotograf Zlatko je takole zavzeto beležil utrinke na poti.

Vrh grape je bil že blizu in kazalo je, da prečenje ne bo ravno najlažje.

Res je bilo tako, ponekod so bile skale spolzke ali gladke tako da je pomoč rok bila zaželjena in potrebna.

Čudovito sedlo za Vrati se je prikazalo pred nami.

Prihod na sedlo je pomenil tudi prihod iz sence na bujen osončen travnik..

Na teh sočnih travah so nekoč pastirji pasli svojo drobnico, ki so jo sem prignali po isti poti, po kateri smo se danes povzpeli mi.

In smo uživali tudi mi. Vmes smo se povzpeli še na Movznik, ki sedelce omejuje z juga.

Pogled levo na našo pot dalje in Zeleniške špice pred nami.

Kar nekaj časa nismo mogli zapustiti prijetnega kraja, seveda smo to dobro izkoristili. 

Je kje še kaj lepšega kot dobra malica v restavraciji s ***** visoko med oblaki?

Prečenje strmih pobočij je v nadaljevanju ponudilo tudi nekaj plezalnih užitkov in hoje po vseh štirih.

Sledil je precej strm vzpon na Sukalnik, slikovit greben pod Planjavo.

Tako lepo je bilo tam gor, da se nam ni mudilo nikamor naprej.

Pogled na Rdeči kup, štrcelj, ki ga prepleza vsak samo enkrat in nikoli več. Tisti ki so bili gor, pravijo, da se zna vsak čas podreti.

Pogled navzdol na Kamniško sedlo nam pokaže, da je danes veliko obiska.

Naša četica pa je lepo odkorakala dalje, čisto na kratko na označeno pot, potem pa takoj nato ostro levo na pobočje Planjave. 

Hitro je bilo konec turizma (markirane poti), naš cilj je bil greben Planjave.

Prihitele so megle in nad njimi smo se naglo vzpenjali proti vrhu, da ujamemo še kak pogled na drugo stran.

Na srečo se megle niso zgostile, zato razgleda ni manjkalo. 

Na grebenu Planjave - 2392 m pa je ostal le čisti užitek na preplezano - prehojeno pot, na poglede v dolino in smeh ekipe.

Logarska dolina je bila daleč pod nami in vsi hribi okoli so se bleščali v prijetnem sončnem dnevu.

Lepo in prijetno je pohajati po grebenu, ki se vzpenja proti vrhu Planjave.

Strokovni posvet o nadaljevanju poti? Verjetno ne, saj je približna pot že dogovorjena.

Na vrhu Planjave je bilo kar nekaj planincev.. 

Nihče od nas ni ljubitelj pretirane gužve v hribih, zato smo hitro zapustili vrh in se odpravili po poti na Srebrno sedlo.

Na Srebrnem sedlu sta dva naša jezdeca že sanjala med oblaki, ostali pa smo se tudi takoj pridružili.

Sledil je neizogiben spust v Repov kot.

Na zahodni strani ga omejujejo lepe in čvrste stene.

 Tale del poti v Repovem kotu pa je potrebno preplezati.

Proti koncu našega spusta smo se ustavili pri znanih tolmunih, ki vabijo s svojo čisto vodo.

 Eni so v takoj, drugi pa malo kasneje izkoristili njeno svežino in se okopali.

 Za ženski del ekipe kopanje ni bilo ravno višek toplote, za moške termometre pa je menda imela 24 stopinj.
Kakorkoli že, vsem pa je prijala kopel.

Za konec še en utrinek s poti: ekipa je zopet pri prijetnem opravilu.

 In dan je minil razgibano, nasmejano, visoko nad dolinami in množicami ljudi.

Bivak pod Špikom in Martuljški slapovi

Izhodišče: vas Gozd Martuljek
Čas: 5 - 6 ur

Za zadnji dan najinega trodnevnega potepanja po Julijcih sva si izbrala eno kratko in lažjo pot. 

Vsaj tako sva mislila na začetku pa se je izkazalo drugače. Pot je sicer bila lahka ni pa bila tako zelo kratka.

Pot do Bivaka pod Špikom je lepo označena, vzpon je strm. Če pridno slediš markacijam, te le-te lepo pripeljejo do bivaka. Midva nisva ravno zgledna za sledenje markacijam in sva se vzpela visoko nad bivak, prav pod steno Špika mimo krnice pod Srcem.

Ta krnica je res krasna. Tu vlada takšna tišina, da tišino slišiš. Tu pod Srcem je baje najmočnejša energijska točka v Sloveniji. 

To je dobro. Kajti veliko energije  in moči potrošiš, da prideš sem gor, pa je prav, da jo tu dobiš takoj nazaj in to z obrestmi. 

Ampak saj imava takšne občutke povsod v gorah.

Končno sva zasledila tudi lični bivak. V tem času je prišla gor tudi oskrbnica in po krajšem klepetu, naju je povabila, da nama pokaže bljižnico navzdol in pot do čudovitih Črnih vod. In kakšna je bila ta bljižnica?  

Šlo je strmo navzdol, kot divja jaga in bi bilo vse lepo in prav, če ne bi bila oskrbnica že častitljive starosti in neverjetno pri močeh, 

kot se je izkazalo. Tako, da lahko prejme vse čestitke za spretno in hitro opravljeno pot navzdol. 

Sicer pa ni presenetljivo, ko je skoraj vse dni v tednu tukaj in se napaja s skrivnostno energijo.

Črne vode se imenuje ta kraj z mahovnjaki in jezerca preko katerih teče studenec. Prelepo.

Nato je bil na vrsti drugi Martuljški slap. Prvič sva bila tu in zato začudena nad veličastnosjo slapov ter urejenostjo poti okoli njih.

Urejenost seveda privablja turiste in na praznični dan je bilo tu res polno pohodnikov in dnevnih turistov, ki pa se niso povzpeli prav do zadnjega slapa. Tisti ki bodo hodili (plezali) tu, bodo opazili zakaj ne.

Tudi prvi slap je zelo markanten, vendar prav do njega ni urejene poti, zato bolj sameva. 

Na koncu najine poti oziroma na vstopu v sotesko sem slikala še tablo z opisom te lepe soteske, 

za moj okus lepše kot je Blejski vintgar.

Na kraju pa se seveda vsi popotniki okrepčajo na eni od dveh koč. midva sva se ustavila ob Brunarici pri Ingotu, 

ki je močno oblegana zaradi dobre domače hrane ter domače strežbe.

Verjetno veliko ljudi že pozna to naravno lepoto nad Gozdom Martuljek, midva sva si jo na današnji dan ogledala prvič. In bilo je kaj videti.

Na Križ, pa do Vršiča

Izhodišče: koča v Krnici
Pot: Krnica - čez Kriško steno - Križ - Pogačnikov dom na Kriških podih - sedlo Planja - Prisojnik - Vršič - Krnica
Čas:  13- 14 ur s postanki

lz zatrepa doline Krnice se pot najprej vije v redkem gozdu, kaj kmalu pa stopiš na melišče pod Kriško steno. 

Hodiš navzgor, gledaš in ocenjuješ le kod bo speljana pot čez navpično steno. 

Na poti so naju zopet spremljali gamsi. Lepo jih je videt kako mulijo travo za zgodnji zajtrk.

V poletju modre zvončnice marsikje krasijo bele skale.

Kriška stena je res hudo navpične sorte, vendar se med skalnimi skoki le najdejo prav lepe poličke za varen prehod.

Na vrhu stene se odpre čudovit nov svet, obsijan s soncem.

Podi pod Škrlatico so pod nama, tu nekje mora biti tudi Bivak IV. 

V ozadju se dviga Škrlatica, spredaj je redko obiskan vrh Gubno - 2403 m.

Tudi Bivak IV na podih sva po temeljitem iskanju opazila. Lepo se prilega v okolico.

Na razpotju sva se usmerila na vrh Križa - 2410 m. Čudovit razglednik je to. Zanimiva pokrajina kar kliče v akcijo fotografe!

Proti vzhodu je sameval Stenar. A le navidezno. Kasneje sva videla kar nekaj vzpenjajočih planincev.

Triglav ima na severni strani še nekaj snežišč. Ne vem ali so to ostanki letošnjega avgustovskega sneženja ali pa so ostali od zadnje zime.

Ni pomembno v tem trenutku, je pa lepo za pogledat.

Pot na Križ je pod vrhom sumljivo ozka. Še en razlog več, da še naprej ostajamo vitki in gibčni.

Čudovit občutek brezmejnosti prostora in časa se poraja v tej pokrajini, na visoki planoti 2000+ m nad morjem!

Ko sva zapustila Križ, sva kmalu zagledala tretje Kriško jezero s Pogačnikovim domom v ozadju. Vidno je le s te pozicije in se hitro skrije.

Na drugo stran pa je velika dolina Vrat, od koder se večina pohodnikov odpravlja na Triglav in Škrlatico.

Skalnata skulptura "indijanca" se najlepše vidi s poti malo pod Križem. Le kdo se je takole poigral? Res je umetnik!

Pogled proti Pihavcu ter Doliču v ozadju zelo pritegne pogled.

Tudi polno radoživih kozorogov je tu. Mladički niso prav nič plašni, stari samci pa nekje skriti predirljivo žvižgajo 

in se zgražajo nad neprevidno mladino. Popolnoma enako, kot pri ljudeh ...

Na kamniti gorski plaži bi se človek rade volje zadržal malo dlje, pa naju preganja misel na dolgo pot, ki je še pred nama.

Zopet ena panoramska slikica z jezerom ter Julijci v ozadju. Tu je res prekrasen razgled vse naokrog.

Naravna markacija na skali? Seveda, saj označuje najino izbrano pot!

Po krajšem počitku in opoldanski kavi na Pogačnikovem domu sva stopila na pot za Planjo, 

mimo Razorja in že se je odprl drug svet pod nama. 

Mogočni Prisojnik nad sedlom Škrbina. Ja, ja  -  Prisank je to!

Pot mimo Razorja je razorana, zelo razgibana in zelo pestra.

Okno pod Razorjem je usmerjeno sicer le v modro nebo, je pa trpežno in trajno bolj od naših plastičnih imitacij.

Škrbina pod Prisojnikom je markantna in tako zelo prepoznavna. ( (2000 - 5) m )

Globoko pod nama sva opazovala dolino Zadnjice v Trenti, ko sva hodila po pobočjih Prisojnika, kjer se vije južna pot do Vršiča. 

Po tej poti še nikoli nisva hodila, saj sva vedno izbrala katero od poti skozi Prisojnikovi okni. 

Tokrat nama časovna omejitev tega ni dopuščala.

Pa je tudi ta pot lepa in zanimiva, pa tudi enako utrujajoča, saj se neprestano spušča in vzpenja.

 Na Vršiču pa naju je pričakal trušč ter polno ljudi, otrok, psov in avtomobilov.

Zato sva se hitro umaknila nazaj domov v mirno dolino Krnice, nazaj do najine priljubljene koče, do izhodišča. 

V neskaljen mir, ob šumenje vseh vod, ki se tjakaj stekajo.

Dan se je poslovil z obljubo še enega lepega dneva, ki je čakal tudi na naju, da se spočita okoristiva novih izzivov.