Peca iz Koprivne

Izhodišče: dolina Koprivne pri Črni na Koroškem
Čas: 7 ur
Višinska razlika: 1000 m
Snežne razmere: na višini okoli 1200 m se snežna odeja odebeli, sneg je rahlo pomrznjen toda ne zdrži človeške teže, mestoma se ugreza do kolen. Posamezna pobočja so spihana.

Zarja sončnega vzhoda naju je tokrat ujela na cesti  čez Sleme nad  Šoštanjem po kateri sva se odpravila na Koroško; natančneje v Črno na Koroškem..

Dolina Koprivne je bila še pomrznjena in v globoki senci, planinski dom Kumer nad Koprivno pa je bil v tem jutru že deležen prvih sončnih žarkov.

Po strmem vzponu skozi smrekov in macesnov gozd se svet počasi odpira. Že nekaj let zamujam čas v oktobru, ko so macesni odeti v zlate barve jeseni. Pa tudi tole ni slabo.

Nad mejo strnjenega gozda so se nad prepadnimi pečinami začeli odpirati jasni razgledi po naši deželi.

Snega je bilo z vsakim korakom čedalje več, ponekod je bil napihan v večje zamete.

Pred nama so bile sicer stopinje treh pohodnikov vendar to ni dosti pomagalo; večkrat sva se kljub temu ugreznila  čez kolena v nepredelan sneg.

Za zadnji dan leta 2012 nam je bilo naklonjeno sonce, kakor bi hotelo zakriti tragiko zadnjih dni, ko so se v visokogorju sprožali številni  snežni plazovi, ki so mnoge zagnane pohodnike prestrašili in opomnili, da se v gore ni varno podajati za vsako ceno. Ena turna smučarka pa je končala svoje življenje pod enim od njih,.

Proti Knipsovemu sedlu - 2012 m so bila pobočja spihana in enako je kazalo dalje proti Kordeževi glavi.

Na vrhu najvišjega vrha Pece - Kordeževe glave - 2125 m sva bila sama z mrzlim vetrom.

Julijske Alpe s Triglavom.

Pogled proti preostalemu zasneženemu grebenu Pece.

V prvem primernem zavetju pred mrzlim vetrom je prišel na vrsto tako težko pričakovani počitek, malica z vročim čajem ter obvezno krmljenje kavk, ki so komaj dočakale, da sva se končno ustavila. 

So že čakale v vrsti.

 Sestop z vrha Pece na manj vetrovna pobočja je potekal hitreje kot po navadi.

Koralpe v ozadju pa imajo več snežne oddeje, vsaj od tu se je videlo tako.

 Mogoče bi pa bilo za solidno turno smuko?

Za sedlom je Končnikov vrh - 2109 m, tretji najvišji vrh grebena Pece. Seveda sva ga spotoma tudi obiskala, čeprav je bilo potreben dodaten vzpon ter spust preko deviško nedotaknjenih zametov na najino slabo vidno gaz, ki sva jo naredila pri vzponu čez jugozahodni greben pecinega masiva. 

Uspešno sva našla tudi takšne zamete, ki so segali prek pasu.

Ko sva bila končno na najini stari gazi, je bilo potrebno le še navzdol.

Vršaci Pece so hitro ostajali za nama. Za nama pa je ostajal tudi mraz, ki jih je oklepal.

Na prisojnem pobočju nad mejo strnjenega gozda sva se ustavila na veliki podrti bukvi, ki je postala najin dom za dobre pol ure. Spet sva se razvajala z vročim čajem, sadjem in ostalimi dobrotami iz najinih nahrbtnikov. Prepustila sva se toplemu soncu in tišini gorske narave.

Ko se vračam po isti poti, pogosto ne morem verjet kakšno strmino sva prehodila navzgor. Tudi ta vzpon iz Koprivne je eden "boljših". Saj se sploh poslikati ne da, tako je strmo.

Danes sva hodila zopet dva....še vedno nisva hitrejša od svojih senc.

Pohajkovanja v letu 2012 so pri kraju.

Je treba domov.

Golte, Smrekovec, Komen

Izhodišče: Golte, nato Smrekovec, Krnes, Komen in nazaj do Smrekovca in kmetije Spodnji Brložnik
Čas: 8 ur
Razmere:  Večinoma je 10 - 20 cm suhega snega na zmrznjeni podlagi. Ponekod je sneg spihan do golih tal (Isteja, vrh Smrekovca in Komna).

V Savinjski dolini se je bohotilo megleno morje...

Na Golteh pa se je dalo ujeti sončni vzhod. 

Proti Istejam je bilo manj snega, za prijeten smučarski korak, ker je močan veter spihal nov sneg do zamrznjene podlage.

Komen - moj današnji cilj, v ozadju je zasnežena Peca.

V dolinah meglice še vedno vztrajajo, pred kočo na Smrekovcu pa so postavili nov "objekt",

 Nekaj slikic z vrha Smrekovca:

Proti Krnesu

Vrh Komna sem dosegla točno ob 12h.

Raduha

Ojstrica "od blizu".

Kamniško Savinjska skupina

In sedaj spust nazaj. 

Zaradi pomanjkanja snega je bil spust s Komna pa vse do Krnesa bolj podoben rodeu na smučeh.

 Od Krnesa dalje pa je sledila bolj spodobna smuka.

 Zlasti s Smrekovškega travnika navzdol je bilo prav prijetno.

Večerni pogled v Šaleško dolino od kmetije Brložnik.

Pičla snežna oddeja je na višinah od 1200 m navzgor, tako je bilo potrebno natovoriti smuči za spust v dolino. Pa še nekaj zaprek je bilo na poti.

Pri kmetiji Brložnik sem zaključila moj vsakoletni obhod po domačih planinah.

Ljubeljščica

Izhodišče: Ljubelj
Čas: 6 ur

Ko zaslutim modro nebo nad meglenimi dolinami in zasnežene planine nad njimi, vem da ni potrebno kaj več pričakovati od dneva. Dan bo čudovit in samo grem...., tokrat zopet s smučmi poiskati nekaj krpic snega.

Odločila sva se za Zelenico in greben Ljubeljščice nad njo. Tu še nisva bila, če bi bile snežne razmere na licu mesta ugodne pa bi tudi imela možnost iti še malo dlje, v zatrep prelepe doline  Suho ruševje naprimer.

 Pogled skozi meglice me vsakič nanovo očara in začara zlasti takrat, ko jutranji sončni žarki

 silijo skozi  meglo in tudi že  ožarijo bližnje vrhove.

 Ko se dvigujeva  iz sivine in je samo modro nebo nad nama,  je to nekaj najlepšega. 

Takrat res ne potrebuješ nič več.

Danes je megleno morje segalo do 1000 m ali malo več nadmorske višine.

 In nad 1000 m je modro nebo in rumeno sonce sijalo v vsej svoji lepoti.

 V megleni dolini je bilo hladno,  na vrhu Ljubeljščice je bilo pa celo zelo toplo.

Tukaj domuje samozadostna spletna kamera, ki nam omogoča, da iza zaslona domačega računalnika v živo pogledamo vremenske razmere. Usmerjena je na dve veliki plazišči sosednje Begunjščice.

 Navzdol sva opazovala kočo na Zelenici kamor pa sončni žarki niso mogli predreti. In od tu gor se pač ne mudi v senčnato dolino v kateri leži koča, še manj v nižje ležečo megleno ljubeljsko dolino.

 Opazovala sva zasnežene vrhove povsod okrog naju in jih poskušala prepoznati ali določiti kateri je kateri.

Triangel je za kakšnih 100 m nižji.

Zasneženi Stol v vsem svojem sijaju kaže obilje snega. Tudi tja bi bilo lepo skočiti s smučmi.

 greben Košute z Velikim vrhom

Severna stran Begunjščice, Centralna grapa.

Na Možeh..., v ozadju se skriva Vrtača ter Palec in Zelenjak, levo Stol

Dan se je bližal kraju in morala sva zapustiti najin osončen vrh Ljubeljščice na okoli 1700 m nadmorske višine.

Smuči na noge...

... in hajd po trdo trdem snegu do koče na Zelenici, ki je sicer odprta vsak vikend, 

tako piše na obvestilni tabli.

Tak nesteptan zamrznjen sneg je trd kot beton. In drseti ali vijugati po strmini, polni trdih grbin,  ko robniki smuči nič ne primejo, je seveda svoje vrste užitek ali muka, kakor za koga.

 Zaradi pomanjkanja snega seveda smuka ni bila ravno idilična tako kot že večkrat.. Ampak kaj zato.

 

Po plazovini Begunjščice sva počasi odsmučala nazaj v megleno dolino. Nič se ni mudilo.

Prav za prav se nama nikoli ne mudi nazaj v dolino. Čudno.