Ojstrica po Kopinškovi poti

Pot. Klemenča jama, Ojstrica po Kopinškovi poti, navzdol čez Škarje in nazaj.
Čas: okoli 6 ur

Vremenska napoved je bila tako - tako, kot že celo poletje, 

pa sva se zato odločila za običajno pot na Ojstrico.

Ko sva vstopila na Škrbino so se že začele pojavljati temne gmote oblakov nad gorami.

Midva sva še bila v soncu, vrhove pa so megle povsem zakrivale.

Tudi takšne slike so prav impresionistične, vendar le za gledanje od daleč.

Na vrhu Ojstrice je bilo pa megleno kot včasih na ljubljanskem barju.

Ni bilo ničesar za občudovati, razen megle.

Pa sva hitro sestopila in ogledovala tiste skalne skulpture, ki jih drugače mogoče ne bi.

Tale skalnati nos je tudi zanimiv.

Edino takšne in drugačne rožice so popestrile najino pot, ter seveda še najina prijatelja Matej in Mirjam, ki sva ju srečala ob povratku na Klemenči jami.  

Od srca smo se razveselili našega srečanja po dolgem času in obudili nekaj skupnih spominov, 

ki ne bodo nikoli zbledeli.

Zadovoljna sva zaključila najino megleno dogodivščino.

___________________________

Obel kamen

Pot: gostišče Firšt v dolini, vasica Sv.Duh, greben nad Sv Lenartom, Obel kamen (1911 m), vasica Sv.Duh, gostišče Firšt

Čas: 8 ur

Avto je bil čist in opran, zatorej makadamske ceste niso prišle v poštev, 

želela pa sva najti tudi nekaj novega zato sva izbrala pot od gostišča Firšt pa kar navzgor.

 Pot je res lepo speljana po grapi ob potolu in Strevčevi peči vse do pašnikov pod Sv.Duhom.

Po kakšni uri hoje sva prispeka do panoramske ceste in se odločila za manj obiskano pot navzgor. Prečila sva gozd navzgor do stare mejne poti med Avstrijo in Slovenijo.

Meja je še vedno prav lepo prehodna vije se po vrhovih in je prehodna vse do Pavličevega sedla in kar si velja zapomniti, polna je gob - lisičk.

Vedno bolj sva se oddaljevala od Oblega Kamna.

Lisičk pa je tolikoooo....

Prispela sva precej daleč po gozdnem grebenu do Pastirkovega sedla, 

zato sva obrnila in se želela spustiti do cerkvice Sv.Lenart, toda pot je bila takšna, da naju je minilo. 

Kako lepo je, da znava v trenutku spremeniti svoj cilj 😃...

Ni nama bilo do plezanja po podrtem drevju, ker imava tovrstnih izkušenj za letos že dovolj. 

Poiskala sva vstopni greben za na Obel Kamen in ga našla.

Na nasprotni strani sva opazovala velika Lipševa vrata.

Na vrh Oblega kamna pa je potrebno iti po običajni poti z nekaj jeklenicami.

Še malo razgledov

In vrh je bil že tu.

Sestop je potekal po običajni poti mimo Potočke zijalke.

Razgled na Kamniško Savinjske Alpe pa je seveda čudovit.

In še en pogled nazaj na greben Olševe in že sva sestopala zopet nazaj po grapi 

do glavne ceste za Logarsko dolino.

Turska gora in Brana

Pot: Okrešelj, Turski žleb, Turska gora, Brana, Kamniško sedlo, Okrešelj
Višinska razlika: okoli 1000 m
Čas: okoli 10 ur

Zgodnje jutro v Logarski dolini je bilo polno meglic. Razmišljala sva kam bi zavila?

Že dolgo nisva šla skozi  Turski žleb,  pa sva ga šla spet pogledat.

Jeklenice so še vse na svojem mestu in trdno držijo. Pogled z žleba na kraljico dneva,

Mrzlo goro, pa je tudi s te perspektive veličasten.

Proti vrhu žleba sva doživela proženje kamenja in kmalu sva zagledala povzročitelje.

Kar gledala sva te veličastne kozoroge in oni naju. So veliko manj plašni kot pred leti.

Cela družina je bila na jutranji gimnastiki ali kako bi to imenovali, kar so počeli.

Razšli smo se in midva sva krenila navzgor proti Turski gori.

Z vrha Turske gore - 2251 m je čudovit pogled na Skuto in Rinke.

Pogled na travnato Brano s Turske gore mi je vedno lep in zanimiv.

Pri sestopu  se je takole občasno odpiral lep pogled na Kamniško sedlo.

Po poti proti  Kotličem so vsa varovala v dobrem stanju, kar je polepšalo strm spust.

Gorski utrinki so prava paša za oči.

Prehod na Kotliče je speljan dokaj domiselno.

Nato pa zopet gor po pobočju Brane.

Pogled nazaj na Kotliče in Tursko goro nama je dal občutek zadovoljstva.

Proti vrhu Brane so se meglice že pričele dvigovati in se gostiti.

Vrh Brane - 2253 m.

Megle so se valile čez Kamniško sedlo in grozile, da z novimi razgledi ne bo nič.

Res je bilo tako ampak obilje planinskih rož je vseeno pričaralo lepo vzdušje.

Celo šopi planik so se našli in zaključili lep gorski dan.

__________________________________

Velika (Koroška) Baba

Pot: Dolina Belske Kočne na avstrijski strani, Jenkova planina, po grebenu do Bab, Savinjsko sedlo, dolina Belske Kočne.
Višinska razlika: okoli 1200 m
Čas: okoli 10 ur

Iz doline v Belski Kočni vodi delno zaraščena pot na Jenkovo planino. 

Steza nekajkrat preči lepo na novo urejeno makadamsko cesto, ki vodi do tamkajšnje koče. 

Glede na to, da je cesta tako lepa in nova , sva pričakovala neko lično kočico tam gor. 

 No, kočica je res čedna vendar je planina precej zaraščena z visoko travo in opuščena, 

le bela lepa cesta se blešči na njej in kar naenkrat tudi konča.

Pogled z Jenkove planine na naše Savinjske Alpe je vredno malo dalj opazovati.

Skozi gozd z debelimi smrekami sva hodila navkreber do tam,

kjer se kar naenkrat prične pas ruševja, ki vodi do grebena.

 Greben je ponekod zračen, ko hodiš gor in dol kakšno uro ...

Pogled navzdol na Jezersko tokrat ni tako jasen, da bi se prepoznale podrobnosti krajine.

Kmalu prideva do vrha Male Babe.

In gledava na vrh Velike (Koroške) Babe, ki pa je tokrat že zaseden. 

Zato smo lahko fotografirali drug drugega in si kasneje zamenjali fotografije. A ni fajn?

 Z vrha Velike (Koroške) Babe - 2127 m sva kmalu gledala nazaj tja, 

kjer sva maloprej puščala najine stopinje. Vmes je namreč samo malo večja grapica.

 Razgled je bil dovolj razkošen:  Kočna (desno), Grintavec in Dolgi hrbet pa v nadaljevanju.

 Tu smo imeli vsi trije kratko malico med katero nama je punca iz Opatije povedala  zelo doživeto zgodbo s plezanja skozi Žrelo, kjer je pot bila zaprta.

 Pogled na Matkovo kopo, Krničko goro in Mrzlo goro ( z leve) je obudil najine spomine. Lep je občutek, ko veš, da si tam že bil. Vse tri gore so namreč precej težko dostopne. Matkova Kopa in Krnička gora sta pa sploh dva dragulja Matkovega kraljestva.

Še enkrat Krnička gora ob Mrzli in novi spomini nanju.

 Pot navzdol z Bab do Jezerskega sedla je pa kratka in sladka. 

V ozadju so se prikazale Rinke s Križem na čelu.

Pri vračanju z Velike babe je bil nujno potreben še skok na Ledinski vrh - 2108 m. 

Vendar te nuje nisva čutila oba, zato se je eden ta čas sončil. Uganeš kateri?   

 Storžek ...

 Na Savinjskem sedlu je sonce lepo grelo.

Pogled nazaj na obe Babi...

 Utrinki gorskega cvetja ob poti.

S Savinjskega sedla vodi označena pot nazaj v dolino Belske Kočne mimo studenca, ki nama je še predobro znan s lanskega pohoda na Krničko goro. Tudi tokrat sva se ga razveselila. 

 Prav tako tudi te stare lovske koče na zaraščenem malem travniku.

Dan je šel h koncu. Bil  je spet eden tistih, ki dolgo ostanejo v spominu.

___________________________